Družina Lap – ljubitelji hribov in slovenske pesmi

Zgodbe | sep. '16

Za Jožefa Lapa, ki je kot duhovnik kar 38 let služboval v Novem mestu, zdaj pa je v Ljubljani, je torek družinski dan – takrat ga obiščeta sestri Marinka iz Komende in Meta, ki živi v Radomljah. Neki torek sem bila z njimi, pogovarjali smo se o marsičem – o delu in hoji po hribih pa o tem, da letos ne bo kaj dosti gob, ker »prestopno leto veliko obeta in malo da«.

V družini Lap iz Komende je bil Jožef rojen kot zadnji, dvanajsti otrok. Vendar sploh ni bil 'crkljanček'. »Od vseh po vrsti sem bil tepen,« pove in sestri temu pritrdita. Ko je odraščal, so starejši bratje in sestre že odhajali od doma. Pravi, da je bila mama izjemna gospodinja, saj je končala gospodinjsko šolo, oče pa je bil dober gospodar in odličen kmet. Živeli so od grunta. Poleti je Jožef z mamo včasih prodajal krompir na tržnici, pa je ugotovil, da mu to ne gre, saj je vse 'šenkal'.

Ko so bile srajce še 'poštirkane'

Vse sestre iz družine Lap so povzele mamine spretnosti; od najstarejše, ki ima 92 let, do najmlajših dveh – dvojčic Metke in Ane, ki sta le dve leti starejši od Jožefa. Angela, ki mu je gospodinjila, pa je že pokojna. Od štirih bratov pa so živi še trije. »Vsi v naši družini so odlični pevci, samo jaz ne,« pravi Marinka. Ima pa drugačne talente – znana je po svojih izjemnih ročnih delih – njeni prti so kot zgodbe. Ob tem pove, da prtov ni dobro prepogibati, ampak jih moramo shranjevati tako, da jih zvijemo. Marinka ima v Komendi svojo šolo ročnih del, za katero je veliko zanimanja. Od nekdaj je bila zelo šik – elegantna in natančna. Doma je skrbela tudi za to, da so imeli bratje v soboto, ko so šli na pevske vaje, in v nedeljo, ko so šli k dekletom, lepe in 'poštirkane' bele srajce.

Ata in mama sta sicer računala, da se bo sin Janez odločil za duhovniški poklic, pa se je odločil za študij strojništva. Rok (ki je že pokojni) je bil solo pevec, najstarejši Maks (pravijo, da ima prav on najlepši glas – bas) pa se je poročil in sprejel kmetijo svoje žene. Kaj bo pa z našo kmetijo, sta se spraševala starša, ki sta bila sicer vesela Jožefove odločitve, hkrati pa zaskrbljena za grunt. No, kmetijo je prevzela sestra Ana.

S sestrama dvojčicama se je Jožef od malega igral maše; oče, ki je bil orlovski načelnik in podžupan, je imel veliko pisalno mizo, otroci pa so jo imeli za oltar. »V številnih predalčkih sem našel stare molitvenike, obogatene s slonokoščenimi okraski, in vse to se mi je zdelo zelo skrivnostno …«

Poleti sta starša peljala otroke na obisk v Velesovo, kar se jim je zdelo zelo imenitno. Ker pa so bili doma pod gorami, so seveda pohajali tudi po planinah. Najbolj zagnana planinca sta bila Meta in Rok. Jožef pa je rad zahajal tudi k prijatelju in sošolcu Pavlu na planino Košutna. Do tja je šel s Krvavca, ki je tudi sicer zanj posebna točka. »Lani sem imel mašo v Plečnikovi kapelici na Krvavcu in našel sem podpis, ko sem bil v tej kapelici ministrant ob kranjskem katehetu Žužku.«

Prva služba in Tintorettijeva slika

Čas šolanja, od semenišča v Pazinu do študija v Ljubljani, je bil zanimiv in navdihujoč. Nepozaben je bil praznik ob novi maši, ko sta od ponosa žarela mama in ata, bilo je 350 gostov. Prišla je tudi teta, očetova sestra, ki je bila nuna v Zagrebu in pri kateri je Jožef vsako leto preživel teden počitnic.

