Esperanto odpira svet
Na fotografiji s srečanja na Lisci je Janez Zadravec prvi iz leve
V počastitev evropskega dneva jezikov, ki ga že petnajst let praznujemo 26. septembra kot praznik jezikovne različnosti, posvečamo ta zapis esperantistom in esperantu, ker je to jezik z najlepšim imenom – pomeni upanje, ima dolgoletno in razburljivo zgodovino, včasih so ga politiki podpirali, drugič zatirali, toda esperantisti niso nikoli obupali. Gibanje za mednarodni jezik esperanto je v svetu prisotno že 129 let, v Sloveniji pa okrog 116. Prvo esperantsko društvo je nastalo leta 1910 v Mariboru, 1921 v Ljubljani, leta 1937 jih je bilo že toliko, da je nastalo slovensko esperantsko združenje. Ves čas je to gibanje za mir in enakopravnost vseh ljudi in jezikov.
Pri nas zdaj delujejo Združenje za esperanto Slovenije (ZES), tri društva (Esperantsko društvo Ljubljana, Esperantsko društvo Maribor, Železničarsko esperantsko društvo Maribor) in več klubov. Poleg njih je še vrsta esperantistov, ki niso nikamor vključeni, a se lahko obrnejo nanje, ko jih potrebujejo. Zanimivo zgodovino, sedanjost in delovanje je predstavil predsednik združenja Janez Zadravec.
»Ali ste vedeli, da sta po slovenskem esperantistu poimenovana ulica in trg? Profesor Rudolf Rakuša, ki je postal esperantist leta 1922, ima v Ormožu spominsko ploščo, v Mariboru je po njem imenovan trg, v Ljubljani pa ulica. Ali ste vedeli, da lahko diplomirate v esperantu, kar je uspelo Vinku Ošlaku, ki je študij filozofije z magisterijem končal na Mednarodni akademiji znanosti v San Marinu, ki deluje v esperantu?« začenja pripovedovati provokativno. Ali veste, da se lahko poročite v esperantu, kar je storil naš sogovornik? A o tem v nadaljevanju.
Jezik, ki združuje
Začenja se z Ludwigom Zamenhofom. Rojen je bil leta 1859 v Bialystoku, kjer je živelo več narodov: Judje, Nemci, Poljaki in Litovci. Živeli so v ločenih soseskah, med njimi je bilo veliko napetosti in nasilja. Prav tako je na lastni koži ugotavljal brutalen odnos do judovske skupnosti in veliko razdeljenost skupin, ki je temeljila na jezikovni osnovi. Verjel je, da bi ljudje imeli večje razumevanje drug za drugega in bi lahko živeli skupaj v miru, če bi rešil težave z medsebojnim sporazumevanjem. Tekoče je govoril jidiš, rusko, nemško, poljsko, študiral je še druge jezike, vključno s francoščino, angleščino, latinščino, grščino, in na tej osnovi je sestavil nevtralni mednarodni jezik. Leta 1887 je objavil prvi učbenik pod psevdonimom »D-ro Esperanto«, to pomeni »Doktor Upajoči«, kar je postalo kasneje ime jezika. Število esperantistov, klubov in društev je hitro naraščalo, prvega svetovnega kongresa leta 1905 se je udeležilo več kot 600 ljudi iz Evrope. Med fašizmom in nacizmom so esperanto uporabljali v boju za svobodo, prav tako v Španiji med državljansko vojno za spodbujanje mednarodnih prostovoljcev za špansko republiko. Franco je verjel, da so vsi esperantisti komunisti, in ga je prepovedal, Stalin ga je imel za jezik vohunov, Hitler kot del svetovne judovske zarote.
Po 2. svetovni vojni pa je doživel uspešno rast. Leta 1954 je Svetovna organizacija za izobraževanje in kulturo UNESCO v Montevideu sprejela resolucijo, s katero je esperantskemu gibanju priznala skladnost s cilji Združenih narodov, čeprav je esperanto še dolgo ostal prepovedan v NDR, Albaniji in Romuniji. V Jugoslaviji je bil deležen načelne naklonjenosti oblasti, poučevali so ga na nekaterih šolah. Z naslednjo resolucijo leta 1985 pa je UNESCO priporočil državam članicam, naj podprejo esperantsko gibanje. »Zdaj, v digitalni dobi, je dobil esperanto nov zagon, klasične oblike delovanja, kot so klubi, društva, državne zveze, se umikajo sodobnim oblikam delovanja, ki poteka predvsem po svetovnem spletu. Tako je esperantska Vikipedija ena najbolj živih in najobsežnejših, učijo se ga vse generacije, v okviru svetovne zveze je veliko strokovnih skupin, ki širijo nabor besed iz posameznih strok, kot so medicina, pravo, znanost, kultura, tako da esperanto sledi razvoju in času.
Esperanto za seniorje
»To je zelo pripraven jezik tudi za seniorje,« zatrjuje Zadravec. »Zlahka se ga bodo naučili, če so živahni in radovedni, če hočejo aktivirati sive možganske celice, se naučiti nekaj novega, živeti prijetno družabno življenje, saj pripravljamo vsako leto več družabnih srečanj, kot je bilo lani mednarodno srečanje v Brežicah, letos spomladi srečanje na Lisci, konec avgusta bomo sodelovali na bogračijadi v Lendavi, septembra se bomo planinci sestali na tromeji na Peči, izlete, predavanja in z vsem tem si lahko prijetno in koristno popestrijo življenje.« Vabi vas, da se jim pridružite.
