Kakšen je smisel onemoglosti in oskrbovanja?
STARANJE V SLOVENIJI
V pripravi na prihodnja leta, ko se bo delež nad 60 let starih ljudi naglo dvigal z nekdanjih desetih odstotkov proti štiridesetim, je ključna naloga vzpostaviti human in finančno vzdržen sistem dolgotrajne oskrbe za tiste ljudi, ki ne morejo sami opravljati osnovnih vsakdanjih opravil: vstati, se obleči ali sleči, hoditi, se hraniti in jemati zdravila, se umiti in opravljati drugo osebno higieno, uporabljati stranišče in biti z nekom v rednem dnevnem stiku. Vsakdo mora imeti vse to zagotovljeno na tak način, da ohranja osebno dostojanstvo. Kakovostna oskrba je pogojni izpit za nadaljnji human razvoj naše štiritisočletne evropske kulture.
Podatki reprezentativne raziskave nad 50 let starih prebivalcev Slovenije, ki jih prikazujemo v tej rubriki vsak mesec, kažejo stvarno stanje. Danes prejema pomoč pri enem ali več vsakdanjih opravilih okrog 80.000 bolnih, starostno onemoglih in invalidnih ljudi; 20.000 v domovih in 60.000 doma. Ko bo staranje velike povojne generacije na višku, bo to število raslo proti 200.000. Danes oskrbuje okrog 200.000 družinskih članov in manj kakor 10.000 zaposlenih v ustanovah, čez dvajset let bo za to potrebno 500.000 družinskih članov in nad 20.000 poklicno zaposlenih.
Organizacija in financiranje dolgotrajne oskrbe sta bistveni nalogi vlade, ki ju evropske države uspešno rešujejo že dve desetletji. Odločilno vprašanje ob tem pa so ljudje. Kaj je treba storiti, da bo dovolj oskrbovalcev, ki znajo in hočejo to zahtevno delo opravljati kakovostno in čuteče? Kako naj dosežem, da bom kot človek, ki potrebuje pomoč in oskrbo, za domače in poklicne oskrbovalce prijeten? Na ti ključni vprašanji ni odgovora brez trdnega stališča, da je oskrbovanje nemočnega eno izmed najbolj smiselnih del v življenju. Če ne doživljam, da je tudi moja nemoč smiseln del življenja, ne morem sprejeti sebe ne biti znosen za oskrbovalce. To je zanemarjena tema, pa je tudi glede nje nujno dati karte na mizo in najti stališče, ki pije vodo.
Otroci, bolniki, invalidi in starostno opešani ljudje so nemočen del skupnosti, njen močni del so odrasli, zdravi, vzgojeni in izobraženi. To nista dva neodvisna dela, ampak komplementarna celota. Kadar ne delujeta skladno, se razvoj kulture, družbe in posameznika ustavi in obrne v nazadovanje. Nemočni brez pomoči močnih ne morejo preživeti, močni se brez pomoči nemočnim ne morejo razvijati – njihova moč in znanje podivjata v brezčutnost, pohlep, nasilje in na koncu poti v življenjsko praznoto. Sodelovanje močnih in nemočnih ljudi je nujen pogoj za razvoj človeka in skupnosti. Samopomoč in solidarnost sta dve strani istega zlatnika – socialnega imunskega sistema za razvoj človeka in človeštva.
Solidarnosti se učimo v praksi
Pomislite, katerim ljudem uspeva sožitje v družini, službi in družbi, katerim pa ne. Izkušnje in znanstvena spoznanja kažejo, da je nosilna zmožnost za lepo sožitje vživeti se v drugega, sodoživljati z njim, čutiti z njim, ko je vesel in ko je v stiski; torej empatija, solidarnost.
Kje in kako človek razvija to svojo sposobnost? Odgovor je enoumen: samo v praksi. Najbolj ob tem, ko skrbimo za nebogljenega otroka, bolnega ali onemoglega človeka. Pa tudi pri tem ne vedno. Razvija jo mati, ki ima otroka rada; s tem, ko zanj skrbi, se sama duševno in socialno ne razvija manj kakor otrok. Ljudje, ki oskrbujejo onemoglega svojca, z vsem prepričanjem povedo, da je to naporno delo njim samim dalo več kakor oni svojcu. Med zaposlenimi oskrbovalci so zelo dobri in čuteči, najdejo se tudi njim nasprotni; dobri so že prej razvili svojo empatijo, ko so pomagali drugim.
Čedalje večje število starih ljudi, ki bodo potrebovali oskrbo v prihodnjih letih, je torej tudi velika priložnost za učenje empatije in solidarnosti. Če bo 1.800.000 zdravih in močnih Slovencev dojelo, da je 100.000 starih ljudi, ki potrebujejo njihovo pomoč, in 100.000 predšolskih otrok ekipa njihovih elitnih trenerjev za učenje empatije, ki jim je nujna za urejeno komuniciranje in sožitje v družini, službi in družbi, potem bo demografska kriza našim vnukom omogočila tak razvoj v sožitju, kakor smo ga mi doživeli pri materialni blaginji, zdravju in dolžini življenja. Lepega sožitja si ljudje želimo kakor zdravja – uživamo ga tudi, ko zdravje odpove. Če bom torej kot bolan in onemogel prijeten trener svojcem in drugim oskrbovalcem v najbolj potrebni življenjski veščini, moja onemoglost ne bo manj smiselna, kakor sta bila gradnja hiše in poklicno delo. Napor mojih oskrbovalcev pa bo dvakratno smiseln: zame in zanje.
