Brata Dovžan na citrah in kitari
Miha in Ive pred kratkim
Stara ljudska modrost pravi, da je lažje »uštimat'« punco kot pa citre. O dekletih se z Miho Dovžanom sicer nisva nikdar pogovarjala, pogovor je namreč vedno nanesel na tisto, po čemer umetnika najbolje poznamo. Po citranju. In o citrah, ki so mu jih kar nekajkrat na njegovi glasbeni poti tudi ukradli. Seveda pa o glasbi veliko ve tudi njegov starejši brat Ive, ki je bil kitarist v Mihovem ansamblu.
Na citre je v Dovžanovi družini – v Žejah pri Naklem – brenkal že praded. Bil je hrom in je nanje igral cele dneve. Ker ni mogel delati na polju, je zvečer družini zaigral, kar se je čez dan naučil. Ob tem so seveda tudi peli. Miha je na citre začel igrati s šestimi leti. V tistih časih je hodil po hišah in učil igranja na citre upokojeni železničar Janko Lotrič. A postati dober glasbenik pomeni, da je treba redno vaditi, kar pa otroci precej težje razumejo. Ive se spominja: »Miho so kar po cesti lovili, da ga je učitelj lahko zatem učil, navadno pa se je skril na podstrešju za dimnikom v prekajevalnici klobas ...« Vse se bo uredilo, je žalostnega očeta tolažila mama. In res se je. Bilo je v času nekega nedeljskega kosila. Ive se nasmeji: »Tedaj sem povedal, da bi se rad učil igranja na kitaro. Z vajeniškimi plačami sem si jo kupil in začel vaditi. Ne uro, pet, šest vsak dan!«
Miha - legenda slovenskega citranja
A tudi Miha je bil kmalu navdušen nad igranjem na citre. »Najprej sem igral v citrarskem krožku, kjer so sicer večinoma igrala dekleta, Milanka Bavcon je bila ena izmed njih,« se spominja. »Brat Ive je že igral v skupini, jaz pa s citrami nisem mogel zraven, zato sem se lotil še igranja na kontrabas. Citre so sicer zelo prijetno glasbilo, a bolj hišno, niso pa bile primerne za nastope pred večjim občinstvom, za igranje plesne glasbe. Zanimive so predvsem zato, ker nanje istočasno igramo spremljavo in napev, zato ne potrebujemo nobenega drugega glasbila.« Svoj prvi nastop pa je doživel v oddaji Pokaži, kaj znaš.
Igrala tudi pri vojakih
Tudi pri vojakih sta brenkala na svoji glasbili in se učila. Ivetu je bilo lažje. Takoj je lahko šel domov po kitaro in je kasneje igral v orkestru vojaške mornarice in tudi na ladji Galeb. Brat Miha pa je vojaščino opravljal pri bolgarski meji, in ko se je vrnil iz Slovenije s citrami, je bilo najhujše to, da mu ni želel nihče prisluhniti. Tega glasbila namreč tam ni nihče poznal. »A v karavli sem lahko vsak dan vadil igranje, mir sem imel, krasno je bilo!«
Ansambel Mihe Dovžana je nastal po prihodu obeh bratov od vojakov. Z basom se jima je pridružil Borut Kraigher, za njim Boris Vede, peli so najprej bratje Pleško, kasneje pa nepozabni Gorenjci, ki jih je vodil Tine Zelnik, medse pa so vzeli še prodajalko vijolic Ivanko Kraševec. Kar poldrugo desetletje so nastopali v tej zasedbi, z njimi pa so kasneje pele še Jelka Cvetežar, Meta Malus in Marta Stare. Posneli so okrog tristo skladb v različnih glasbenih slogih. »Potem smo začeli nastopati po Sloveniji, v vseh dvoranah smo bili in bili smo dobrodošli, nikomur pa ni šlo v račun, kako to, da ta ansambel nima harmonike. A ko je bilo konec koncerta, so navadno dejali, da harmonike niso nič pogrešali,« pove Miha.
Obema se danes zdi zelo posrečeno, da se jim je velikokrat pridružil tudi harmonikar Jože Burnik. Z njim so posneli še dva ducata malce drugače zvenečih skladb. Ko sta prišla na odgovorni radijski mesti Vilko Ovsenik in Boris Kovačič, na televiziji pa Marjan Stare, je bila citram pot odprta. Ti ljudje so jim vedno stali ob strani in tudi zaradi njih je prišlo do želene kakovosti posnetkov ansambla Mihe Dovžana.
Glasba je bila pri Dovžanih od nekdaj le bolj ali manj konjiček, a resen, Miha je hodil v službo, Ive je imel svojo obrt, torej igranje ni bilo njuna prva skrb. Ko so se nastopanja končala, je Ivo skoraj povsem prenehal igrati in se predal svoji novi veliki ljubezni – dirkalnim konjem. »Ker pa dveh velikih ljubezni hkrati ne zmorem, sem moral kitaro obesiti na klin,« se zasmeji.
V avstrijskem mestu Hitzendorf se je pred tedni odvijala prireditev Oberkrainer Kristall, kjer je strokovna komisija, sestavljena iz mednarodno cenjenih glasbenikov, podelila častno nagrado za življenjsko delo na področju narodno-zabavne glasbe ansamblu Mihe Dovžana.
