Kraju je ime dal srednjeveški hospital

Zgodbe | nov. '16

ODSTRTE PODOBE – ŠPITALIČ

Janez Petrič

Kraj, ki je v najvišjem delu doline potoka Motnišnica pod prelazom Kozjak (658 m), je ime dobil po srednjeveškem hospitalu (»špitalu«), ki ga je za popotnike in trgovce na prometno pomembni točki pod Kozjim hrbtom (današnjim Spodnjim Okrogom) leta 1228 ustanovil istrski mejni grof Henrik Andeški. Takrat je namreč, kot pravi 58-letni upokojeni policist Janez Petrič, ljubiteljski raziskovalec krajevne zgodovine, skozi Tuhinjsko dolino vodila glavna cestna povezava med Primorjem in Podravjem. Posest hospitala je segala od Češnjic v Tuhinju na zahodu do vrha Menine planine na severu, potoka Bela na vzhodu ter pobočja Šipka in Trojan na jugu.

Meje in svoboščine gostišča, za katerega so skrbeli menihi in je imelo tudi svoje sodstvo, so bile kasneje večkrat potrjene. Med leti od 1243 do 1251 je Henrikov brat Bertold Andeški hospital dal v oskrbo vetrinjskemu samostanu pri Celovcu, ki je tu zgradil močan grad in cerkev sv. Antona Puščavnika. Ker je cerkev po navedbah domačinke Jožice Kališnik že takrat dobila stalnega duhovnika, je Špitalič najstarejša dušnopastirska postaja v Tuhinjski dolini. Na njenih romanskih temeljih je bila v času od leta 1728 do leta 1736 sezidana sedanja baročna cerkev, ki je bila šest let pozneje posvečena, leta 1762 pa je postala župnijska. Ima banjasto obokano ladjo, v kateri so deloma ohranjene kvadratne romanske line na severni in južni steni, prav tako pravokotni prezbiterij s posnetimi vogali, lep glavni oltar iz sredine 18. stoletja in večina opreme iz 19. stoletja. Cerkev zdaj iz Motnika oskrbuje župnik mag. Miran Kelvišar.

Na zgornji levi sličici razglednice, odposlane leta 1917 ravnatelju meščanske šole v Ljubljani Janku Nepomuku Jegliču (rojenemu v Zgornjem Tuhinju), sta levo od cerkvene zgradbe župnišče in mežnarija, ki so jo pred petimi leti porušili, medtem ko sta v ozadju Sedelšakov grič z istoimensko kmetijo in pobočje Menine planine.

Z nastopom protestantizma je hospital nehal delovati in leta 1608 ga je z deželnoknežjim in papeževim dovoljenjem vetrinjski opat Jurij Reinprecht prodal Janezu Jožefu Thallerju, ki ga je predelal v dvotraktno dvonadstropno poslopje s tlorisno obliko črke L in z mnogokotnim stolpičem na vogalu ter ga po sebi imenoval graščina Neuthall. S tem imenom jo prikazuje tudi Valvasorjeva upodobitev iz druge polovice 17. stoletja. Leta 1635 so graščino oplenili uporni kmetje, leta 1755 pa je bila v požaru močno poškodovana, a so jo tedanji lastniki grofje Hohenwarthi obnovili. Leta 1796 so špitalsko gospoščino pridobili baroni Apfaltrerni in v njihovi lasti je bila graščina do konca druge svetovne vojne.

Na lov prihajala premožna ljubljanska in kamniška gospoda

Odprtje zadružnega doma leta 1960

»Špitalska graščina je imela pomembno vlogo tudi pri razvoju lovskega turizma v času pred drugo svetovno vojno. K njej je spadalo tristo hektarjev veliko posestvo v Šipku in Lipovcu, zato je imel njen lastnik, zadnji je bil Leopold Apfaltrern, svoj lov. Grajski oskrbnik, tedaj je bil to Matevž Kadunc, je bil tudi lovski čuvaj, poznal je divjad in zanjo dobro skrbel. Bogato lovišče je bilo vabljivo za premožno ljubljansko in kamniško gospodo, ki jo je zanimal predvsem lov na velikega petelina in srnjake. V graščini je bila dobra gostilna, ki je imela tudi sobe za prenočevanje. Lovski gostje so se pripeljali s kočijo ali avtobusom (vozna cesta Kamnik–Ločica pri Vranskem je bila zgrajena leta 1820) in so več dni ostali na gradu ter hodili na lov na Šipek in Lipovec,« pripoveduje Janez Petrič, ki je 35 let član in zdaj že sedmi mandat starešina LD Motnik-Špitalič. Društvo ima 42 članov in je letos praznovalo 70. obletnico obstoja. Naš sogovornik, doma iz vasi Jezero pri Podpeči, je kot mlad miličnik in vodja varnostnega okoliša prišel v te kraje leta 1978, jih vzljubil, se vživel v špitalsko krajevno življenje in se tu ustalil. Kot velik ljubitelj narave se je hitro priključil tukajšnjim lovcem, ki gospodarijo z divjadjo (srnjad, jelenjad, gamsi, divji prašiči, divji petelin) v 4100 hektarjev velikem lovišču, razprostirajočem se med južno stranjo Menine planine in severnim delom pogorja Šipek.

