Brezobzirnost na tržnici mrtvih duš
Od sprejema spornega zakona o pogrebni in pokopališki dejavnosti ni minil niti mesec, ko je podjetnica Alenka Žnidaršič Kranjc, lastnica zavarovalnice in sedmih upokojenskih domov, prek svojega podjetja MPN začela na trgu prodajati storitev Moj pogrebni načrt. Ljudem ponuja, da vnaprej izberejo in plačajo pogreb, cena pa je od 2.200 do 2.650 evrov. Vse pod motom: Jasno, skrbno, preudarno načrtujemo, urejamo in izvedemo vaš in pogreb vaših bližnjih. Podjetnica zatrjuje, da stanovalci sedmih upokojenskih domov ne bodo njene stranke. Zgodilo se je torej, kar se je z nelagodnostjo pričakovalo: začel se je boj za trupla pokojnikov.
Že dolgo ni bilo predloga predpisa, ki bi mu zainteresirane institucije tako enotno in močno nasprotovale. Zakonu gospodarskega ministra Zdravka Počivalška, ki ga je vlada gladko podprla, so nasprotovale Skupnost občin Slovenije (srednje velike občine), Združenje občin Slovenije (male občine), Zveza mestnih občin, Gospodarska zbornica Slovenije, Zveza društev upokojencev Slovenije, Zveza potrošnikov Slovenije pa celo zakonodajno-pravna komisija državnega zbora. Zakon je protiustaven, je opozorila. Tudi državni svet je izglasoval veto.
Za zakon se je zavzemala ena sama samcata institucija – Obrtno-podjetniška zbornica Slovenije, ki ima med svojim članstvom tudi zasebna pogrebna podjetja. Posebej odločna je kot članica zbornice že dolgo Jožica Coif, lastnica pogrebnega podjetja Alzis iz Orehove vasi pri Mariboru. Ne glede na široko nasprotovanje so poslanci zakon, resda nekoliko zmehčan, sprejeli. Najbolj enodušno sta ga podprli Cerarjev SMC in Janšev SDS. Občine napovedujejo ustavno pritožbo.
»Zakon je končno priznal obstoj zasebnih pogrebnih podjetij. Nekatera delujemo že več kot 25 let. V manjših krajih so pred tem ljudje sami kopali grobove, po večini vaški posebneži, in sami skrbeli za izvedbo pogreba. Zdaj to naredijo zasebna podjetja. Zagotovijo kakovost kot v velikih krajih,« pravi Jožica Coif. Stališče, da bi tako občutljive dejavnosti morale biti javna služba, zavrača. Tisti, ki pogreb plača, mora imeti pravico do izbire izvajalca.
»Moja mama ni javno dobro, komunalni odpadek, da bi lahko njen pogreb izvedlo le javno komunalno podjetje,« pravi. Pove še, da javna podjetja v Ljubljani, Brežicah, Šempetru in na Jesenicah pokojnike iz bolnišnic do svojih hladilnic brez vednosti in na stroške bližnjih vozijo gole v plastičnih vrečah, kar je nepietetno.
Nenavadni sklepi računskega sodišča
Zasebna pogrebna podjetja niso novost, pojavila so se v zmedenem času prehoda v kapitalizem. Danes se s pogrebi in pokopi ukvarja 65 podjetij, po večini z dvema do tremi zaposlenimi. Največ jih je na Štajerskem in v Prekmurju, nekaj pa tudi drugje po državi. Na Štajerskem sta najbolj znani dve – Alzis in Yamaco; zadnji ima poslovalnico kar nasproti mariborskega kliničnega centra. Zasebniki torej ponekod že lep čas opravljajo pogrebno in pokopališko dejavnost, pa čeprav sta bili po veljavnem predpisu iz leta 1984 obvezna javna služba v pristojnosti občin.
V 212 občinah – največja, Ljubljana, ima 280.000 prebivalcev, dve jih imata celo manj kot 400 – je bila dejanska organiziranost po letu 1992 zelo različna. Na širšem območju Ljubljane pogrebno-pokopališko dejavnost izvaja javno podjetje Žale, v Mariboru Pogrebno podjetje Maribor v pretežno javni lasti pa tudi nekaj zasebnih, v Celju kot koncesionar zasebno podjetje Veking, v 33 občinah – poleg drugih komunalnih dejavnosti – občinska komunalna podjetja, v manjših občinah pa marsikje samo zasebna – bodisi kot koncesionarji ali po pogodbi.
