Sosedje pomagajo več, kakor mislimo
STARANJE V SLOVENIJI
Sosedstvo je poleg sorodstva najpomembnejša socialna mreža v tradicionalni družbi. V moderni družbi sta novi pomembni socialni mreži prijateljstvo, ki mu lahko rečemo sodobno nekrvno sorodstvo, in prostovoljstvo – sodobno nekrajevno sosedstvo. Krvno sorodstvo in sosedstvo pa nista izgubili pomena in ga ne bosta. Prejšnji mesec so nam podatki reprezentativne raziskave nad 50 let starih prebivalcev Slovenije odkrivali pomen prostovoljstva, pred tem pa sorodstva pri oskrbi v onemoglosti. Danes si oglejmo navdušujoče podatke o sosedski pomoči v starosti.
Raziskovalno vprašanje se je glasilo: Če bi kateri od vaših sosedov potreboval pomoč, ali bi mu jo takoj nudili? Kar 93 odstotkov je temu pritrdilo. Vsakdanje izkušnje in podatki drugih raziskav kažejo, da to ni samo obljuba, ampak smo v Sloveniji res pripravljeni pomagati sosedu, če le vidimo, da pomoč potrebuje in jo bo od nas sprejel.
Velikokrat slišimo, da je lažje pomagati drugim kot sprejeti pomoč, ko jo človek sam potrebuje. Odvisnost je danes zelo nezaželena. Če ima človek v sebi odpor do tega, da bi v potrebi sprejel pomoč, mu je res težko pomagati. Tudi to v skupnosti povzroča upadanje čuta za medsebojno pomoč. Solidarnost se v skupnosti krepi, če so ljudje pripravljeni pomagati, če so pripravljeni v potrebi prositi za pomoč druge in če njihovo pomoč hvaležno sprejmejo.
Pomembno pa je tudi prepričanje, da nam bodo drugi pomagali, ko bomo to potrebovali. Zato je bilo v raziskavi na mestu vprašanje: Če bi vi potrebovali pomoč, ali menite, da bi vam jo kateri od sosedov takoj nudil? Pritrdilno je odgovorilo 91 odstotkov reprezentativnega vzorca; število je le malenkost manjše kakor pri prejšnjem vprašanju. Skoraj vsi starejši ljudje v Sloveniji zaupamo v sosedsko pomoč.
Stališče, da smo sosedom pripravljeni pomagati in da zaupamo v njihovo pomoč, je velik socialni kapital Slovenije. Moramo ga varovati in krepiti, zato so bile politične težnje, ki so pri omejevanju dela na črno v zavesti ljudi ogrozile sosedsko solidarnost, med ljudmi odločno zavrnjene. V kriznih razmerah staranja prebivalstva upravičeno pričakujemo od politike in javne uprave sistematično krepitev socialne mreže v skupnosti, in ne njenega trganja.
Sosedje pogosto pomagajo onemoglim
Učinkovito sosedsko pomoč v praksi kažejo odgovori iste raziskave na vprašanja o oskrbovanju v onemoglosti. V Sloveniji živi doma nad 50.000 ljudi, ki zaradi starostne onemoglosti, kronične bolezni ali invalidnosti ne morejo sami opravljati vseh osnovnih vsakodnevnih opravil: vstati, se obleči, se gibati, opraviti osebno higieno, se hraniti, navezati dnevno z nekom osebni ali telefonski stik ipd. Kdo oskrbuje te ljudi?
Raziskana je bila samo nad 50 let stara populacija Slovenije, ki šteje 750.000 ljudi. Vprašanje je bilo, ali so v zadnjega pol leta ponudili pomoč in oskrbo kakemu staremu, invalidnemu ali dolgotrajno bolnemu človeku; komu in koliko časa tedensko. Rezultat: skoraj 50.000 slovenskih ljudi, ki so stari 50 let in več, pomaga svojim bolnim in onemoglim sosedom tedensko v povprečju skoraj dve uri. Na to veliko število ne računa ne politika ne stroka. Seveda se sosedje po tedenskih urah oskrbe ne morejo enačiti z zakonci – ti v povprečju oskrbujejo zakonca nad 30 ur tedensko. Vendar pa tudi oskrbovalna pomoč sosedov v Sloveniji znese skoraj 100.000 ur tedensko. To pa je poln delovni teden več kakor dva tisoč poklicnih oskrbovalcev v domu – torej vseh zaposlenih v 25 velikih slovenskih domovih, če bi vsi, ki so tam v službi, vseh osem ur dnevno samo oskrbovali stanovalce.
In obratno vprašanje: Ali vam je kdo zaradi vaše bolezni ali druge onemoglosti pomagal in nudil oskrbo zadnjega pol leta? Ko primerjamo to število oskrbovalcev vseh generacij, ki ponudijo pomoč in oskrbo starejšim od 50 let, s številom starejših, ki neformalno pomagajo pri oskrbovanju ljudi vseh generacij, vidimo, da je drugo nekoliko večje; pri sosedih skoraj za polovico. Tudi vsakdanja izkušnja kaže, da upokojenci več pomagajo drugim kakor drugi njim. In seveda tudi sami sebi – v zgornjem številu sosedske pomoči so tudi tisoči ur pomoči v upokojenskem programu Starejši za starejše. Za natančen uvid v razlike med prejeto in ponujeno pomočjo starejših bi seveda morali stvar poglobljeno raziskati pod tem vidikom, kajti psihološko je normalno, da nam prej pride na misel to, da smo pomagali oskrbovati drugega, kakor da smo bili sami potrebni pomoči in jo prejemali. Nedvomno pa drži, da ogromno ljudi iz tretje generacije oskrbuje svojce in tudi sosede. Prav sosedska pomoč pri oskrbi starejših pa je pomemben kazalnik žive solidarnosti slovenskega prebivalstva.
