V gručasti vasici živi le še pet stalnih prebivalcev

Zgodbe | sep. '16

ODSTRTE PODOBE – SELA NAD PODMELCEM

Ko sva se z upokojencem Elektra Primorske Ljubom Kogojem po dvanajstih kilometrih iz Tolmina čez Ljubinj pripeljala v 630 metrov više ležečo gručasto vasico nad Baško grapo, nam je najprej pojasnil, da so se tu gori, na manjši uravnavi med Jalovnikom (1452 m) na severozahodu in Tlako (911 m) na jugu, ljudje večinoma preživljali z mlečno živinorejo. Tudi na domačiji njegove mame Danice Golja, po domače Pri Jojšču, z današnjo hišno številko 14, kjer so imeli sicer le dve ali tri krave, a so ravno tako kot drugi Seljani okrog leta 1910 sodelovali pri ustanovitvi samostojne predelovalnice mleka, ki je po drugi svetovni vojni postala del Planike, mlekarne v Kobaridu.

»Mlekarno, kakor so domačini na kratko rekli tej zgradbi, so postavili čisto blizu kapele device Marije, rešiteljice kristjanov, zato je na nekoliko starejši fotografiji še ni videti. Tu so izdelovali znan planinski sir, zdaj pa zgradba sameva. Takrat je bilo v hlevih še veliko živine, ki so jo od pomladi do jeseni pasli na vaški gmajni, danes pa so senožeti in pašniki že v dobršni meri zaraščeni z listnatimi gozdovi. Leta 1910 je namreč na Selah nad Podmelcem stalno živelo 125 prebivalcev, letos pa jih je le še pet: Zdravko, Veronika in sin Armando Golja, Danko Šorli in Danko Dobravec. In le Goljevi imajo še živino in se ukvarjajo s sirarstvom.

Na dobrih sto let stari sliki, v ozadju katere so spodnje bohinjske gore (Vogel, Rodica, Črna prst), so skoraj vse hiše, zgrajene v mešanem primorsko-alpskem slogu, krite s slamo. Potres leta 1976 je večino zgradb v vasi precej poškodoval in s kasnejšo obnovo se je ta podoba občutno spremenila,« pravi naš sogovornik, ki je kot otrok starim staršem hodil pomagat iz uro hoda oddaljenih Klavž, kamor se je njegova mama leta 1952 priženila h kovaškemu mojstru Antonu Kogoju.

Kapela in financarska postojanka

Najpogosteje je pomagal pri košnji ter sušenju in spravilu krme pa tudi pri pobiranju sadja, zlasti hrušk, iz katerih so stiskali mošt in izdelovali kis. Ko je leta 1974 stari oče Matija Golja, ki je dodatni zaslužek našel tudi v gozdarstvu in kuhanju oglja (na sezonsko delo je hodil celo v Romunijo), umrl, se je stara mama Ančka preselila k njim v Klavže. Tedaj je začel postopoma obnavljati mogočno dvonadstropno kmečko hišo, pri čemer se je trudil, da je vključno s popotresno sanacijo čim bolj ohranil nekatere zgodnejše arhitekturne elemente. Na pravokotnem kamnitem vhodnem portalu je vklesana letnica 1909, nad vhodom v klet na obcestni fasadi pa je izpisana letnica 1874.

Na fotografiji vsekakor najbolj izstopa kapela device Marije rešiteljice kristjanov, ki po mnenju dobrega poznavalca naše kulturne dediščine in krajepisca, arheologa dr. Marijana Slabeta ne sledi tradicionalnim, za tukajšnje sakralne stavbe značilnim vrednotam, marveč je bolj ljubiteljski izraz žive vere vaščanov izpred več kot sto let. Denar za njeno postavitev so ob koncu 19. stoletja zbrali domačini in verniki iz okoliških vasi, vse do Bukovega in Stržišča. Veliko zaslug pri tem je imel Ivan Dobravec (Kašanov), ki je izdelal načrte za malo večjo kapelo in vodil zidavo. Dokončali so jo leta 1899, nakar so v župnijski cerkvi v Podmelcu blagoslovili kip Matere božje z Jezusom in ga v procesiji prinesli na Sela. Namesto pravega zvonika je nad streho nastavek z lino za 51 kilogramov težak zvon, ki ga je ulil Albert Samassa iz Ljubljane. Do konca leta 1945 v njej ni bilo maš, saj je služila izključno zasebni pobožnosti. Takrat pa so vaščani, ki so se srečno vrnili iz internacije, izrazili željo, da bi se tu lahko opravljali vsi verski obredi. Njihovi prošnji je bilo ugodeno 24. septembra 1951, ko je vikarjev namestnik Slavko Rejec iz Podmelca s škofovim dovoljenjem blagoslovil kapelo, s čimer je v njej mogoče maševanje. Leta 1978 so kapelo obnovili in prebelili.

