Skrbnik varuje osebne pravice in premoženje
Zaradi starostnih in bolezenskih tegob starejši ljudje pogosto potrebujejo pomoč svojcev ali drugih ljudi. Ko gre za urejanje poslovnih in premoženjskih zadev, pa se lahko tudi zaplete. Še posebej, če posameznik ne more izraziti svoje volje, nima sorodnikov ali se ti ne morejo dogovoriti, kdo bo prevzel skrb za ostarelega člana, potrebuje pravno zaščito.
Najmanj težav je v družini, kjer se o vseh stvareh dogovorijo, ko sta oče ali mama zmožna jasno izraziti svoje želje, že vnaprej napišeta oporoko in razdelita premoženje. Običajno je eden izmed družinskih članov pooblaščen za dvigovanje pokojnine, plačilo obveznosti ter za urejanje poštnih in bančnih zadev. Kjer pa dogovora ni ali pa oseba nima sorodnikov, ima pa premoženje, vendar ga ne zna ali ne zmore upravljati, potrebuje skrbnika, ki bo varoval njegove pravice ter ščitil premoženje. Najpogosteje gre za ljudi, ki so zboleli za demenco ali imajo katere koli duševne težave. Uvedbo postopka za imenovanje skrbnika predlagajo svojci, center za socialno delo ali sodišče po uradni dolžnosti. Postopek ni brezplačen, med drugim predlagatelj plača sodno takso in izvedenca.
Več vrst skrbništva
Začasno – začasnega skrbnika določi center za socialno delo, da zastopa osebo med postopkom na sodišču. Po pravnomočnosti sklepa se začasno skrbništvo spremeni v stalnega.
Stalno skrbništvo se uvede, ko je osebi odvzeta opravilna sposobnost. Najpogostejši razlog je zavarovanje premoženja (kadar oseba pretirano zapravlja denar, kupuje stvari, ki jih ne potrebuje, denar posoja/daje vsakomur, ki jo prosi …).
Če sodišče v nepravdnem postopku na podlagi dokumentacije in mnenja izvedenca ugotovi, da oseba ni sposobna zaščititi sebe in svojega premoženja, pač pa z nepremišljenimi odločitvami sebi in/ali drugim povzroča škodo, ji v celoti odvzame poslovno sposobnost. Ta odločitev je vknjižena v zemljiški in matični knjigi, center za socialno delo imenuje stalnega skrbnika in njegovo delo tudi nadzoruje. Brez soglasja centra skrbnik ne more zastaviti ali prodati nepremičnine niti porabiti denarja na računu. Pravno pomeni, da ima oseba status mladoletne osebe.
Poslovna sposobnost se osebi lahko tudi vrne (spet je potreben postopek na sodišču). To se največkrat zgodi po uspešnem zdravljenju mlajših ljudi s težavami v duševnem zdravju.
Delno skrbništvo – kadar sodišče v postopku ugotovi, da lahko oseba določene zadeve opravi sama ter razume in ščiti svoje interese, ji za zaščito tistega dela, ki ga ne zmore sama opravljati, delno odvzame poslovno sposobnost. To pomeni, da polnoletno osebo postavi v položaj mladoletnika nad 15. letom starosti, ki lahko opravlja dejanja s soglasjem skrbnika. Center za socialno delo podrobno navede, kaj lahko opravlja sama in kaj izključno v soglasju s skrbnikom.
Skrbnik za poseben primer – kadar je ugotovljeno, da posameznik sicer razume zadeve, ampak jih zaradi različnih ovir (posledic bolezni) ni sposoben sam urejati, se ni sposoben podpisati, ne ve, kaj podpisuje, ne zmore urediti vloge za sprejem v dom starejših občanov ali zaprositi za dodatek za pomoč in postrežbo ... Predlog podajo svojci, dom starejših občanov, v katerem oseba živi, ali center za socialno delo, ki tudi v celoti izpelje postopek in se odloča na podlagi mnenja psihiatra ter pričanja najbližjih svojcev. Odvzem opravilne sposobnosti ni potreben, skrbnik pa zastopa stanovalca v domu, ureja plačevanje stroškov, dviguje denar ipd. Starejšim ljudem največkrat pomagajo ravno skrbniki za poseben primer, ki jih je tudi veliko več kot stalnih skrbnikov. Po podatkih Skupnosti CSD Slovenije so na primer v letu 2015 na novo imenovali 46 stalnih skrbnikov in 552 skrbnikov za poseben primer.
