Zdravje ni nekaj, kar dobiš za denar

Zgodbe | sep. '16

Ko se je morala po hudi poškodbi odreči planinarjenju, svoji veliki ljubezni, in se predčasno upokojiti, je Maja Artenjak odkrila nov smisel življenja v naukih priznanega zdravilca Sebastiana Kneippa. Na Vrhniki je ustanovila društvo, od koder z neizmerno energijo deli svoje izkušnje z naravnimi zdravilnimi metodami. In se obenem še nenehno uči.

 V življenju se je pogosto selila, tako je pač naneslo. Iz Maribora, kjer je končala srednjo šolo, na študij pedagogike v Ljubljano in nato na nadaljevanje študija v Zagreb. Tam je z družino preživela precejšen del življenja kot strokovnjakinja za gluhe in naglušne. »Zaposlena sem bila na zavodu Suvag, kjer smo učili govoriti gluhe in naglušne z moderno metodo, verbotonalno, torej prek ustnic, s pomočjo mikrofona, vibratorjev … Osnova našega dela je bila ritmika. Bili smo zelo uspešni, saj so odlično obvladali tuje jezike, krasno so peli, čeprav niso izgovarjali besed …« Pri delu je zelo uživala in kot inštruktorica te metode je potovala po vsej Evropi, v Veliki Britaniji je preživela celo leto. Takrat je s sabo vzela tudi oba sinova.

Od hribov do prepada

Kjerkoli je že bila, je izkoristila priložnost za planinarjenje. »Ljubezen do hribov sem prinesla v svoje življenje po očetovi strani. Narava mi je vedno veliko pomenila. Še posebej so me poznale gore po vsej nekdanji Jugoslaviji.«

Usoda pa je hotela, da se je hudo poškodovala pravzaprav na ravnem. »Poleti leta 1990 so se že kazali znaki, da bo šla Jugoslavija narazen, zrasle so prve barikade in z morja smo hiteli domov. Stali smo v koloni, mudilo se mi je na stranišče. Šla sem kar v grmovje ob cesti, naredila korak preveč in padla pet metrov globoko.« Pri padcu se je noga zdrobila od kolena navzdol, ugotovljena je bila 70-odstotna invalidnost, a z veliko volje in dobro rehabilitacijo je Maji po enem letu uspelo spet shoditi in voziti avto. »Pa tudi v hribe sem še šla. Moj najlepši spomin je vzpon z dvema berglama na Poštarski dom na Vršiču dobro leto po nesreči. Na naslednji turi sem na vrh še prilezla, dol pa sem pridrsala dobesedno po zadnji plati. Potem sem odnehala ...« Njena poškodba je stara približno toliko kot naša država, zato se ob vsaki obletnici spomni, da je njena družina ob slovenski osamosvojitvi doživela veliko grdega tako na Hrvaškem kot v Sloveniji. »Iz Zagreba smo morali prav na hitro oditi, pravzaprav so na naju s sinom že merili z orožjem. Ko smo prišli v Slovenijo, pa so nas imeli za begunce, celo za izdajalce. Ne glede na to, da sem prišla nazaj domov k mami, mož pa je bil v slovenski vojski! Res sem v Mariboru dobila službo, vendar so me ob prvi priložnosti odpravili v predčasni pokoj.«

Zanjo je bil to kar šok. »Pride čas, ko se umiriš in začne življenje teči po svoje in ugotoviš, da si preživel veliko lepega. Jaz sem imela prekrasno otroštvo. To mi vsake toliko časa priplava na površje. Zato zelo dobro razumem mlade, kadar so v težavah, sem jim naklonjena, ker sem bila sama izredno dinamičen otrok. Pa poreden tudi. V tem so mi vnuki precej podobni. Pet jih imam, od najstarejšega, ki jih ima že 26 in je doktor filologije, do najmlajše, enoletne punčke,« z veseljem pove in doda, da ima še dve veliki ljubezni: knjige in klasično glasbo. »Precej let sem pela pri Akademskem pevskem zboru Toneta Tomšiča, še iz Zagreba sem se vozila na vaje … Nič mi ni bilo težko. Ob vsaki priložnosti rada zapojem, to je pa res.« Rada ima tudi živali, njej in možu delata družbo maček in psička Lili, ki se prav dobro razumeta. Prikupnega mopsa je pravzaprav kupil sin ženi za rojstni dan, a sta jo starša kmalu dobila v začasno, nato pa še v trajno čuvanje …

Srečanje s Kneippovim naukom

Ko je moral mož službeno v Ljubljano, sta dobila stanovanje na Vrhniki. »Novega okolja se nisem zlahka navadila, in ko me je prijateljica iz Maribora povabila, da se včlanim v njihovo Kneippovo društvo, sem se z veseljem vozila na srečanja. Kneipp je zasnoval pet terapevtskih stebrov, ki jih še dandanes uporabljamo. To so voda, prehrana, zelišča, gibanje in zaradi vsega tega odličen življenjski slog. Narava mi je bila vedno blizu in začelo me je zanimati vse v zvezi z naravnim zdravljenjem, hodila sem med šamane, se srečevala z naturopati, sčasoma sem začela sama predavati, sodelovala sem s fakulteto za šport … No, pred petimi leti pa sem ustanovila Društvo Kneipp Vrhnika.« Odziv je bil že na začetku zelo dober.

