Vsi obrazi Špele Pirnat
Špela Pirnat (levo) in Stanka Urbas, predsednica Društva zgornjesavskih likovnikov
Pravzaprav sem se ujel v zanko, ko sem si zamislil, da vam predstavim umetniško dušo, slikarko Špelo Pirnat. Ni namreč tako preprosto z bornim besednim zakladom zadeti bistva umetnice, ki ji uspe na platno prenesti svoje globoko doživljanje obrazov, ki jo spremljajo v življenju, in da te osebe v portretih prepoznamo – vsaj v nekaterih (njej najočitnejših) značilnostih – tudi mi.
Špeli Pirnat so se šele po odhodu v pokoj odprle duri v ta njej tako lastni svet. Zdaj se lahko zapre v svoj atelje, v katerem diši po terpentinu pri mešanju barv na paleti, ko s potezami s čopičem na platnu izrisuje obraze, kot živijo v njeni notranjosti. Z oživitvijo na platnu jo pomirijo v svojstvenem zadoščenju.
Da gre nedvomno za nadarjeno slikarko, govori dejstvo, da je imela spomladi letos že svojo tretjo samostojno razstavo v razstavnem salonu Dolik na Jesenicah, čeravno se s slikarstvom ukvarja manj kot deset let. Seme nadarjenosti je vanjo bržkone posejal njen oče, rezbar in slikar samouk, ki je s tem delom preživljal svojo družino. V mladosti ni imela sreče, da bi se šolala na želeni šoli – veselili so jo jeziki, oblikovanje in risanje – marveč taki, ki bi jo čim prej pripeljala do službe in kruha. Želja po slikanju je v Špeli vedno tlela, a dokler hčerki nista doštudirali in ustvarili svojima družinama varno gnezdo, je ostajala njena ustvarjalnost ob službi vezana na šivalni stroj, saj je po končanem delu šivala in pletla za vso družino. Občutek za estetiko in oblikovanje se je odražal v aranžiranju daril. Še tako skromno darilce je iz njenih rok prišlo kot velika dragocenost.
Špela Pirnat upodablja v tehniki olja na platno, svoj talent pa je nadgradila v celoletni slikarski šoli akademske slikarke Brigite Požegar Mulej. Rada riše konje in tihožitja, udeležuje pa se tudi tematskih razstav, kot bo jesenska, ko bodo razstavljali dela na temo vode, to je krajine z jezerom, reko, potokom, močvirjem …
In vendar so ji slikanja obrazov največji izziv. Z barvo, senčenjem, potezami s čopičem na platnu ustvariti podobo, ko s prave razdalje gledanja pridobiš občutenje, da imaš pred seboj pravega živega človeka iz mesa in kosti, in ne fotografije. In ne le to. Portretiranci nemo izražajo svoj značaj; z obrazov se zrcalijo najrazličnejša občutenja ljudi, kot so veselje, mirnost, otožnost, zamišljenost, to pa so znamenja, po katerih se portretisti razlikujejo od krajinarjev.
