Burano, najlepši beneški otok

Prosti čas | sep. '16

Ko se človek z vaporetom približuje Buranu, je približno tako, kot da bo zdaj zdaj padel na slikarsko platno ilustratorja otroških pravljic. Nemudoma postane jasno, zakaj se Burano pojavlja na prav vseh lestvicah najslikovitejših mest na svetu. Tam oči kar bolijo od barv!

»Kako lepo je pri vas! Mavrico imate 365 dni na leto! Od kdaj pa so hiške tako pisane?« vprašam starejšo gospo, ki skrbno zaliva edino pelargonijo na okenski polici. »Veste, kaj pravijo? Da so začeli hiše barvati ribiči, da bi jih v megli videli že od daleč. Ampak ... (gospa začne šepetati) mi rečemo, da so jih prebarvali zato, da bi pijani že od daleč prepoznali svoj dom!« Zdaj se glasno zasmeji, kot se pač smeji večina Italijank. Lepa je. Sicer v domači haljici, a naličena in z biseri okoli vratu stoji pred svojo hišico ob kanalu na glavni ulici. Le kakšna dva metra stran od fasade ima še nekaj korit, kot bi z njimi označila, do kje je še njena »parcela«, v koritih pa so pisane rože. Očitno jih je izbrala tako, da se kar najbolj ujemajo z barvo fasade.

In barve fasad so tisto, zaradi česar na Buranu preprosto ne morete narediti slabe fotografije. Kakšen fotografski raj je ta na gosto poseljeni otoček z manj kot 3.000 prebivalci! Pravzaprav mu kar težko rečemo otoček, saj ga delijo ozki kanali na način, da je Burano pravzaprav skupek štirih zelo majhnih otokov, povezanih s tremi kanali. Arheologi pravijo, da so bivališča na zdajšnji lokaciji otoka nekoč stala na kolih. Zgradili so si jih ubežniki pred barbari, zlasti pred Atilo, in sicer okrog leta 450. Ko pa so z leti prebivalci poglabljali plovne poti, so teren med bivališči zasipali in tako je nastala današnja podoba.

Če ste že kdaj obiskali Benetke ob kanalu Grande in ste eden tistih, ki tja ne gre nikoli več, ker »poleti smrdi in turisti hodijo drug po drugem«, potem nikakor niste edini. Benetke so vsekakor zanimive, predvsem zgodovinsko, umetnostno in arhitekturno, toda imajo to slabost, da so svetovna znamenitost. Majhen otoček Burano, oddaljen 40 minut vožnje z vaporetom iz centra mesta, pa to ni! Kar pomeni, da lahko na njem opazujete, kako domačini kupujejo lončnice ali pa zelenjavo, ki jo pripeljejo s čolni, kako domačinke z domačih pragov preštevajo prišleke, kako se okrog hiš podijo domači otroci, in si ne nazadnje privoščite prigrizek v pravi italijanski okrepčevalnici po povsem normalnih cenah. Burano ni oderuški, kot so Benetke. In skoraj nobenega kiča vam ne bodo ponujali na stojnicah in trgovine so samo »ta domače«. Burano je nedvomno najlepši in najslajši bombon na ogrlici otokov celotne Beneške lagune.

Znamenite buranske čipke

Burano je velik samo kakšnih 600 x 400 metrov, a je v celoti poseljen z dvoetažnimi in pritličnimi hišicami. Že na daleč žari zaradi barv pa tudi zaradi cerkvenega zvonika iz 17. stoletja. Tega res ne boste mogli spregledati, saj se je nagnil za kar 1,8 metra. No, glede na to, da je tisti v Pisi nagnjen za štiri metre, bo tale zvonik cerkve San Martino še dolgo stal. 

Otok najdete na zemljevidu severno od Punte Sabbioni in jugovzhodno od letališča Marco Polo. Do njega najenostavneje pridete tako, da se z avtom pripeljete do Punte Sabbioni, kjer lahko na urejenem parkirišču za ves dan parkirate za pet evrov. S Punte pa vozijo vaporeti št. 12 in 14 na približno pol ure do Burana. Vožnja z ladjico traja 35 minut in stane osem evrov. Če si želite ogledati še druge otočke, lahko nadaljujete z linijo št. 12 naprej na Murano in od tam v center Benetk. Celodnevna vozovnica, s katero lahko obiščete vse večje otoke, vas bo stala 20 evrov.

 Skoraj zraven buranskega pristanišča je prelepa trgovinica »Martina Vidal«. Na zunaj ne toliko posebna, kakršne zaklade skriva v sebi. V njej namreč prodajajo tisto, kar je otoček naredilo slavnega po vsej Evropi. In to so prave ročno narejene buranske čipke. Legenda govori, da je Leonardo da Vinci leta 1481 obiskal mestece na Cipru, ki so mu takrat vladale Benetke, in je tam kupil čipkast prt za glavni oltar stolnice v Milanu. Čipkarsko znanje s Cipra je nato kmalu doseglo Italijo in se ukoreninilo prav na Buranu. Zlahka zapišemo, da so skozi stoletja prav čipkarice reševale hišno ekonomijo, zlasti v tistem času, ko so bile ribolovne letine slabe. Prodajale so jih povsod po Evropi, francoska kraljica Katarina Medičejska pa si ni dala na dvor pripeljati le čipk, pač pa kar čipkarice z Burana. Danes tiste redke ženske, ki še obvladajo klekljanje, uporabljajo enako tehniko kot pred 500 leti in njihove izdelke lahko kupite prav pri Martini Vidal – prte, posteljnino ali kakšen prelep šal. To je resnično trgovina z občutkom, ena tistih avtohtonih, ki jih v turističnih mestih, kakršne so Benetke, tako pogrešamo …

Škoda, da so morali v Buranu zapreti šolo čipkarstva, ki je bila tam vse do leta 1972. Je pa zato na osrednjem trgu Galuppi muzej čipk – Museo del Merletto, kjer so predstavljene tehnike, zbirka in zgodovinski razvoj čipk.

Ob petkih perejo belo

Na dan, ko sem na Buranu, imajo očitno »žehto«. Pri vseh hišah se namreč sušijo oblačila, brisače, sem ter tja posteljnina. Neverjetno! Toliko perila na ulici zlepa več ne vidiš! Ker se tako lepo ujema s hišami, že pomislim, da je tudi to morda eden izmed buranskih predpisov za lepšanje mesta. Glede barv fasad so namreč lokalne oblasti izjemno stroge. Biti morajo vedno sveže opleskane in v natančno določeni barvi. Barve seveda nikakor niso izbrane po naključnem redu, pač pa po vzorcu. In če bi radi imeli namesto rumene hiše zeleno, morate za to podati ustrezno vlogo, za katero vam že vnaprej povedo, da bo najbrž »rešena« negativno.

Opazili boste tudi to, da so vsi detajli na hišah prav tako v nasičenih barvah. Kot da tu vse dneve tekmujejo, kdo bo lepše okrasil svojo hišico z rožami, zavesami, izveski, koriti ... Zato je vsaka ulica kot mavrica, in če pravimo, da imajo Italijani prirojen smisel za estetiko, potem imajo tisti na Buranu prirojenega tudi za veselje.

Besedilo in fotografije: Katarina Turnšek