»Zakaj imam rad esperanto? Ker mi je odprl vrata v svet, ker sem spoznal ogromno zanimivih ljudi, ker čutim, da pripadam plemeniti skupnosti, ki dela dobro,« odgovori Janez Zadravec. A gremo po vrsti: »Leta 1968 smo bili esperantisti prvi Jugoslovani, ki smo se s štirimi avtobusi odpravili v Španijo na svetovni kongres esperantistov. Franco je bil takrat še živ in za večino naših takratnih državljanov je bila Španija nedosegljiva. Lahko si mislite, kako smo se gledali s Španci in koliko zanimivega smo si imeli povedati. Ves teden smo potrebovali, da smo drug drugemu dopovedali, da smo normalni ljudje. Tam sem spoznal svojo ženo. Ker nisem znal španščine, ona pa seveda ne slovenščine, sva se pogovarjala v esperantu, si dopisovala in z Ano Mario Ferrer sva se čez nekaj let poročila. Leta 1972 je bila poroka na Tenerifih, kjer je bil esperanto uradni jezik, prevajalec in priča pa Juan Regulo Perez, sicer vodja katedre za romanistiko na univerzi in znani založnik, ki je izdal več kot sto knjig v esperantu.« Rad se spominja Herte Haas (že njena starša sta bila zelo znana esperantista), njenih razmišljanj, tudi o politiki, in še danes se spomni, kako je razložila gradnjo nove Jugoslavije. »Ko pri nas gradimo, vzamejo Slovenci v roke krampe in lopate, na jugu pa se povežejo v kolo pa plešejo in pojejo o tem, kako gradijo.«
Bolj enakopraven od angleščine
Kot esperantist se počuti enakopravnega z vsemi drugimi. »Vem, da so se vsi, tako Angleži, Madžari, Italijani …, morali prav tako kot jaz naučiti jezika, in z njimi se lahko sproščeno pogovarjam.« Žalosti ga, da država ni naklonjena esperantu. »Leta 1970, ko smo doživeli vrhunec razcveta, je takratna država za vsak dinar, namenjen esperantu, namenila angleščini 3000 dinarjev, in zdaj ni stanje nič boljše. Financiramo se sami iz članarin, prizadevamo pa si, da bi prek ministrstva za kulturo pridobili status organizacije posebnega družbenega pomena. Esperantu ne pomaga niti Evropska unija, ker pravijo, da so sprejeli stališče, po katerem so vsi jeziki v EU enakopravni, pa žal ni tako. Prav zanima me, kaj se bo zgodilo z angleščino v EU in ali bo še tako favorizirana pa izstopu Velike Britanije.« ZES je sprejel tudi stališče, ki ne podpira poučevanja v angleščini na slovenskih univerzah. »To je nova žalost. Nikjer nisem zasledil, da bi bila Slovenija dvojezična država. Neverjetno je, kako slabo obvladujemo jezikovno politiko v državi, ni nam uspelo, da bi bila ta samostojna, neodvisna od dnevne politike, da bi spodbujala razvoj – od slovenščine v šoli do utrjevanja nacionalne in državljanske zavesti. Slovenščina izgublja svoj položaj, angleščina je na prvem mestu, kar je nepotrebno in nesmiselno. Pravim, da v šolah vzgajamo 'janičarje', kar je škodljivo tako za posameznike kot za družbo. Če bi država več investirala v znanost, bi tujci prihajali k nam in se sami naučili, kar jih zanima.«
Želi si, da bi Slovenci drugače razumevali svet, bili odprti in strpni do drugih, esperanto kot drugi jezik doma in v svetu pa bi lahko pri tem pomagal. »Če vemo, da države vsako uro namenijo nakupu orožja okrog 200 milijonov evrov, je aktivnost državljanov in mirovnih gibanj vprašanje preživetja,« je prepričan Janez Zadravec. Ghis revido – lepo pozdravljeni.
Na fotografiji s srečanja na Lisci je Janez Zadravec prvi z leve. (Fotografija: osebni arhiv J. Z.)
Esperantisti so povezani v Svetovnem esperantskem združenju s sedežem v Rotterdamu, ki združuje 71 državnih združenj in ima posamezne člane v 118 državah. Sodeluje s skoraj 40 esperantskimi strokovnimi združenji.
Esperanto ima tak pravopis, da se govori in piše enako. Koreni besed izvirajo predvsem iz romanskih, germanskih in slovanskih jezikov. Besedotvorje je podobno aglutinacijskim jezikom (npr. turščini, svahiliju), skladnja pa je takšna kot v slovanskih jezikih.
Zaradi preprostih in jasnih slovničnih pravil ter odprtega tvorjenja novih besed in besednih zvez se lahko esperanto kakovostno naučimo in uporabljamo bistveno lažje, hitreje in ceneje kot kateri koli drug svetovni jezik.
Na portalu lernu.net, ki je spletišče v več kot 40 jezikih, vključno s slovenščino, se lahko seznanite z esperantom in se ga na lahek način naučite zastonj.
