O rezervnem demografskem skladu
Pri Zvezi društev upokojencev Slovenije (Zdus) z zaskrbljenostjo spremljajo dogajanje v zvezi z ustanovitvijo oziroma neustanovitvijo neodvisnega rezervnega demografskega sklada, saj so verjeli, da se je prihajajočih problemov zaradi demografskih sprememb zavedela tudi politika.
Po zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki je začel veljati 1. januarja 2013, bosta obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje financirani tudi iz demografskega rezervnega sklada. Poseben zakon naj bi v dveh letih po uveljavitvi ZPIZ-2, torej do konca leta 2014, uredil delovanje in financiranje tega sklada. Zakonska zaveza ni bila izvedena. Kdo je pri nas med kršitelji zakonodaje?
Kot so zapisali v izjavi za javnost, je bilo z veliko truda, tudi pri Zdusu, doseženo, da je zakon o Slovenskem državnem holdingu določil, da se Kapitalska družba pokojninskega in invalidskega zavarovanja, d. d. (KAD), najkasneje do 31. decembra 2015 preoblikuje v neodvisni avtonomni demografski rezervni sklad. Ali je bila tokrat zakonska zaveza izvedena? Ne.
Partnerji so v koalicijskem sporazumu o sodelovanju v vladi za mandatno obdobje 2014–2018 zapisali, da bo zakon, ki bo poleg začetnih sredstev, že določenih v veljavni zakonodaji, opredelil tudi mogoča dodatna sredstva ter podrobneje določil poslovanje in upravljanje sklada, sprejet do 30. junija 2015. Ali je dogovor izveden? Ne.
Odlok o strategiji upravljanja kapitalskih naložb v poglavju o zagotovitvi dolgoročne vzdržnosti pokojninskega sistema določa, da je za dolgoročno in uravnoteženo vzdržnost pokojninske blagajne in javnih financ treba zagotoviti oblikovanje, delovanje in financiranje demografskega rezervnega sklada. Med cilji strategije je zapisano tudi preoblikovanje KAD v demografski rezervni sklad. Ali so ponovno zapisane zaveze uresničene? Ne.
Pri Zdusu poudarjajo, da jim je žal, da niso v postopek vložili osnutka zakona, ki bi ga zakonodajno telo mogoče le sprejelo, izvršilna veja oblasti pa izvedla z večjo mero odgovornosti, čeprav so organi Zdusa tak sklep sprejeli.
Kot poudarjajo, se ne trudijo samo za sedanjo generacijo upokojencev, pač pa predvsem za generacije, ki prihajajo in v tem trenutku ne morejo biti prepričane, da bo naš pokojninski sistem zdržal tudi takrat, ko bodo med upokojenci tudi same.
Čeprav v tem trenutku nimamo finančnega ministra, imamo ministrico za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti. Ali ni prav to matično ministrstvo za tovrstno problematiko, se sprašujejo pri Zdusu. »Ne želimo sodelovati v strankarskih preigravanjih,« poudarjajo, »želimo pa, da se končno vsi zavemo, da je dolgoročna stabilnost pokojninskega sistema še kako pomembna za državo. Želimo tudi, da pristojni organi poskrbijo za izvajanje sprejetih zakonskih zavez, ne pa da kar naprej o reformah le govorijo.«
Kooperative uspešen model za oskrbo starejših?
Zdus sodeluje pri mednarodnem projektu iCareCoops, ki se ukvarja z razvojem kooperativ (zadrug) na področju oskrbe starejših. Tovrstne kooperative še ni, a so v začetni raziskavi v okviru projekta že ugotovili, da tudi pri nas za to obliko obstaja precej zanimanja.
Izvajalci storitev oskrbe starejših delujejo v različnih organizacijskih oblikah: javne službe, neprofitne organizacije, podjetja ... Pogosto delujejo drug ob drugem, se med seboj dopolnjujejo ali pa so si celo konkurenca. Vsak model ima svoje prednosti in omejitve. Podjetje za oskrbo starejših je lahko bolj neodvisno kot neprofitna organizacija, saj je manj odvisno od sofinancerjev, subvencij in donacij. Po drugi strani pa lahko neprofitna organizacija uspešneje podpira solidarnost v okviru skupnosti in razvija storitve glede na potrebe končnih uporabnikov. Primer dobre prakse je naš uveljavljeni program »Starejši za starejše«. Eden takih modelov pa je lahko tudi zadružno podjetje oz. kooperativa.
Obstaja veliko različnih vrst kooperativ, a si vse delijo skupna načela in značilnosti: gre za model, o katerem je vredno razmišljati tudi na področju izboljšanja oskrbe starejših. Mednarodna zveza kooperativ opisuje kooperative kot »avtonomno združenje ljudi, ki so se združili prostovoljno z namenom izpolnjevanja skupnih ekonomskih, socialnih in kulturnih potreb in želja, skozi demokratično nadzorovano podjetje v skupni lasti«.
Osnova kooperative je skupina ljudi, zbrana okrog skupnega projekta ali ideje. Ti ljudje so kolektivni lastniki, ki sodelujejo pri procesih odločanja in upravljanja, delijo pa si tudi tveganja in odgovornosti. V skladu z načelom »en član = en glas« ima vsak član enak delež in priložnost prispevati k upravljanju kooperative.