Druga fotografija vasi, posneta s teras z njivami, je nastala na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja, ko so (v ospredju) zgradili novo zgradbo za italijanske financarje, saj je prejšnja, lesena, pogorela. V njej je bila financarska postojanka do januarja 1943, ko so jo zaradi strahu pred partizani zapustili. Toda fašistični vojaki so se že naslednji mesec vrnili v vas, jo izropali in s seboj odpeljali več domačinov. Po kapitulaciji Italije je kraj postal del osvobojenega ozemlja in v drugi polovici leta 1944 se je v njegovi bližini nastanila komanda mesta Tolmin. Po vojni so stavbo porušili in opeko uporabili za gradnjo transformatorske postaje.

Ivan Šavli in Simon Golja

Na majhni selski kmetiji očeta Antona in matere Katarine se je 6. maja 1907 kot eden izmed sedmih otrok rodil šolnik, literarni zgodovinar in prevajalec Ivan Šavli. Dva razreda osnovne šole je opravil v Lojah, nakar so otroke zaradi bližine bojišč soške fronte prepeljali v Djakovo na Hrvaškem in od tam v begunsko taborišče Strnišče pri Ptuju, današnje Kidričevo. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in romanistiko ter se kot štipendist francoske vlade leto dni izpopolnjeval na Sorboni. Poučeval je na gimnazijah v Nikšiću in na Ptuju, leta 1945 pa so ga poslali v Trst, kjer je naslednje leto nastopil službo na državni nižji srednji šoli Ivan Cankar pri Sv. Jakobu in tu ostal do upokojitve. Napisal je Slovensko slovnico z berili za tečaje in samouke (1947) in sodeloval pri Slovenskem berilu za tretji razred srednje šole (1969) ter sestavil turistični vodnik Italije (1970). Predstavljal je domače in svetovne literate ter pisal članke o jeziku, gledališču, šolstvu in planinah. Ustvaril je obsežen prevajalski opus, v okviru katerega je samo za SSG v Trstu prevedel 10, za tržaški RAI pa 34 iger.

Med vaščani se je ohranilo pričevanje, da se je v hiši z današnjo številko 12 okrog leta 1690 rodil vodja tolminskega kmečkega upora 1713. Simon Golja, vendar do zdaj znana dejstva tega ne potrjujejo. Kar zadeva kraj njegovega rojstva, vsi dosegljivi viri navajajo Knežo, res pa je, da naj bi njegova rodbina izvirala s Sel. Trditev, da je bil glavni tolminski puntar, je pisno ovrgel njegov sin, duhovnik Štefan Golja, ki je navedel, »da je njegov oče umrl 4 ali 5 let pred usodnim tolminskim uporom, o čemer se lahko prepričamo tudi iz mrliške knjige«. Kot poroča zgodovinar Simon Rutar v Zgodovini Tolminskega (1882), se je Simon Golja z nekaterimi somišljeniki podal na Dunaj k cesarju Leopoldu, da bi se pritožil zoper stiske in krivice, ki jih trpijo grofovi podložniki. A vlada je nekatere od teh pritožnikov zaprla in jih poslala na prisilno delo, drugim – vključno s Simonom Goljo – pa je uspelo pobegniti. Ker se ni več vrnil domov, so mu premoženje zaplenili.

»Leta 1377 prvič omenjena vas je s hišami, kolikor jih je ostalo, ob koncu drugega tisočletja postala skoraj samo začasno vikendaško zavetje. Čeprav je v zadnjih dveh desetletjih dobila boljšo cestno povezavo iz Ljubinja, nov vodovod in urejeno kanalizacijo, nima telefona, a tudi naštete politično obarvane 'dobrote' delujejo še naprej le kot uspavalne ali pomirjevalne tablete pred njenim dokončnim izginotjem,« je v knjigi Na rovašu življenja pred desetimi leti zapisal Marijan Slabe. A to Ljuba Kogoja ne odvrne od želje, da se ne bi čim pogosteje vračal na lepo obnovljeno Jojščovo domačijo, v kateri je po zapleteni duhovno-mistični izkušnji leta 1988 uredil tudi ezoterični muzej.

Boris Dolničar