Davča – največja slovenska vas

Prosti čas | nov. '16

Davča obsega kakšnih sedemdeset hiš, ki so raztresene po gozdnatih pobočjih med Poreznom in Blegošem nad Selško dolino. Glede na veliko površino – 24 kvadratnih kilometrov – velja za največjo slovensko vas. Menda je prevelika, da bi jo lahko obhodili v dveh dneh!

Nenavadno ime po ustnem izročilu izvira iz plačevanja davkov nekdanjih prebivalcev. V cerkljanskem narečju so govorili: »Grem davče plačet.« Od tod imeni Davčerji in Davča. Druga različica pa pravi, da so v 17. stoletju naselje poimenovali po pašnikih: In der Alss – v planini. Iz tega je nastalo dAlss, Dalša, Davča.

Po desnem bregu potoka Davščica je od leta 1920 potekala rapalska meja med Italijo in Kraljevino SHS in v tem času se je razcvetelo tihotapstvo s konji, tobakom in živili. Prometne povezave so se izboljšale šele v šestdesetih letih preteklega stoletja in od takrat so domačini začeli iskati zaposlitev v dolini, predvsem v Železnikih.

V kraje pod Blegošem sem zašel že večkrat. Nazadnje v družbi 86-letnega Andreja Demšarja, ki je mladost preživel v bližnjem hribovskem naselju Osojnik. Iz Selške doline se odcepi cesta, ki je speljana ob hudourniškem potoku Davščica. »Naredili so jo šele leta 1962,« pove Andrej. »Prej je povezavo z dolino predstavljala le višje ležeča pot.« Na vas opozarja napis nad cesto v najožjem delu doline, ki ga je nekoč zapirala mogočna skala. Potem se soteska malo razširi, tu in tam se odcepi kakšna cesta do osamljenih kmetij. Ob veliki zgradbi, nekdanjem obratu tovarne Niko, zavijeva desno in po nekaj strmih ovinkih se pojavi vaško središče. Predstavlja le nekaj kmečkih poslopij, cerkev s pokopališčem in seveda gostilno (Jemec). Zadnja je žal kljub dolgoletni tradiciji prav letos nehala obratovati. Mimo nje vodi pot do župnišča, ki tudi že dolgo sameva. V bližini je od leta 2007 urejen etnografski muzej, katerega ogled je mogoč ob vnaprejšnjem dogovoru. Posvečen je predelavi lanu, ki je bila nekoč zelo razširjena na kmetijah. Za skupine organizirajo tudi delavnice, na katerih se lahko udeleženci seznanijo s skoraj pozabljeno dejavnostjo.

Ob naselitvi teh krajev se je vas delila med štiri župnije. Leta 1878 pa so s pomočjo naprednega kmeta Martina Jemca uresničili dolgoletno željo ter postavili župnijsko cerkev in tako je skupaj z bližnjo kmetijo nastalo vaško središče. »Pokopališče si je vredno ogledati, da začutiš zgodovino kraja,« pravi Andrej, ko se sprehodiva med grobovi. Na nagrobnikih se nekateri priimki pogosto pojavljajo, na nekaterih pa so zapisana kar imena domačij. Takšnih priimkov v dolini ni. Se vidi, da so prišli prvi naseljenci od drugod. Najprej s Tolminskega, kasneje iz Sorice in Poljanske doline.

Vaško središče zaznamuje še presenetljivo velika šola. Prvo so postavili že leta 1896, sedanja stavba pa je iz leta 1954. V njej poteka pouk do četrtega razreda, potem pa morajo otroci v Železnike. Davča pravijo le središču okoli cerkve, drugače pa je vas, ki ima okoli 260 prebivalcev, razdeljena na Spodnjo, Zgornjo, Osojno, Leskovško in Zaliloško Davčo.

