Nepričakovana nova spoznanja

Prosti časseptember '16

Špelini »ta mladi« so odšli na potovanje, kamor res niso mogli vzeti Kaje s seboj.

»Kaj boš počela naslednjih štirinajst dni?« je Špelo po ovinkih vprašala hči.

»Nič posebnega ...«

»Lahko ostane Kaja pri tebi?«

»Težko,« je bila prva misel, ki se je porodila v Špelini glavi, pa tudi prvi občutek, kajti s kužki že dolgo ni imela opravka. Prej, v mladosti, je seveda tudi ona imela dovolj izkušenj z vsemi živalskimi vrstami; njeni otroci so si želeli ptička v kletki, ribico v kozarcu, morskega prašička, muco in kužka, pozneje pa velikega psa – in vsaj vse te naštete so tudi imeli. Imeli so tudi poseben prostor v bližnjem gozdu, kjer so prav obredno pokopavali vse mrtve živalce – zakon narave je namreč tak, da žive stvari tudi umrejo. Do sitega se je Špela namučila z vsemi temi živalmi; otroci so silno zagreti in polni obljub, ko prosijo, naj se družina poveča za kakšno živalco – potem pa navdušenje mine in skrb ostane po navadi kar mami ...