Nepričakovana nova spoznanja
Špelini »ta mladi« so odšli na potovanje, kamor res niso mogli vzeti Kaje s seboj.
»Kaj boš počela naslednjih štirinajst dni?« je Špelo po ovinkih vprašala hči.
»Nič posebnega ...«
»Lahko ostane Kaja pri tebi?«
»Težko,« je bila prva misel, ki se je porodila v Špelini glavi, pa tudi prvi občutek, kajti s kužki že dolgo ni imela opravka. Prej, v mladosti, je seveda tudi ona imela dovolj izkušenj z vsemi živalskimi vrstami; njeni otroci so si želeli ptička v kletki, ribico v kozarcu, morskega prašička, muco in kužka, pozneje pa velikega psa – in vsaj vse te naštete so tudi imeli. Imeli so tudi poseben prostor v bližnjem gozdu, kjer so prav obredno pokopavali vse mrtve živalce – zakon narave je namreč tak, da žive stvari tudi umrejo. Do sitega se je Špela namučila z vsemi temi živalmi; otroci so silno zagreti in polni obljub, ko prosijo, naj se družina poveča za kakšno živalco – potem pa navdušenje mine in skrb ostane po navadi kar mami ...
Zdaj v Špelinem stanovanju in na njenem balkonu ni nobene živali, itak je bila vedno popolnoma prepričana, da živali ne spadajo v blok, da kdor nima vrta, naj tudi živali nima.
Njeni vnuki imajo seveda kužka, takega malega, ljubkega, belega, skodranega psička kot iz pesmi o kužku z migajočim repkom ... Kakor ona sama se tudi njena hči ni znala in zmogla upreti otroškim željam in babica ob tem kar pozabi na svoja načela in na vse nevšečnosti s kužki.
Zdaj pa še tale res otipljiva prošnja: bo vzela kužka k sebi? Res si je želela reči NE, ko pa je za hčerinim hrbtom videla pričakujoče otroške oči, ji je besedica »seveda« kar sama zdrsnila z jezika.
In so prinesli lepo veliko kovinsko hiško na njen balkon, dodali vse posodice in igračke in jo poučili: »Hrano ji daj samo enkrat na dan, ven pa jo pelji vsak dan zjutraj, opoldne in zvečer, vsaj enkrat na res daljši sprehod.« In so šli. In sta s Kajo ostali sami.
Zdaj Špela navsezgodaj na hitro navleče nase trenirko in se odpravi ven, Kaja ji je za naglico hvaležna. Je čist pes in nikoli ne počne kakšnih nerodnosti doma, po hodniku ali na asfaltu. Kam hodijo kužki lulat, je Špela videla že prej, kako praktična je škatla z majhnimi vrečkami, pripeta na vrvico s povodcem, pa je ugotovila šele zdaj. Zdaj pravzaprav sploh ne more razumeti, kako to, da so še vedno kje za robom ceste sledovi tistih lastnikov, ki ne nosijo s seboj vrečk – ko je vendar tako preprosto pospraviti za svojim ljubim kužkom, da okolje ostane čisto. Špela bi napisala stroge zakone za tiste, ki dovolijo svojim kužkom vse, ne pospravijo za njimi in ne čuvajo narave. In pločnikov. To je bilo prvo spoznanje, ki ga je pridobila s tem varstvom.
Potem pa je bilo še več prijetnejših. Lepota domačega parka, kamor prej ni hodila, najmanj navsezgodaj, jo je res prevzela. Veverica na veliki smreki, grlice in srake, ki pijejo iz posod, nastavljenih pod odmaknjenimi drevesi, pokošena trava in njen vonj, rosa na klopcah, ki opominja, da se bliža jesen – vse je bilo za Špelo novo doživetje. Kako lahko naravo doživiš tudi prav pred pragom bloka!
In potem seveda lastniki psov, ta pasja družba! Kako zabavno, kako zanimivo, da se ljudje s psi pogovarjajo med seboj. Pravzaprav so na začetku ogovarjali Kajo, potem pa še njo. Vsako jutro je pri isti klopci srečala iste ljudi in že čez teden dni so se ji zdeli stari znanci. Pa toliko let že živi tu in jih ni še nikoli opazila! Pravzaprav se v vseh letih sploh ni spoprijateljila z nikomer v teh blokih. Zdaj pa je spoznala v parku toliko zanimivih ljudi. In pojutrišnjem se njeni otroci že vrnejo in bodo Kajo odpeljali nazaj k sebi.
»Mi bomo še vedno vsak dan tu, dobrodošla tudi brez psa,« je rekla nova znanka, ko se je Špela hotela posloviti od pasje družbe.
»Morda pa si omisliš svojega psička, da ti bo delal družbo,« je predlagala druga.
»Tudi če nimaš psa, ga pelji trikrat na dan na sprehod,« je rekel novi znanec in se ji prijazno smejal.
Tako se otroci niso mogli načuditi, ko so prišli po Kajo in jim je mama rekla:
»Lepo sva se imeli, pripeljite jo kadar koli! Vedno jo bom vzela z veseljem!«
In verjeli so ji, saj so v njenem glasu čutili nekakšno otožnost, kakor obžalovanje za lepim časom, ki je minil.
