Ne odlašajmo s sajenjem čebulnic

Prosti čas | nov. '16

Tulipani, hijacinte in narcise, so na pomladanskem vrtu gotovo pomembni predstavniki sezonske lepote, toda tudi manjših čebulic in gomoljnic ne gre zanemariti.

Ko z jesenskim zasajanjem čebulnic za pomlad snujemo lepoto cvetne preproge, sploh ni treba posegati le po onih »velikih«, kot so tulipani, hijacinte in narcise. Brez njih seveda ne gre, a ob njih je še cela plejada drobnih lepotic, ki lahko polepšajo vrt. Mnoge med njimi so nižje rasti in so kot nalašč za škarpnike in skalnjake, morda tudi za skodele in čebrice.

Vsekakor je najpomembnejše pravočasno sajenje, čeprav se moramo tudi pri globini prilagajati debelini čebulic ali gomoljčkov. Vse mora v zemljo, preden pritisne mraz, zato zdaj kar urno v lov za čebulnicami. V zamrzlo prst pač ni dobro saditi. Morebitna januarska ugodna ponudba pa tudi ni kaj prida vredna, saj morajo čebulice biti takrat že v polnem zagonu pri odganjanju korenin, da bodo zacvetele, tako kot pričakujemo in jim veleva genski zapis. Pravočasno sajenje je pogoj za uspeh in narave pač ni mogoče prelisičiti.

V splošnem imajo čebulnice rade prepustno prst, zato po potrebi težki zemlji primešamo nekaj peska. A glede tega so gotovo najbolj muhaste hijacinte in tulipani. Z njimi pa se radi sladkajo miši in voluharji, s katerimi ni mogoče sklepati kompromisov. Zato si raje kot z odganjali (kosmatih mrh z našega vrta tudi sosed ne bo vesel) pomagamo z zastrupljenimi vabami in pošljemo na fronto kakšnega bojevitega mačkona. Na srečo so ob dejansko strupenih čebulah narcis in zvončkov za voluharje menda precej neokusne še nekatere. Po mojih izkušnjah se golazen zlepa ne loti podzemnega drobiža vrst, na katere vas poskušam opozoriti v nadaljevanju. Ob ugotovitvi, da so čebulnice med najpomembnejšimi znanilci pomladi, naj namignem, da jih je najbolje saditi v zaključenih skupinah, saj to gotovo ni vrstni razpored zimskega česna.

Nebesno modre cvetove z belo sredino ima drobna čebulica, ki nima bolj slovenskega imena, kot hiondoksa.

Domače in tuje zvezdice

Botanični rod Scilla ima kar nekaj vrst, v vrtnarstvu pa sta pomembni predvsem naša domača dvolistna morska čebulica (Scilla bifolia) ter njena sorodnica, ki kljub svojemu imenu ne raste v Sibiriji, temveč v Turčiji in Kavkazu. Četudi dvolistna čebulica raste brez vrtnarjeve pomoči raztreseno po Sloveniji predvsem po vlažnih logeh in sadovnjakih, ji brez zadrege namenimo tudi kotiček na vrtu. Svoje ime je rastlina dobila zaradi običajno le dveh ozkih listov, med katerima je stebelce z grozdastim socvetjem s 6 do 10 intenzivno modrimi cvetovi. Različki z belim ali rahlo rožnatim cvetjem so precej redki tako v naravi kot v trgovski ponudbi. Sibirska modra čebulica seveda tudi v svoji izhodiščni vrsti cveti modro, a cvetki so v socvetju nekoliko večji kot pri dvolistni, vendar jih je manj. Ko posije sonce, se cvetni listi razprejo v zvezdico, sicer pa so bolj sklenjeni. Ta vrsta bogato semeni in se kar sama širi v okolico. Ko pa iščemo čebulice, jih poleti brez listja prav težko najdemo v tleh, ker so obdane s skoraj črnim tankim olupkom. Iz Male Azije prihaja še ena lepa zvezdica med čebulnicami. V mislih imam hionodokso (Chionodoxa luciliae), ki na robu zadnjih snežnih zaplat naznanja vigred z nebesno modrimi cvetovi z belo sredino. Tudi pri njej listje poleti odmre ter se lahko množi tudi s semeni.

