Kostanj ogreje roke, želodec in srce

Zgodbenovember '16

Kostanj je edino drevo, ki raste divje v gozdu in brez človekovega truda obilno obrodi. V pozni jeseni je kostanj še zadnje darilo gozda človeku, ki ga je od nekdaj skrbelo, kako bo zbral dovolj hrane za mrzlo zimo. Dišeči pečeni ali kuhani kostanji še danes pomenijo poslastico in še več kot to – lupljenje kostanja je prijetno druženje, ogreje roke, želodček in srce.

V našem ljudskem izročilu je kostanj obredna jed ob martinovih pojedinah. Martinovo je prastari praznik, ki izhaja še iz poganskih jesenskih zahvalnih daritev. Takrat je bila gos gotovo ena izmed obrednih jedi. Danes pa poznamo gosko v povezavi s svetnikom Martinom. Bil je vojak, a nadvse dobrosrčen. Najpogosteje je upodobljen kot jezdec, ki z mečem razpolavlja svoj vojaški plašč, da ga je polovico lahko daroval beraču. Bil je tudi zelo skromen. Ko je izvedel, da ga želijo imenovati za škofa, se je skril med gosi v gosjak, a so ga z gaganjem izdale. Na številnih slikah je zato sv. Martin upodobljen z gosko. Martinovo je velik ljudski praznik, saj svet' Martin iz mošta nar'di vin'. To je čas, ko so poljski pridelki pod streho, vino v sodih, paša zaključena – čas za veselo praznovanje.