Duhovnik za vse ljudi in vse čase

Zgodbe | sep. '16

Pred kratkim je za 45 let duhovniškega poslanstva in za vse dobro, kar je storil za ljudi, od prijateljev in znancev prejel nenavadno darilo, ki ga sestavlja 45 pšeničnih klasov, ovitih z lovorovimi listi. Beseda je o gospodu Francu Kodili, ki že nekaj časa živi v beltinskem domu za starejše in ga je darilo zelo razveselilo.

Sam o sebi skromno pravi, da je duhovni pomočnik, čeprav je bil desetletja župnik v Kančevcih, Pečarovcih in Veliki Polani in ne nazadnje prodekan in dekan lendavske dekanije. Franc Kodila, ki je kljub bolezni vedno nalezljivo nasmejan in optimistično razpoložen, se je rodil 6. maja 1946 v gorički vasi Ivanovci v šestčlanski družini, kjer je moral poprijeti za delo na kmetiji tudi, ko je bil že župnik. Po gimnaziji, na kateri ga je učila tudi pisateljica in profesorica slovenščine Nada Gaborovič, se je odločil za duhovniški poklic . O tem pravi: »Bil je božji klic. Bili smo verna družina. Iz rodbine Kodila iz vasi Ivanovci in iz našega zaselka Puščavski Dol je bilo pred menoj šest duhovnikov. V času študija so si privzeli tudi priimek Ivanocy – Ivanovski po rojstni vasi Ivanovci.«

Novo mašo je imel 11. julija 1971 v Kančevcih v cerkvi sv. Benedikta. Spominja se, da je bilo nepozabno, po končanem cerkvenem obredu so rajali vse do noči.

Vedno pripravljen pomagati

Povsod, kjer je služboval kot župnik, je poleg dušnopastirskega dela opravljal še mnoga dela, tudi fizična, zlasti pri obnovi cerkva. Poleg tega je pogosto s svojim fičkom vozil ljudi k zdravniku in nosečnice v porodnišnico. Vedno je bil v službi vseh ljudi, ne samo vernikov. Danes bi lahko rekli, da je dosledno hodil po poteh sedanjega papeža Frančiška. Prijateljuje s poštenimi ljudmi. Ne razlikuje jih po veri in političnem prepričanju, pač pa po tem, ali so dobri po srcu. Tako so mu še vedno blizu katoličani, evangeličani, Romi (ki jim v teh krajih rečejo cigani) in tudi nekdanji komunisti, s katerimi v prejšnjih časih ni imel slabih izkušenj.

Rad se je tudi družil z ljudmi, ker je že po naravi družaben človek. Bil je priča marsikateremu nenavadnemu, celo smešnemu dogodku, o čemer mi je povedal zgodbe za celo knjigo. Vedno me je nasmejal, saj je rojen pripovedovalec. Naj opišem enega izmed takih dogodkov: »Vsi cigani so bili krščeni. Tudi v zimskem času so kmalu po rojstvu po dve uri daleč prinesli otroka h krstu. V cerkvi je bilo mrzlo, ker ni bilo gretja. Za krst smo vodo malo ogreli. Otrokov oče je pred krstom pomočil v vodo palec. Če je bila malo mlačna, je rekel: Ven vlejte. Mi smo nej kak pavri (kmetje). Mi se mujvlemo (umivamo) v mrzli vodi v potoku. Oče je delal v Avstriji. Kupil je fotoaparat, da bi šefu pokazal fotografije s krsta. Ko sem otroka krstil in oblival glavico z vodo, je aparat odpovedal. Pa je oče, ko je aparat "popravil", vztrajal naj otroka še enkrat polijem z vodo. Dejal sem mu, da tega ne smem storiti, ker je otrok že krščen. Zadrego je rešila ciganova žena, ki je rekla: Naci, ne zadržavli gospoda, bodo drugo leto spet krstili. In res smo drugo leto spet imeli krst.«

V Dom Janka Škrabana v Beltincih je prišel zaradi »bolezni«, potem je bil uradno razrešen cerkvenih dolžnosti, nato pa še upokojen. V istem letu je bil spet aktiviran, kot pravi. Tu se dobro počuti, ker ga ljudje v domu in zunaj njega ne samo sprejemajo, ampak tudi spoštujejo in cenijo njegovo, kot pravi, skromno pomoč.

FOTO: Takole je poleti gospod Kodila pred cerkvijo v Kančevcih sprejel svoje goste. 

Besedilo in fotografija: Tone Štefanec


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media