Srečanje članov je vsako drugo sredo v predavalnici Cankarjeve knjižnice na Vrhniki, takrat izvajajo različne vadbe, poslušajo predavanja. »V septembru pripravljamo cikel predavanj o pomenu in uporabi glasbe v vsakdanjem življenju: zakaj pomirja, kdaj vznemirja … Zanimivo bo,« vabi tudi bralce. 

Vrhniško društvo kot eno redkih izdaja svoje glasilo Kneippovi biseri, pred nekaj meseci so v Bistri uredili Kneippov kotiček z zeliščnimi gredicami ter čutnimi potkami, ki so zanimive tudi za najmlajše. Vse dejavnosti so predvsem prostovoljne, zelo so veseli prostovoljnih prispevkov ali donacij, Maja Artenjak pa marsikateri račun poravna kar iz svojega žepa, čeprav ima zelo nizko pokojnino. Občasno se člani in podporniki odpravijo na ogled Kneippovih kotičkov v tujino, v Italijo in Nemčijo, tudi v Porabju so našli vzorno urejenega. Vsaj dvakrat na leto Maja Artenjak pelje skupino ljudi v Bad Wörishofen. V samostanu, kje je deloval Sebastian Kneipp, je urejen velik izobraževalni in zdravilni center. Tu deluje tudi Kneippova akademija, kjer si znanje nabirajo tisti, ki želijo širiti njegove metode. »To je kraj, kjer vsepovsod vohaš zelišča. Samostanske celice so urejene v hotelske sobe, kjer izvajajo masaže, obloge, meditacije in druge terapije. V parku, ki meri blizu deset hektarjev, lahko na vsakem koraku preizkusiš katero izmed zdravilnih metod.«

Koristni hladni oblivi nog

Maja Artenjak je seveda preizkusila vse metode in jim popolnoma zaupa. Zelo ceni zelišča, za katera meni, da spadajo na okenske police bolj kot rože. »Tako zares zavonjaš naravo. Pa še koristno je, ker se mrčes ustavi na zeliščih in ne sili v stanovanje.« Vsak dan začne s hladno kopeljo nog. »Vsakomur, ki le zmore, priporočam, da zjutraj opravi nekaj vaj, pretegne telo, pomiga z nogami vsaj desetkrat, preden vstane. Nato je dobro, da greš v kopalnico in obliješ noge s hladno vodo. Jaz sem že navajena, zato oblijem celo nogo, drugače velja tudi od kolena navzdol. Tako razširiš ožilje in poženeš kisik v možgane. Zbistriš se. S curkom vode, v kopalnici naj ima 18 stopinj, na prostem pa 14 ali 15 stopinj, začneš oblivati od mezinca na eni nogi navzgor in končaš z mezincem na drugi nogi. Zdravemu človeku hladna voda koristi za imunski sistem. Ko si bolan, pa je priporočljivo menjavanje hladne in tople vode.« Hladnim kopelim naj bi se izognile ženske v času menstruacije ali če imajo težave z mehurjem. Sicer pa so kopeli zelo dobre tudi za tiste, ki imajo težave z notranjimi in zunanjimi venami. » Najkoristnejša je kombinacija telovadbe in vode. Pri težavah s sklepi je potrebno več previdnosti, če je sklep poškodovan, mu topla voda zagotovo ne bo koristila, prej hladna.«

Kot večkrat omeni sogovornica, imajo veliko podporo pri Nini Golob, direktorici izolskega hotela Delfin. »Tam so uredili krasen Kneippov vrt. Imamo pa še velike načrte, recimo ustanoviti zvezo. Potrebujemo mlajše ljudi, da bodo nadaljevali naša prizadevanja,« je vesela spoznanja, da tudi pri nas Kneippov nauk postaja (znova) vedno bolj priljubljen. »Neverjetno je, kako ljudje nenehno iščejo nove zdravilne metode in s kakšno lahkoto poskusijo vse, kar jim pride pod roke, ne da bi preverili, kako sploh deluje. Sebastian Kneipp pa preprosto uči, da sta pomembni povezovanje človek-zemlja-nebo in uravnoteženje pri vsem, kar počnemo,« povzame bistvo Maja Artenjak.

Anita Žmahar, fotografije: osebni arhiv M. A.