Učne ure naših babic in dedkov

Zgodbe | sep. '16

Sedeti v stari šolski klopi pred gospodično učiteljico ali gospodom učenikom s strogim glasom, ki sta oblečena po šolski modi preteklega časa in v roki obvezno držita šibo, je posebno doživetje. Nenadoma se znajdemo v šolskem razredu, kjer veljajo druga pravila, kjer ni dovoljeno klepetati, kjer je priporočljivo sedeti vzravnano, odgovarjati pa s celimi povedmi – če seveda ne želimo klečati v kotu na koruzi ali si oprtati lesenega osla na hrbet, kakor so kaznovali učence nekoč.

Takšno svojevrstno doživetje nam že vrsto let omogočajo v Slovenskem šolskem muzeju v Ljubljani (Plečnikov trg 1) in organizirajo učne ure naših babic in dedkov. Do zdaj so jih izvedli več kot 6000. Deset vsebinsko različnih učnih ur se razlikuje po zgodovinskem obdobju (rimski imperij, Ilirske province, avstrijsko cesarstvo, Avstro-Ogrska, Kraljevina Jugoslavija …) in po vsebini predmetnika. Udeležimo se lahko nedeljske šole, učne ure lepopisa, lepega vedenja, računstva, fizike, ročnih del, prirodopisa, Vodnikove šole, učne ure v antični Emoni, tujim turistom pa je namenjena učna ura za tujce.

Kako so prišli do ideje o zaigranih učnih urah? Mateja Ribarič, kustosinja v muzeju, pove, da so že v devetdesetih letih razmišljali o tem, kako bi zgodovino šolstva na Slovenskem približali obiskovalcem. Predvsem mladim, saj velika večina prihaja iz osnovnih in tudi srednjih šol. »Na enem od strokovnih simpozijev smo doživeli takšno učno uro. Tako smo poskusili tudi sami.« Kako so nastajale te učne ure? »Pogledali smo stare učne načrte iz različnih obdobij, učne programe, stare pedagoške časopise, tako smo izbrali različna obdobja in različne vsebine.« Treba pa je bilo urediti tudi učilnico. »Žal smo prostorsko omejeni in tako različne učne ure potekajo v eni učilnici, ki jo je zato treba vsakokrat posebej preurediti, da odseva duh tistega časa. Oprema ostane ista, to so klopi, ki so replike starih šolskih klopi, po stenah visijo učne slike, na sprednji steni pa je zemljevid tistega obdobja, iz katerega je učna ura, visi tudi slika voditelja tiste dobe, to je na primer cesar Franc Jožef ali pa kralj Aleksander. Ne sme manjkati tudi križ, ki so ga v naših šolah obvezno imeli do leta 1953. (Tega leta je bil ukinjen tudi verouk v šolskih prostorih.) Učitelji in učiteljice so vsakokrat oblečeni po modi tistega časa. Tudi učenci se vsakokrat oblečejo drugače: dekleta dobijo predpasnike, fantje pa brezrokavnike. Tako se lažje vživijo v vlogo učencev iz starih časov.«

Ko pride učitelj oziroma učiteljica v razred, učenci vstanejo, ga oziroma jo pozdravijo, ogovorijo ju z gospodična učiteljica oziroma gospod učenik. Če hočejo kaj vprašati, dvignejo roko in stojijo, medtem ko govorijo. Sedijo mirno z rokami na hrbtu. Če klepetajo, lahko sledi kazen, to je klečanje v kotu ali na koruzi. Učiteljica ali učenik pa imata v roki ves čas palico, ki je na muzejski učni uri sicer ne uporabita, v resnični šoli pa sta jo lahko pogosto. V tistem času in še vse do začetka 20. stoletja so uporabljali tudi črne in zlate bukve: v črne so vpisovali učence, ki se niso lepo obnašali ali se niso držali reda in discipline, v zlate pa marljive in pridne učence. Za nagrado je učenec lahko dobil spominek pridnosti, ki so jih učitelji podeljevali ob koncu pouka ali pa ob koncu šole.

V preteklosti so v večjih mestih imeli deške in dekliške šole, na vasi pa so bili učenci obeh spolov v istem razredu, a so vendar sedeli ločeno: dečki na eni strani razreda, deklice na drugi. Podobno jih, če je le mogoče, zdaj posedejo tudi v muzejski šoli.

