Verjela sem v svoje učence
Bogomila Pešec
Bilo je januarja 1946, ko se je mlada učiteljica Bogomila s konjsko vprego peljala proti vasi Andraž nad Polzelo, kjer jo je čakala prva služba. Še kar prijeten zimski dan se je nenadoma sprevrgel v hud snežni metež. Kmalu je bilo vse belo in konj se je le s težavo prebijal proti cilju. Tik pred vasjo sta z voznikom srečala domačina, ki se je glasno pridušal nad vremenom. Ko je slišal, da na vozu sedi nova učiteljica, pa je veselo vzkliknil: »O, potem pa je ta metež kar dober cahen!«
Ljudje so namreč verjeli, da je slabo vreme ob prihodu v nov kraj dobro znamenje. In res se dvaindevetdesetletna upokojena učiteljica še danes rada spominja let, ki jih je preživela v Andražu. V lepem spominu so jo ohranili tudi njeni nekdanji učenci in njihovi starši.
V gimnaziji, ki jo je končala v Celju, je sanjala, da bo študirala medicino, a je njene sanje zatrla vojna. Po koncu vojne se je odločila za učiteljski poklic in svoje odločitve nikoli ni obžalovala. Vendar pa začetki njene učiteljske poti niso bili idilični. V tistih povojnih letih je bilo življenje zelo revno, vsega je primanjkovalo. Učenci pogosto niso imeli šolskih knjig in zvezkov, da o drugih učnih pripomočkih ne govorimo. Sorojenci iz iste družine, ki so k pouku hodili v različne izmene, so si večkrat kar med potjo izmenjavali šolske torbe, puščice ali svinčnike. Ti so bili pravo bogastvo. Ko je učiteljica nekoč dobila nekaj svinčnikov, so jih rezali na pol, da jih je bilo dovolj za vse. Učenci so v šolo prihajali od daleč, večkrat so bili mokri, prezebli in lačni, zato so morali biti učitelji pri spodbujanju njihove pozornosti in vedoželjnosti potrpežljivi, a tudi iznajdljivi. Glede učnih pripomočkov pa niso bili dosti na boljšem od svojih učencev.
Učiti je treba s srcem
Med učenci osnovne šole v Letušu
Pouk v vaški šoli je potekal kombinirano in za več razredov hkrati, v razredu pa je bilo precej več učencev kot danes. Nekaj časa sta bila Bogomila in njen mož Milan Pešec, s katerim se je poročila leta 1949, edina učitelja za vseh 144 učencev tedanje sedemrazredne šole v Andražu. »To je bilo res zahtevno delo, zato sva prosila odsek za šolstvo, naj nama vendar že pošljejo dodatno učno moč,« se spominja Bogomila. A so učenci kljub kombiniranemu pouku dobili dovolj znanja za življenje in nadaljevanje šolanja. Tistih, ki so pred uvedbo osemletke odhajali v nižjo gimnazijo, sicer ni bilo veliko. Veliko jih ni imelo ugodnih razmer in možnosti za nadaljevanje šolanja, vendar so se v življenju kar dobro znašli. »Skorajda nisem imela učenca, ki ga ne bi mogla naučiti najnujnejšega, branja, pisanja ter drugih osnovnih znanj. Vedno sem bila prepričana, da se vsakdo lahko česa nauči. V veliko oporo mi je bilo tudi to, da sem imela učence rada in sem verjela vanje.«
Učenci jo še vedno presenečajo
Preveč učencev se je nabralo v petintridesetih letih delovne dobe, prvih enajst let v Andražu in nato še v Letušu, da bi jih učiteljica Bogomila vse ohranila v spominu, na marsikaterega pa je upravičeno ponosna. Vselej se razveseli srečanja z nekdanjimi učenci, čeprav ji je kdaj tudi nerodno, ker jih sprva ne prepozna, zato pa se toliko bolj spominja dogodkov iz skupnih šolskih let. Zgodbe, ki so se dogajale v tistem času, so bile večkrat zelo posebne in bi jih danes v šolah le težko srečali. »Učenci so mi ponosno prinašali marsikaj, kar so našli na poti v šolo, tudi ptice, veverice in druge živali,« z nasmehom pripoveduje. »Nikoli ne bom pozabila vsesplošnega direndaja, veselih vzklikov pa tudi strahu ob lovljenju mladih dihurjev, ki so se razbežali po razredu, potem ko so pobegnili iz košarice, v kateri jih je prinesel učenec. Prav ta učenec mi je prinesel tudi veverice, ki jih je spravil kar za srajco. Pa nikakor ni bil edini!« Učenci so jo večkrat presenečali s svojimi domislicami, a je učiteljica čutila posebno naklonjenost do tistih, ki se niso le pridno učili na pamet, pač pa so bili radovedni, ustvarjalni in iskrivi, ob tem pa so tudi kakšno ušpičili.