Sledila je prva služba. V Novo mesto, kjer pred tem še ni bil nikoli, je prišel 14. avgusta 1968. Čeprav je imel tam nekaj prijateljev in sošolcev, je bil začetek kar šokanten, saj je bila okolica cerkve precej zanemarjena. Organiziral je delovne akcije in osrednji novomeški grič s kapiteljsko cerkvijo je dobival vse lepšo podobo. Mladi duhovnik pa je požel simpatije verujočih in neverujočih. Sodeloval je z vsemi in v duhu zaupanja, spoštovanja in vsega dobrega dosegal izjemne rezultate. Malo pa mu je pri tem pomagala tudi »čudna sreča«. Kapiteljska cerkev v Novem mestu ima namreč enega največjih slikarskih zakladov Slovenije – Tintorettijevo sliko sv. Miklavža, za katero je Interpol opozoril Slovenijo, da so določeni indici, ki kažejo na to, da jo utegnejo ukrasti. To je gospodu Lapu sporočil šef novomeške policije in tako sta začela sodelovati: »Takoj smo dobili telefon, cerkev je bila ponovno osvetljena vse dni v letu in tudi za asfalt, ki je bil položen le na pol poti, sem se z županom hitro dogovoril.« Zaradi Tintorettijeve slike pa je bil tudi v skrbeh in ga je bilo strah, ko so jo za fotografiranje sneli z oltarja. »Takrat sem jo pravzaprav prvič videl v vsej njeni lepoti, ko so prišli do izraza vsi detajli. Toda tisto noč, ko je bila ta slika – velika po obsegu in pomenu – sneta, mi občutek silne odgovornosti, spoštovanje te izjemne umetnine, zavedanje, kaj se lahko zgodi … niso dali spati. Komaj sem čakal jutra, da pogledam, ali je vse tako, kot mora biti.«

Marsikaj zanimivega je doživel. Spomni se pogovorov s posamezniki, ki niso imeli vseh zakramentov, pa so se želeli poročiti cerkveno – to niso bili pogovori, ampak živahne debate. Sprejeli so ga mladi in stari verujoči in neverujoči – tako kot je on sprejemal vse ljudi. Vsem je ostal v spominu tudi s številnimi pevskimi nastopi – kjer je bil Jožef Lap, tam je bila lepa slovenska narodna pesem. »Še zlasti velikokrat pa smo zapeli s skupino Koledniki, v kateri je pel tudi moj brat Rok, ki me je pogosto obiskal.« Obiskovali so ga prijatelji, sorodniki, leta 1977, ko je bil imenovan za prošta, pa seveda tudi starši.

Kar 17 nečakov ima, nekaj jih je tudi sam krstil. »Je pa prav, da so otroci krščeni tam, kjer živijo,« še doda naš sogovornik. In kateri mu je najbolj podoben po značaju, po sposobnostih ...? »Mislim, da je to Gregor, moj drugi sin,« pravi Meta. »Tudi Gregor je zelo srčen človek, zelo dober organizator, pozoren in delaven. In tudi on je predan glasbi.« Gregor je pel v ansamblu Viharnik, zdaj pa nastopa samostojno. Prvo pesem je napisal skupaj s prijateljem Maticem in takrat je stekla njegova glasbena kariera. Lani pa je to pesem zapel na Matičevem grobu …

Ko se vsa družina dobi ob raznih praznovanjih je seveda veselo in pojoče. Tudi sicer je Jožef Lap vesele narave, zato zna optimistično pogledati na marsikatero težavo – celo kraje avtomobila ni zameril. »Vedno sem imel odprto garažo in tudi avtomobila nisem zaklepal, če bi bilo treba takoj kam skočiti. To pa si je nekdo napačno razlagal in mi ga nekega popoldneva odpeljal.« Avto so našli že naslednji dan nekje v Ljubljani, čez leta pa je gospod Lap šele izvedel, kdo ga je ukradel. Bil je to tisti Plut, ki si je v zaporu – zaradi umora – sodil sam. Pravi, da ob kraji avta niti ni bil jezen nanj, ampak je sam prevzel odgovornost …

Tudi vera se spreminja

Ko je po 38 letih odšel v Ljubljano, so ga Novomeščani začeli obiskovati na njegovem novem domu nasproti stolne cerkve, kjer tudi mašuje. »Tudi v Ljubljani je življenje lepo,« pravi g. Lap. Tu prav tako prepevajo. Na njegovem vrtu so peli mnogi domači in tuji zbori – tudi Švedi, Nizozemci pa zbori s Koroškega. V spominu pa ostaja še eno prav posebno doživetje – srečanje s papežem Janezom Pavlom II.

Kot duhovnik je slišal in občutil marsikaj, pravi pa, da je še zlasti ob umiranju – pa naj gre za starejšega človeka ali za otroka – večkrat dobesedno doživel božjo prisotnost: »Doživljam jo kot milost, kot radost, kot prepričanje, hkrati pa tudi kot dvom – veš, da je, pa vendar se sprašuješ, ali je. Ob umiranju – ob prehodu, ki je krona življenja – občasno čutim to božansko prisotnost …«

Ali ga kaj vleče v hribe ali pa domov v Komendo, ga vprašam, pa pravi, da mu zadoščajo srečanja z domačimi. Sicer pa ima tu, kjer stanuje, vse. Ko hodimo mimo vhodnih vrat, niče ne sluti, da je za njimi tak raj: na dolgem hodniku je ogromen posnetek cele verige Kamniško-Savinjskih Alp, v atriju pa skrit vrt v objemu zelenja, pesmi in duhovnosti. Zdi se, da vse to odslikava misel, ki jo je povezal z vero: »Veste, vera se danes spreminja – vse manj je je navzven, vse bolj gre v globino, kjer je ne vidimo, ampak jo doživljamo in čutimo.«

Lidija Jež, fotografiji: J. L. in osebni arhiv družine Lap