Šola v antični Emoni

Antična šola je bila namenjena obema spoloma, učili so se na prostem, poučevali so učitelji oziroma magistri. Na muzejski učni uri učitelj pride iz Rima v Emono in začne poučevati v latinščini. Ko vidi, da ga učenci ne razumejo, nadaljuje v slovenščini. Učijo se štetja od ena do deset po latinsko. Seznanijo se s tem, kako so meseci dobili svoja imena, učitelj pa tudi prebere odlomek iz neke pesnitve in ga sproti prevaja. Učenci aktivno sodelujejo ter pišejo na voščene tablice, ki so jih uporabljali v tistih časih. To je bil lesen okvir in na plošči je bil stopljen vosek, vanj so vrezovali s stilusom, lesenim pisalom. Na drugi strani stilusa je bila lopatka, s katero so vosek spet zgladili. Udeleženci antične ure si nadenejo tunike, magister pa je oblečen v togo. Miz ni, sedijo na klopeh.

Vodnikova šola

Učna ura iz Vodnikovih časov je nastala leta 2011 ob muzejski razstavi Ilirske province. Posebnost je ta, da učitelj govori v jeziku tistega časa. V Ilirskih provincah je bil uradni jezik francoščina, učni jezik v osnovnih in nižjih srednjih šolah pa je bil slovenščina. Valentin Vodnik je za pouk v slovenskem jeziku napisal prve slovenske učbenike, njihovo vsebino pa spoznavajo tudi udeleženci muzejske šole. Naučijo se osnov bohoričice, slovenske pisave, ki je bila v rabi od sredine 16. stoletja do sredine 19. stoletja. Učijo se branja, prevajajo stari jezik v sodobni jezik pa tudi v francoščino.

Nedeljska šola

Od začetka 19. stoletja so ob nedeljah in praznikih organizirali začetne in ponavljalne nedeljske šole, saj med tednom mnogi vaški otroci niso mogli obiskovati pouka zaradi zaposlenosti z drugim delom in oddaljenosti od šole. V njih so ponavljali snov, ki bi se jo sicer naučili med tednom v redni šoli. Nedeljske šole je uvedel Anton Martin Slomšek in tudi napisal učbenik Blaže in Nežica v nedeljski šoli. V muzeju to učno uro namenjajo najmlajšim, saj je najmanj stroga. Učijo se pisati, računati in tudi Slomškovo pesem Ljuba vigred. Seznanijo se z lepim vedenjem, redom in disciplino v takratni šoli.

Učna ura lepega vedenja

»Bodi vsak dan umit, počesan, čedno oblečen, raztrgan ne bodi nikoli! Med poukom ne zdehaj! Ne pljuvaj po tleh! Živi složno z ljudmi druge vere in narodnosti!« To je le nekaj »šolskih postav«, ki se jih učenci naučijo pri učni uri lepega vedenja iz časa ljudske šole v Avstro-Ogrski leta 1907. Učenci se poleg osnovnih pravil učijo o spoštovanju do predpostavljenih, do roditeljev, sošolcev, starejših in do živali. »Postave« se zelo malo razlikujejo od tega, kar je zaželeno tudi danes.

Pomembno lepopisje

Lepopis je bil eden pomembnejših šolskih predmetov v narodni šoli v Kraljevini Jugoslaviji. Učence so želeli naučiti razločno in lepo pisati. Na muzejski uri se osnov takšnega rokopisa lahko naučimo tudi sami. Učenci spoznajo posamezne lepopisne črke in njihove elemente ter vežejo črke v besede in povedi. Pri tem je pomembno, kako držijo pero, sedeti morajo lepo in pokončno, roka, ki ne piše, je skrita za hrbtom, ne smejo se naslanjati na mizo, ne smejo tiščati peresa ter morajo paziti, kako namakajo pero v črnilnik.

Učna ura ročnih del

Kdor še ne zna pravilno prišiti gumba, se tega lahko nauči na učni uri ročnih del. Ta učna ura izvira iz šole v Kraljevini SHS in je iz leta 1926. Originalno so se dečki in deklice učili različnih stvari. Deklice so na primer šivale in krpale oblačila, vezle, pletle in kvačkale, dečki pa so se učili pletenja košar iz vrbovih viter ter drugih koristnih stvari. Namen teh ur je bil pridobiti koristna znanja za vsakodnevno življenje, naučili pa so se tudi reda in marljivosti, snažnosti in urejenosti.

Slovenski šolski muzej učne ure prireja večinoma za zaključene skupine učencev in dijakov, lahko tudi druge skupine obiskovalcev, vendar jih mora biti najmanj osem. Ob dnevih odprtih vrat (3. december, 8. februar, 18. maj in 21. junij) se za obisk ni treba posebej najavljati. Učno uro izvedejo tudi vsako prvo soboto v mesecu, če je dovolj najavljenih obiskovalcev.

Maja Korošak