Med drugo svetovno vojno so se v graščini, župnišču in bližnji šoli naselili Nemci, januarja leta 1945 pa so partizani graščino požgali. Njene ostanke so kasneje odstranili, temelje je pokrila ruša, ohranjen je le še del stene, ki kot zid zamejuje pokopališče pri farni cerkvi.

Trije znameniti špitalski motivi iz leta 1917: župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika, graščina baronov Apfalternov in leta 1913 zgrajena šola

Začetki šolstva v Špitaliču segajo v leto 1870, ko so organisti in duhovniki v mežnariji otroke učili pisanja, branja in računanja. Trideset let kasneje je deželni šolski svet v Ljubljani dovolil ustanovitev redne enorazredne ljudske šole, ki je zaživela leta 1910, novo šolsko poslopje, ki ga vidimo na spodnji sliki na razglednici, pa so za 31.000 kron zgradili leta 1913. Ljudsko šolo je tedaj obiskovalo 100 do 120 otrok. Med prvo svetovno vojno je bil pouk precej okrnjen, saj so morali otroci zaradi odhoda moških na fronto pomagati doma pri kmečkih opravilih. Reden pouk se je nadaljeval po vojni do leta 1941, ko so po kapitulaciji stare jugoslovanske vojske prišli v Špitalič nemški orožniki in zapečatili učilnico. Pouk je nato potekal le od pomladi do jeseni šolskega leta 1941/42, ko je šest nemških učiteljev špitalske otroke, ki so morali pozdravljati le s hitlerjevskim pozdravom, poučevalo nemščino, računstvo, telovadbo in petje nemških pesmi. S šole so seveda izginile tudi vse slovenske oznake, vključno z napisom na pročelju zgradbe »Ljudska šola«.

Prvi zadružni dom v Tuhinjski dolini

Ob koncu druge svetovne vojne je bila požgana tudi šola in tako so jo morali najprej obnoviti, da se je leta 1947 spet začel reden pouk, ki je trajal do leta 1974, ko je skupščina občine Kamnik sklenila, da zaradi premajhnega števila otrok šolo v Špitaliču ukinejo. Odtlej se učenci do četrtega razreda vozijo v podružnično šolo v Motnik, od petega razreda naprej pa v OŠ Šmartno v Tuhinju. Šolsko poslopje je nato kupila tovarna usnja Utok iz Kamnika, ki je imela tu šivalnico usnjene galanterije do leta 1991, ko je šla v stečaj. Zdaj so v tej zgradbi stanovanja.

Nasproti nje so 3. julija leta 1960 zgradili zadružni dom, pravi Janez Petrič in nam iz svoje skrbno urejene dokumentacije postreže s podatki in fotografijo, ki prikazuje otvoritveno slavje. To je bil velik dogodek za kraj, saj je šlo za odpiranje prvega zadružnega doma v Tuhinjski dolini in tudi enega prvih v kamniški občini. Kmetijska zadruga Špitalič je imela do tedaj svoje upravne prostore v obnovljenem župnišču, kjer sta bili trgovina v pritličju in gostilna v nadstropju. A ker so bili ti prostori za njihovo dejavnost, ki je zajemala predvsem gozdarstvo, živinorejo in sadjarstvo, premajhni, so se člani zadruge že leta 1955 začeli pripravljati na gradnjo lastnega zadružnega doma, v katerem so bili tri velika skladišča za odkup kmetijskih pridelkov in shranjevanje umetnih gnojil, reprodukcijskega materiala idr., dve pisarni, garderoba in sanitarije. Razen več govornikov so na slovesnosti sodelovali še domače pevsko društvo, godba KPD Solidarnost iz Kamnika ter špitalski pionirji z recitacijami in igralci dramskega odseka mladinskega aktiva z Nušićevo enodejanko Oblast. Ob tej priložnosti pa je med zadružnim domom in šolo zasvetila tudi ena od štirih luči prve cestne razsvetljave v kraju. V precej povečani in lepo obnovljeni zgradbi nekdanjega zadružnega doma so danes prostori krajevne skupnosti in dom gasilcev Špitalič.

Med ogledom vseh štirih lokacij z razglednice in fotografije se je naš sogovornik izkazal kot izvrsten poznavalec krajevne zgodovine, ki jo z veliko zavzetostjo proučuje in je veliko pisnega in slikovnega gradiva prispeval tudi v imenitni monografiji ob jubileju LD Motnik-Špitalič. Pred časom mu je pred dokončnim uničenjem uspelo rešiti bogato šolsko kroniko, zdaj pa načrtno popisuje krajevne sušilnice za sadje in hmelj ter nekdanje mline in žage.

 Boris Dolničar


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media