Mejna osebnostna motnja
Hčerka našega naročnika, 30-letna mamica majhnih dvojčic, je v zadnjem času v slabi koži. Že pred poroko je bila do partnerja zahtevna, pogosto jezna, kontrolirajoča. Po porodu pa se je stanje še poslabšalo. Partnerja, medtem ko je v službi, neprenehoma kliče po telefonu, joče, da ne zmore vsega dela doma, grozi, da bo otroka kar pustila in odšla. Domači se trudijo okrog nje, kolikor morejo, vendar je vse premalo. Še včeraj v redu tašča je v njenih očeh kar naenkrat postala sovražnica, ker ji je poskušala narobe svetovati, prijateljic nima, ker ni nikogar, ki bi mu lahko zaupala.
Tovrstne psihične težave lahko uvrstimo med osebnostne motnje z nestanovitnim čustvovanjem, razpoloženjem in vedenjem, z nestanovitnimi odnosi do okolja in slabo samopodobo. Tako kot na primer pri depresiji je tudi v tem primeru genetika pomemben dejavnik, vendar daleč ne edini. Lahko je posledica travme, nestabilnega in nepotrjujočega okolja v otroštvu, tudi matere lahko naredijo napako, ko z otrokom na hitro pretrgajo vez, namesto da bi podprle počasno ločitev, in drugo. Osebe s takšno diagnozo vidijo ljudi izključno črno-belo. Lahko so brezmejno vdani tistim, ki jih štejejo za svoje, ob frustracijah pa do njih izjemno sovražni. Imajo težave z zaupanjem sebi in drugim, izredno so občutljivi za kritiko ali zavrnitev. Preveva jih občutek, da potrebujejo nekoga drugega, da preživijo, močno je izražena potreba po naklonjenosti in potrditvi. Doživljajo kronične občutke praznine in dolgočasja in ustvarjajo kaotične zveze in odnose, v katerih je druga oseba videna kot izključno dobra ali slaba.
Gospa nujno potrebuje psihoterapevtsko pomoč. Ob tem je treba poudariti, da je delo s tovrstnimi ljudmi za terapevta zelo zahtevno, saj je zanje značilno, da svoje vsebine preslikajo v druge. Za najprimernejšo se je v praksi izkazala metoda DBT (dialektična behavioralna terapija), ki poskuša pacientom pomagati z učenjem tehnik za nadzorovanje čustev, višanje dovzetnosti za nelagodje in večjo zmožnost sprejemanja resničnosti. Psihoterapevt mora sodelovati tudi s psihiatrom, ki predpiše antidepresive ali antipsihotike. Zdravljenje bo dolgotrajno, uspeh pa odvisen tudi od tega, koliko bo gospa motivirana, da spremeni obstoječe stanje.