Kolizijskega skrbnika pa center za socialno delo imenuje, kadar gre za nasprotje interesov med skrbnikom in osebo pod skrbništvom.
Skrbnik je običajno oseba, ki ji varovanec zaupa, najpogosteje je nekdo iz njegovega okolja (sorodnik, prijatelj). Vendar pa s prevzemom skrbništva prevzame tudi veliko odgovornost, porablja svoj čas, ima določene stroške (čeprav jih običajno dobi povrnjene iz varovančevih sredstev), zato imajo na centrih težave najti ustrezne skrbnike in morajo to vlogo prevzeti sami. »Na težave naletimo zlasti tam, kjer so sorodniki med seboj sprti, se prepirajo zaradi premoženja, ali pa takrat, ko gre za hude težave v duševnem zdravju uporabnika, ki je s svojo boleznijo izčrpal socialno mrežo,« je navedla Darja Korva, sekretarka Skupnosti centrov za socialno delo.
Če na centru ugotovijo, da skrbnik ne dela v interesu varovanca, ga razrešijo, in če pri tem sumijo, da je varovanca celo oškodoval, sprožijo ustrezne postopke zoper skrbnika. Ugovor zoper skrbnika lahko poda tudi varovanec, če je sposoben, ali njegovi svojci.
Mamljivo premoženje
S predlogom za odvzem poslovne sposobnosti se varujejo izključno pravice in koristi posameznika, ko tega sam ne zmore, poudarjajo tako pravniki kot socialni delavci. Ugotavljajo pa, da želijo postopek za odvzem poslovne sposobnosti pri starejših ljudeh pogosto sprožiti dediči. V igri so seveda finančni razlogi. Na primer, ko se kateri od potomcev ne strinja, da je oče premoženje zapustil njegovemu bratu ali sestri. Ali pa da je mama prodala hišo in želi kupnino porabiti za potovanja, dokler je še zdrava. Taki razlogi na sodišču seveda ne zdržijo.
Tudi v uradu Varuha človekovih pravic RS največ težav s skrbništvom zaznavajo, kadar se sorodniki ne dogovorijo, kdo in kako bo skrbel za starejšega družinskega člana, predvsem pa takrat, kadar računajo na dedovanje. Na tem področju bi bilo treba še marsikaj doreči, saj so postopki praviloma dolgotrajni in povezani s stroški. Dogaja se, da centri za socialno delo (tudi zaradi pomanjkanja sredstev) neradi predlagajo omejitev ali odvzem poslovne sposobnosti starejšemu in to prepuščajo sorodnikom.
Varuh je tudi konkretno opozoril na možnosti zlorab starejših oseb v zakonodaji. Zakon o duševnem zdravju namreč osebi z odvzeto poslovno sposobnostjo ni zagotavljal sodnega varstva pri nastanitvi na varovanem oddelku. O njenem bivanju namreč ne odloča sodišče, dovolj je podpis skrbnika, ki lahko kadar koli prekliče soglasje oziroma zahteva, da osebo odpustijo z varovanega oddelka. Ustavno sodišče je na pobudo Varuha človekovih pravic RS junija lani po treh letih premlevanja določbo razveljavilo.
Predvsem pa v uradu Varuha človekovih pravic RS vidijo temeljni problem v pomanjkanju nadzora nad izvajanjem skrbništva. Izvaja ga namreč center za socialno delo, ki se tako znajde v več vlogah. Kadar ni drugega skrbnika, to vlogo prevzame center sam, kar pomeni, da najprej izda odločbo, deluje kot skrbnik in hkrati nadzira samega sebe.