Bingeljček in žafrani

Grozdke ali hrušice poznamo tudi kot muskarije in najobičajnejši so tisti z modrimi cvetovi. Beli so prav tako lepi, vsi pa se hitro množijo.

Vam bingeljček zveni prej neznano kot običajno? A tudi tako rečejo malemu zvončku (Galanthus nivalis), ki se ga drži še nekaj ljudskih imen: dremavček, cingeljček, kujanica in ženinček. Pri nas ni redkost ne v naravi ne po vrtovih in cvetje je vedno prevladujoče belo. Polnjene oblike ali takšne z drobnimi razlikovanji v obliki ali zelenem vzorcu so predvsem domena poznavalcev in zbirateljev. Vse, kar odstopa od klasične barve in oblike, je mogoče razmnoževati samo vegetativno, to pa gre precej počasi. Zato imajo lahko posebnosti, recimo na kakšnem sejmu redkih rastlin, presneto zasoljeno ceno. V svetu je še nekaj vrst tega rodu, a vsaj nekoč v Turčiji pogosta širokolistna vrsta Galanthus elwesii je močno ogrožena.

Cvetje pomladanskih žafranov je kot ljubezniv odziv na prve tople žarke spomladanskega sonca, ki v svečanu in sušcu vsak dan krepkeje posijejo na sicer še gol in opustel vrt. Ob nekaterih botaničnih vrstah so najvpadljivejše vrtne sorte z večjimi cvetovi, pa naj bodo beli, rumeni, vijoličasti ali tudi črtasto pisani. Pa še takšni dvobarvni se najdejo vmes, ki imajo tri liste cvetnega perigona drugače obarvane kot preostale tri. Večina žafranov domuje v Sredozemlju, kjer nekatere vrste zacvetijo že jeseni. A tudi pri nas raste v naravi precej spremenljiv pomladanski žafran (Crocus vernus) ter progasti žafran (Crocus reticulatus), ki naseljuje predvsem nekatere suhe kraške travnike.

Vetrnice, hrušice in še kaj

Grške vetrnice so prave vrtne zvezdice, ki sijejo izpod vejevja še neolistnatih okrasnih grmovnic na še posebej golem pomladanskem vrtu.

Še preden nas v gozdni podrasti razveselijo podlesne vetrnice v prelestni belini, se na vrtu razprejo cvetovi grških vetrnic (Anemone blanda) v modri, rožnati ali beli barvi. Obe omenjeni vrsti nimata gomoljčkov, temveč le odebeljene korenike. Ob tem pa se z nekaj potrpljenja dobro obnese tudi setev. Nasadimo jih pod listavci, kjer zacvetijo, še preden se vejevje olista, poleti pa lepo na suhem in brez svetlobe počivajo do naslednje pomladi. Tako lahko naredimo tudi s hrušicami ali grozdki (večina vrtnih sort izvira iz vrste Muscari botryoides), ki pa po poletnem mirovanju odženejo svoje tanko črtalaste liste že jeseni. Navajeni smo na njihova modra socvetja, toda zanimivi so tudi v belem, čeprav njihove čebulice v trgovinah redkeje srečujemo. Skoraj bele cvetove z rahlim modrikastim nadihom nam pokaže spomladi enocvetni ifejon (Ipheion uniflorum), ki pa tudi začenja svojo rast že jeseni. V tleh ima precej majhne bele gomoljčke, ki spominjajo na tiste pri pasjem zobu. Nekoliko za prvimi neučakanci zacveti kamasija (Camassia leichtlinii), ki je čebulnica ameriškega porekla, njena socvetja pa so lahko kar do meter visoka ter so bogato obložena z modrimi ali belimi cvetovi. Nekako 30 cm visoka cvetna stebla imata še dve omembe vredni in priporočljivi čebulnici, ki sta sorodni modri čebulici. Prvo lahko imenujemo španska modra čebulica (pravilno sodobno strokovno ime je Hyacinthoides hispanica), njeni cvetovi so zvončasto razprti. Veliko modrih vrčastih cvetov s privihnjenimi konicami cvetnih listov pa ima njena predvsem v Angliji zelo razširjena, tam ji rečejo bluebells, sorodnica s strokovnim imenom Hyacinthoides non-scripta. Seveda pa vse našteto lepo uspeva tudi pod slovenskim soncem, kar sem preizkusil tudi sam.

Besedilo: Izidor Golob


Vaši komentarji


© 2023 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media