Kostanj ogreje roke, želodec in srce
Kostanj je edino drevo, ki raste divje v gozdu in brez človekovega truda obilno obrodi. V pozni jeseni je kostanj še zadnje darilo gozda človeku, ki ga je od nekdaj skrbelo, kako bo zbral dovolj hrane za mrzlo zimo. Dišeči pečeni ali kuhani kostanji še danes pomenijo poslastico in še več kot to – lupljenje kostanja je prijetno druženje, ogreje roke, želodček in srce.
V našem ljudskem izročilu je kostanj obredna jed ob martinovih pojedinah. Martinovo je prastari praznik, ki izhaja še iz poganskih jesenskih zahvalnih daritev. Takrat je bila gos gotovo ena izmed obrednih jedi. Danes pa poznamo gosko v povezavi s svetnikom Martinom. Bil je vojak, a nadvse dobrosrčen. Najpogosteje je upodobljen kot jezdec, ki z mečem razpolavlja svoj vojaški plašč, da ga je polovico lahko daroval beraču. Bil je tudi zelo skromen. Ko je izvedel, da ga želijo imenovati za škofa, se je skril med gosi v gosjak, a so ga z gaganjem izdale. Na številnih slikah je zato sv. Martin upodobljen z gosko. Martinovo je velik ljudski praznik, saj svet' Martin iz mošta nar'di vin'. To je čas, ko so poljski pridelki pod streho, vino v sodih, paša zaključena – čas za veselo praznovanje.
Grenkoba, ki daje mehkobo
Kostanj cveti ob koncu junija. Čebele v času kostanjeve paše tako vneto nabirajo med, da postanejo zelo »sitne«, kot pravijo čebelarji. V tem času rade pikajo in njihovi piki so bolj boleči. Kostanjev med je zelo zdravilen, ker vsebuje veliko cvetnega prahu. Ljudsko zdravilstvo ga uporablja predvsem pri boleznih ledvic.
Po okusu je grenkejši kot druge vrste medu, pri tem pa so potice, nadevane s kostanjevim medom, najokusnejše in najbolj dišeče. Kostanjev med je tudi najpomembnejša sestavina slovitih dražgoških in škofjeloških žlahtnih medenih malih kruhkov. Ima zelo izrazit vonj, predvsem pa daje testu prijetno mehkobo. Bolj kot druge vrste medu zadržuje vlago, zato je medenjak dalj časa mehak.
Dražgoški in škofjeloški kruhki imajo korenine v davni poganski preteklosti, ko so bogovi sprejemali v dar podobnjake, žlahtne kruhke v podobi živali in rastlin. Med vsemi žlahtnimi kruhki, ki z dovršenostjo svojih oblik segajo na svetovno raven ljudskih umetnin, je sloviti dražgoški krajček eden izmed biserov slovenskega ljudskega izraza. Dražgoški krajčki so nastali iz čarodejnega božičnega kruha, ki ga Gorenjci imenujejo poprtnjak. Kos poprtnjaka, ki je zataknjen za hišno kljuko, »coper odganja«, če je zataknjen pod strop, odganja strelo, če pa je zamešan med semensko žito, prinaša dobro letino. Dražgoško dekle je verjelo, da ima božični kruh, ki prinese k hiši toliko varnosti in sreče, prav gotovo tudi moč, da pričara ljubezen fanta, ki ga je nosila v srcu. Spekla je kruhek iz medenega testa v polkrožni obliki in ga z vso ljubeznijo okrasila z rožami in fantovim imenom. Dala ga je fantu na dan Svetih treh kraljev, zadnji dan božičnega časa. Tako je krajček postal skrivnostno dekletovo ljubezensko pisemce.
Ljudski rek poslati nekoga v žerjavico po kostanj pomeni, da ga pošilja v neko nevarnost, kamor sam ne želi iti, in raje ostane na varnem. Vsekakor pa hoče dobiti neko dobrino, ki naj bi jo nekdo drug, ne on, prinesel »iz žerjavice«.
V Ajdovščini pa so poznali zanimivo uganko: Oče, velik kot gora, mati, žleht kot hudoba, otroci pa dobri, kaj je to?