Nekdanji učenci jo presenečajo tudi danes. Tako je pred časom ležala v bolnišnici skupaj z eno prvih učenk iz Andraža. Več kot osemdeset let stara gospa je svoji nekdanji učiteljici neutrudno recitirala in prepevala številne pesmi, ki se jih je naučila v njenem razredu. Ali se bodo današnji učenci po sedmih desetletjih spomnili vsaj ene pesmi, ki so se je naučili v šoli?
V Domu starejših sv. Jožefa v Celju, v katerem zdaj živi, je nekdanjo učiteljico obiskal še en andraški učenec, ki ga je v prvih razredih šole poučevala pred skoraj sedemdesetimi leti. Presenečena je odkrila, da se poleg na pamet naučenih pesmi živo spominja tudi njenih razlag pri različnih predmetih. Zaupal ji je, da je v njej videl še eno šolsko mamo poleg tiste prave, ki jo je imel doma. Ta »šolska mama« je razumela in spodbujala njegovo vedoželjnost in okrepila njegovo odločenost, da se na poti pridobivanja znanja ne bo ustavil vse do vrha.
V današnjem času lahko otrok veliko znanja pridobi zunaj šole, ki je bila ob začetkih učiteljske poti Bogomile Pešec najpomembnejši, če ne edini vir učenosti v vaškem okolju. Učitelji so na vasi uživali posebno spoštovanje, a je kljub temu preteklo kar nekaj časa, da je nova učiteljica premagala začetno zadržanost staršev. »Nasploh so bili kmečki ljudje nezaupljivejši v stikih s tujci, v partizanskem Andražu, kot so mu pravili, pa so se v letih vojne vihre navzeli še dodatne previdnosti. Zaupanje odraslih sem si pridobila šele postopoma. Nato pa sva se oba z možem v kraju lepo vživela, sodelovala sva pri vseh proslavah in prireditvah, vodila sva pevske zbore in režirala tudi zahtevne gledališke igre, kot sta Matiček se ženi ali Goldonijeva Krčmarica.« Učiteljevo delo se v tistem času pač ni moglo končati v šoli. Dom sta si uredila sicer v bližnjem Šmartnem ob Paki. V šoli v Letušu, kjer je bila njuna naslednja zaposlitev, pa ju je čakalo najhujše razočaranje v njunem življenju.
Krivična odpoved službe
Vodstvo šole jima je brez pravega razloga in utemeljitve odpovedalo službo. »Učiteljem, ki nismo skrivali svojega verskega prepričanja, v tistih časih ni bilo lahko,«pravi Bogomila. »Doživljali smo sumničenja in pritiske, ki jih danes mladi le težko razumejo. Že v času službe v Andražu je šolskega nadzornika zmotila podoba Marije z umrlim Jezusom v naročju. Pa je podoba znanega Michelangelovega kipa Pieta, ki jo še danes hranim, visela v učiteljskem stanovanju, ne v razredu!«
Nerazumljiva in krivična odpoved službe je zakonca Pešec močno prizadela. Pritožila sta se na maršalov urad v Beogradu in od tam dobila potrditev, da se jima je zgodila krivica. »To je bilo izjemno mučno obdobje ne le za naju, tudi za hčerki Simono in Majo, ki sta bili takrat še šolarki. Moža je krivica, ki sva jo doživela, tako bolela, da se ni več vrnil v šolo. Zaposlil se je pri komunalnem podjetju, jaz pa sem vse do redne upokojitve ostala s svojimi učenci.« Teh časov se Bogomila Pešec spominja z veliko grenkobe. Prepričana je, da so grožnje in pritiski, ki sta jim bila takrat izpostavljena, usodno vplivali na moževo zdravje. Po upokojitvi sta lahko le krajši čas uživala razkošje prostosti. Od nekdaj sta imela rada sprehode v naravo, hodila sta v hribe in na morje, bila sta navdušena ribiča, Milan tudi lovec. Življenje se jima je močno spremenilo, ko je moža prizadela neozdravljiva bolezen. V boju z njo je dokončno omahnil leta 1993. Še pred tem sta doživela osamosvojitev Slovenije, ki je bila po Bogomilinih besedah eden največjih in najpomembnejših dogodkov v njunem življenju.
Bogomila, ki ima poleg hčerk še štiri vnuke in sedem pravnukov, je po moževi smrti sama vztrajala v domači hiši. Zaradi posledic zloma kolka in operacij se je pred enim letom odločila za preselitev v Dom sv. Jožefa v Celju. Malo težje hodi, a se redno sprehaja po okolici in se z veseljem udeležuje domskih dejavnosti. Njen um je kljub letom svež in bister kot nekoč. Spremlja dogajanje doma in v svetu, predvsem pa rada in veliko bere, tudi zelo zahtevna in obsežna dela, saj je navdušena bralka že od otroških let.