Zbiranje ljudi okrog skupnega projekta pomeni tudi to, da so kooperative bolj vključujoče kot druga podjetja, saj se lahko zainteresirani vključijo v organizacijo in aktivno prispevajo svoje izkušnje, znanje in ustvarjalnost.
Kooperative lahko ustvarjajo tudi dobičke, ki jih vsaj delno vlagajo nazaj v organizacijo. O načinu investiranja in ciljih se člani odločajo skupno, s konsenzom. A poglaviten cilj kooperative ne sme biti ustvarjanje dobička za njene člane, temveč zadovoljevanje njihovih potreb ali potreb uporabnikov in celotne skupnosti. V primeru kooperativ za oskrbo starejših so to lahko na primer povečanje možnosti zaposlitve za oskrbovalce, zagotavljanje nove ali cenejše storitve oskrbe starejših (na primer skupinski nakupi pripomočkov, kar zniža ceno), omogočanje oskrbovancem, da pri upravljanju storitev oskrbe aktivno sodelujejo.
Kooperative so torej v lasti in upravljanju članov, ki so sami del te skupnosti (oskrbovanci, njihovi sorodniki, izvajalci oskrbe ...). Z reševanjem svojih potreb posledično prispevajo k splošnemu interesu celotne skupnosti.
Turizem za starejše
Pri mednarodnem projektu DiscOver 55, ki je namenjen odkrivanju destinacij za razvoj turizma za starejše zunaj glavne turistične sezone, sodelujejo partnerske organizacije iz Italije, Avstrije, Finske in Slovenije (Zdus). V okviru projekta so obiskali Finsko, in sicer pokrajino v okolici jezera Saimaa, ki je največje finsko ledeniško jezero. V tej izjemno slikoviti jezerski pokrajini s kar 14.000 otoki je več vode kot kopnega. Ugotovili so, da je večina turističnih kapacitet in dejavnosti primerna za starejše, starejšim pa primanjkuje prilagojenih dejavnosti (izleti, pohodi itd.) še posebej zunaj sezone. Izjemno dobro ohranjen srednjeveški grad pa je primeren le za obiskovalce v zelo dobri telesni pripravljenosti, saj je treba na nekaterih mestih skoraj plezati po visokih stopnicah in se sklanjati v nizkih prehodih. Razpravljali so tudi o tem, da morajo v pozni jeseni ali pozimi, ko je zelo mrzlo in svetlo, le nekaj ur na dan ponudbo prilagoditi in pripraviti več dejavnosti v zaprtih prostorih, od kulturne ponudbe in družabnih iger do uric v finskih savnah.
Na začetku junija pa je strokovna skupina obiskala Izolo, ki je tudi zaradi hotela Delfin zelo primerna za starejše turiste, ta obisk pa je to samo še potrdil. Skupina je obiskala tamkajšnje ponudnike – od hotelov in restavracij, muzeja Parenzana in arheološkega najdišča do izolskega zaledja in kmečkega turizma Medljan. V okviru projekta bodo slovenski predstavniki skupaj z lokalnimi turističnimi strokovnjaki zasnovali krožno pot po zelenih točkah Izole, ob poti pa spoznavali zgodovinske in kulturne znamenitosti tega starejšim prijaznega mesta.
Ali bodo naši pravnuki še govorili slovensko?
Že dalj časa spremljamo različne razprave o uvajanju angleščine v slovenski visokošolski program. Težko je razumeti, da je ravno ob 25. obletnici samostojne države, ko smo uresničili dolgoletne sanje prednikov o svoji državi, in v času, ko je slovenščina enakopraven jezik med 25 jeziki Evropske unije, pripravljena novela zakona o visokem šolstvu, ki uvaja predavanja v angleščini. Žal je to podprla že večina rektorjev, ki sledijo samo finančnemu vidiku in pri tem pozabljajo, da je slovenščina naš uradni jezik, kar je zapisano tudi v ustavi. Tako bo vsem, ki se bodo izobraževali, kršena ustavna pravica izobraževati se v maternem jeziku. Že zdaj se dogaja, da so predavanja ob udeležbi večine slovenskih študentov in le nekaj tujih v angleščini, predava pa slovenski predavatelj. Ob tem ne smemo pozabiti, da se tako omogoča tudi siromašenje strokovnega izrazoslovja v slovenščini. Visokošolski strokovni programi bi morali stalno razvijati visoko stopnjo strokovnega jezika v slovenščini. Kako bo to doseženo, če zdaj uvajamo še več angleščine v univerzitetne klopi in je bilo v zadnjih letih izdanih že res veliko visokošolskih učbenikov v angleščini? Ali bomo dopustili, da bo slovenski jezik postal jezik hlapcev, kot je že bil nekoč?
Poudarjamo, da upokojenci nismo proti večjezičnosti, kar dokazujemo že s tem, da se poleg izobraževanja na področju računalništva naši člani največ udeležujejo prav jezikovnih tečajev.
Naša generacija se še prav dobro spominja, kako smo se v prejšnji državi trudili, da se slovenščina ni izgubila v srbohrvaščini. Tudi zdaj moramo stopiti v bran svojemu jeziku.
Društva upokojencev vabimo, da se oglasijo na to temo, predvsem pa je pomembno, da se v razpravo vključi vodstvo Zdusa, poslance Desusa in drugih strank pa poskuša prepričati, da bodo naše mnenje zastopali v parlamentu.