V znamenju lanu

Med vožnjo proti Zgornji Davči občudujem velike hiše cerkljansko-loškega tipa. Nekatere služijo le še za vikende, kakšna pa žal tudi propada. Spotoma bi lahko obiskala še Davške slapove, a naravno znamenitost prihraniva za kasneje. Ustaviva se na turistični kmetiji Pr' Vrhovc, ki stoji na vrhu grebena, na meji med Gorenjsko in Primorsko. Razgledi s tega dela vasi so enkratni, saj segajo vse do Triglava, Soriška planina in Ratitovec pa sta kot na dlani. Mnogi obiskovalci pridejo gor tudi zaradi rib. V bližini namreč vabi ribnik ledeniškega izvora. Enkrat letno pa kmetijo obišče več kot dva tisoč ljudi. Tretji konec tedna v avgustu namreč Turistično društvo Davča pripravlja tradicionalno kulturno-etnografsko prireditev Dan teric, letos že dvaintridesetič. Prav za to priložnost vsako leto še posejejo lan. Na prireditvi domačini pokažejo stare postopke obdelovanja lanu in izdelovanja platna. Letos so premierno prikazali še film o Davči in lanu režiserja Janeza Habjana.

Tradicija predelave lanu je v teh krajih zamrla pred pol stoletja. Do takrat je bila za mnoge to edina možnost za preskrbo s tekstilom, prinašala pa je tudi pomemben zaslužek. Platnarstvo je bilo na območju Škofje Loke zelo razširjeno v 18. stoletju. Z uvedbo strojnega tkanja in bombaža pa je ročna izdelava lanenega platna zamirala. Kultura lanu se je najdalj časa ohranila prav na hribovskih kmetijah.

Lan so sejali na začetku maja, za kar je običajno poskrbel kar gospodar. Julija in avgusta lan zacveti z značilnimi modrovijoličnimi cvetovi. Zrel je na začetku septembra, ko ga pulijo s koreninami vred. Rastline so nekoč povezali v snope in teden dni sušili v kozolcu. Nato je sledilo ločevanje semena od slame z dolgo leseno palico. Seme so potrebovali za sejanje pa tudi za pridobivanje olja. Snope brez semen so potem tri tedne pustili razgrnjene na prostem in jih na koncu posušili v posebnih sušilnih jamah s kuriščem.

Trenje lanu oz. teritev je bilo pravi domači praznik, saj je gospodinja z lanom in platnom poskrbela za oblačila vse družine. Lan so začeli treti, ko so bila končana jesenska dela na kmetiji. Trajalo je lahko več dni in takrat se ni »šparalo« s hrano in pijačo. Orodje – lesene trlice – so terice prinesle s seboj. Trenje je bilo žensko opravilo, a pomagali so tudi fantje. Terice so slovele kot urne in jezične ženske. Po trenju je sledilo mikanje, s katerim so dobro predivo ločevali od slabega. Tako pripravljeno je bilo primerno za predenje na kolovratu, zvijanje z vretena na motovilo, zvijanje niti v klobčke in na koncu za tkanje platna na statvah. Med skupnimi opravili se je vsa vas veselila dogodka, na katerem so se iz roda v rod prenašale pesmi in pripovedi. Dekleta so se začela učiti predenja, ko so bila stara 15 let. Kolovrat je bil takrat obvezen del bale, ki jo je nevesta prinesla na kmetijo. Iz platna so izdelovali različna oblačila pa tudi brisače, rjuhe, torbe, vrvi, žimnice, prešite odeje.

Laneno seme nekoč ni igralo pomembnejše vloge v prehrani. Zato pa so verjeli, da odganja zle duhove in prinaša plodnost. Vojake naj bi lanene srajce obvarovale pred kroglami, nosečnicam pa naj bi pomagale, da bi lažje rodile. Slovani so s platnom nekoč celo plačevali, zato beseda plačati izhaja iz besede platno – platiti. Danes pri marsikateri hiši v Davči spet sejejo lan, a le v manjših količinah. Uporabljajo pa ga bolj za okras in izdelavo dekorativnih predmetov.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan