Ali upokojitev pelje v krizo ali v svobodo?

nov. '16

Kako ste se pripravili in prebrodili prehod iz delovnega obdobja v upokojitev?

Peter Gombač, upokojeni turistični tehnik, Sneberje pri Ljubljani: »Ko sem se pred sedmimi leti upokojil, nisem občutil nobene krize. Upokojitve sem se veselil in zdaj zelo uživam. Prvič v življenju imam dovolj časa, ki ga posvečam družini, predvsem vnukom. Rad berem knjige, poslušam glasbo, si ogledam kakšen film ali grem v gledališče. Tudi za potovanje si vzamem čas. Veselim se vsakega novega dne. Če mi bo še zdravje služilo tako kot do zdaj, je to tisto ta pravo.«

Matijana Romih, upokojena diplomirana socialna delavka, Ljubljana: »Preden sem se upokojila, sem se na to dobro pripravila. Ko pa sem ostala doma, je vseeno nastopila kriza. Razmišljala sem o minljivosti in se spraševala, ali sem doživela dovolj. Krizo sem prebrodila tako, da sem več časa posvetila telesnim aktivnostim. Reševalo me je tudi delo na istem področju kot v času službovanja. Zavedam se, da sem prej službi posvečala preveč časa in nisem imela nobenih konjičkov. Danes na vse to ne gledam nič drugače, le lažje sprejemam dejstvo, da je to obdobje zaključevanja življenja.«

Franc Hočevar, upokojeni diplomirani ekonomist, Ljubljana: »Upokojiti se ni preprosto, saj kar nenadoma ostaneš doma. Zame je bil to šok, a sem se kar hitro pobral. Obdržal sem dovolj pravih prijateljev, za zidanico in družino imam zdaj več časa. Začel sem pisati zgodbe, članke in monografije. Aktiven sem tudi pri društvu uroloških bolnikov in Rotary klubu. Še vedno rad planinarim in raziskujem tuje kraje. Večkrat grem za dalj časa v Afriko, tudi v Himalaji sem že bil. Če koga zanima piskroveštvo, ga lahko naučim. Kdaj pa kdaj sem pa rad tudi sam.«

Boža Pavčnik, upokojena pravnica, Belovo pri Laškem: »Upokojila sem se leta 2007. Ker sem si že dolgo želela, da bi imela več časa za konjičke, mi ta prehod ni predstavljal posebnega stresa. Vključila sem se v ljubljansko univerzo za tretje življenjsko obdobje, kjer obiskujem študijska programa umetnostne zgodovine in ruščine. Dobila sem tudi dva vnuka, naša sončka. Če bom zdrava, si želim nadaljevati srečanja in potepanja s prijatelji po Sloveniji, pa še kakšen skok na tuje bi mi bil všeč.«

Cirila Klaus, upokojena papirniška tehnica, Ljubljana: »V pokoj sem šla po celoletni bolniški odsotnosti zaradi težke bolezni, zato je bila zame to neke vrste rešitev. Naveličana sem bila invalidskih komisij in preigravanj o možnostih polovične invalidske upokojitve. Ko sem ostala doma, sem v mislih še predelovala bolezen. Podpora družine, srečanja s prijateljicami in delo na vrtu so mi pomagali, da sem dokončno okrevala. Nič več se mi ne mudi. Vse delam bolj počasi in veseli me, da zjutraj lahko spim, dokler me je volja.«

Vesna Stoilovski, upokojena zobozdravnica, Ljubljana: »Takoj ko sem izpolnila pogoje, sem se upokojila. Nisem želela, da zaradi vse večje slabovidnosti ali kake druge okvare, ki pride z leti, začnem delati napake. Menim, da sem svojemu poklicu, ki sem ga imela rada, dala dovolj. Začela sem izobraževanje na univerzi za tretje življenjsko obdobje, kjer sodelujem kot prostovoljka, zato nisem doživela nobene krize. Z užitkom delam nekaj povsem drugega kot prej. Poleg tega imam zdaj več časa za svoja vnuka.«

Prof. dr. Marinka Drobnič Košorok, upokojena profesorica biokemije, Ljubljana: »O upokojitvi sem začela resno razmišljati pred tremi leti, ko je mož hudo zbolel. K sreči je hitro in dobro okreval, zato moja upokojitev ni bila potrebna. Upokojila sem se letos 1. januarja. Ko sem zjutraj ostajala sama doma, sem se prvih štirinajst dni počutila nekoliko prazno. Malo me je skrbelo, da se bom hitro naveličala uživanja v brezdelju, zato sem začela predavati na univerzi za tretje življenjsko obdobje. Zdaj pa mi zmanjkuje časa za brezdelje. Udeležujem se pohodov, potujem in sem veliko s svojimi osmimi vnuki.«

Majda Struc, pred upokojitvijo generalna sekretarka ZPMS, Ljubljana: »Poleg svoje poklicne dejavnosti sem se vedno ukvarjala tudi s prostovoljstvom. Ob upokojitvi sem se mu lahko še bolj posvetila. Prehod iz delovnega v upokojensko stanje je bil opazen bolj po dohodkih kot v čem drugem. Lahko se posvečam tistim stvarem, ki me resnično zanimajo in za katere menim, da nekomu, pa tudi meni, koristijo. Zaposlitvene obveznosti bi pri 67 letih težko prenašala. Težko si predstavljam, da bi zaposleni pri taki starosti v mnogih poklicih svoje delo nemoteno in uspešno opravljali.«

Besedilo in fotografije: Novinarski krožek SUTŽO


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media