Proti starostnim predsodkom
Pred kratkim sem srečala znanca, ki se konec leta odpravlja v pokoj. Lahko bi se upokojil že pred leti, a se je odločil, da je zanj to še prezgodaj. »Vedno sem rad delal, škoda le, da so marsikje v kolektivih uničili dobre medsebojne odnose,« je dodal. Zadnji podatki o upokojevanju ljudi pri nas kažejo, da se sicer povečuje število tistih, ki želijo po izpolnjenih pogojih za upokojitev še naprej delati, a je še vedno veliko takih, ki v odhodu v pokoj vidijo rešitev iz slabih delovnih razmer. Slovenija spada med najstarejše družbe, pričakovana življenjska doba pri nas se namreč bolj povečuje kot v drugih razvitih državah, to pa pomeni, da bo ob enaki rodnosti in brez večjih priseljevanj primanjkovalo delovno aktivnih. V drugih razvitih državah so se na demografske spremembe hitreje odzvali, že pred letom 2000 so za dolgoročno stabilnost pokojninskega sistema ustanovili rezervne demografske sklade, ki jih polnijo iz različnih virov. Pri nas z njegovo ustanovitvijo še vedno odlašamo.
Učinkovit demografski sklad je treba polniti vsaj deset do petnajst let, da bo potem lahko prispeval manjkajočo razliko za vse številčnejše pokojnine. Predvsem pa bo treba večjo pozornost nameniti zaposlovanju starejših, saj mladih delavcev ne bo dovolj. Toda danes težko dobiš službo, če si star petdeset let, čeprav so ljudje pri teh letih še polni energije. Vse preveč je predsodkov glede starejših delavcev, ki ne držijo. Ljudje še nikoli niso bili tako vitalni v teh letih, zato bi bilo škoda ne izkoristiti njihovih potencialov. Pridobili bi mladi in starejši.
Če bo sreča mila, bomo vsi nekoč stari. In na to bi morali pomisliti tudi mladi, kadar govorimo o pokojninah. Premalo se namreč zavedamo pomena socialne države. Zdravstveni in pokojninski sistem sta dve največji pridobitvi sodobne demokratične družbe, ki temeljita na solidarnosti. Zelo malo ljudi si lahko zdravljenje in zdravila privošči iz lastnega žepa, prav tako finančno varno starost. S solidarnostnim sistemom pa sta zdravje in varna starost v precejšnji meri zagotovljena vsem. Tudi zato se življenjska doba podaljšuje, predvsem pa se izboljšuje kakovost življenja.
Moja pokojna stara mama ni nikoli imela pokojnine, bila je odvisna od drugih, kako vesela bi bila, če bi imela svoj denar, pa četudi tistih nekaj evrov na mesec. Družbe, kjer ni velikih razlik med revnimi in bogatimi, so najuspešnejše in tudi najprijetnejše. Ne dvomim, da si večina med nami želi živeti v taki sredini.