Stanje je pred tremi leti proučilo računsko sodišče. Po mnenju nekaterih je pri tem sprejelo nenavadne sklepe. Podrobne tabele namreč pokažejo, da sta pogrebna in pokopališka dejavnost v 94 občinah, tudi v vseh večjih, razen Maribora in Kranja, organizirani kot javna služba. V 84 občinah obstaja mešani sistem, ki pa ga je računsko sodišče štelo za prosti trg, ker ni bil urejen čisto po zakonu o javnih gospodarskih službah. V samo 30 občinah sta pogrebna in pokopališka dejavnost čista tržna dejavnost, se torej izvajata na prostem trgu, z enim do dvema zasebnima pogrebnima podjetjema na občino.
Pričakovali bi, da bo računsko sodišče predlagalo sanacijo nereda. Namesto tega je gospodarskemu ministrstvu priporočilo, da pogrebno in pokopališko dejavnost ali pa vsaj eno od njiju izvajajo na prostem trgu. Tako priporočilo je izdalo kljub svoji ugotovitvi, da prav v tistih občinah, kjer so pogrebno in pokopališko dejavnost izvajali na prostem trgu, po večini ni bilo na voljo niti podatka o ceni osnovnega pogreba s krsto ali žaro. Priporočilo je torej takrat še protizakonito in protiustavno ureditev.
Gospodarsko ministrstvo in za njim vlada sta priporočilu računskega sodišča ustregla. Novi zakon tako določa, da pogrebne storitve razen prvega prevoza (s kraja smrti) opravljajo na prostem trgu, da torej občine nad tem nimajo nobene pristojnosti več, jim je pa v celoti še naprej prepuščena pokopališka dejavnost. Tudi krematorije lahko po novem ustanavljajo zasebniki.
Krematorij na vsakem vogalu?
Tako so pogrebi na celotnem območju države tudi formalno postali običajen biznis. »Zakon je katastrofa,« pravi Leo Kremžar, predsednik Skupnosti občin Slovenije, sicer pa župan občine Miklavž na Dravskem polju. Po njegovem se bodo cene pogrebov povišale, boj za pokojnike pa se bo s prospekti začel že po bolnišnicah. Sprašuje se, ali bo krematorij po novem na vsakem vogalu. Sicer pa je prepričan, da je ta zakon le test, nekakšen uvod v privatizacijo vsega, kar je še v javni lasti – od lekarn do zdravstva in izobraževanja. Za to se politika odloča ne glede na številne tuje in domače dokaze, da privatizacija teh storitev zvišuje cene, niža kakovost in povečuje razslojenost prebivalstva. »Tako noro kot zdaj še ni bilo,« pravi.
V občinah so razen redkih izjem (npr. Hodoš) še posebej začudeni, ker je novi zakon v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča. Le-to je ob pritožbi enega od pogrebnih podjetij leta 2000 razsodilo, da organiziranost pogrebno-pokopališke dejavnosti kot obvezne javne službe ni v nasprotju s sedanjo ustavo: »Gre namreč za dejavnost, ki je iz pietetnih, zdravstvenih in sanitarno-higienskih razlogov ni mogoče izvajati na prostem trgu.«
Občine se bojijo tudi novih finančnih obveznosti, ki jih je vlada v obrazložitvi zakona zamolčala. Prvič, dobiček, ki je nastajal pri pogrebni dejavnosti, so občine do zdaj uporabljale za vzdrževanje pokopališč, ki praviloma prinaša izgubo. Drugič, z novo ureditvijo jih čakajo povsem novi stroški. Zakon občinam namreč nalaga, da morajo v naslednjih desetih letih odkupiti pokopališča, ki so v lasti različnih lastnikov, največkrat Cerkve. Po približnem pregledu bo morala to storiti več kot polovica vseh občin. Skupnost občin Slovenije predvideva, da bo občine odkup stal najmanj 5 milijonov evrov, po oceni nekaterih pa bistveno več – blizu 100 milijonov. Od kod, za katero malho ta čudna zakonska zahteva?
Še posebej neprijetno presenečeni so v ljubljanski mestni občini. Pogrebno dejavnost so na območju Ljubljane pred davnimi časi že opravljali zasebni pogrebniki, pokopališče pa je upravljala Cerkev. Toda ljudje so bili nezadovoljni tako s kakovostjo kot s cenami. Zato je mesto deželno vlado Avstro-Ogrske zaprosilo, da pogrebna dejavnost postane javna služba. Leta 1914 je tako začelo delovati Javno podjetje Žale. V nekaj letih je od zasebnih pogrebnih podjetij odkupilo inventar in začelo opravljati dejavnost v dobro ljudi. Danes imajo Žale sto zaposlenih in upravljajo 18 pokopališč na širšem območju mesta (22 hektarov površin).
Lažna dilema
Direktor javnega podjetja Žale Robert Martinčič ne skriva osuplosti. »Vlada pravi, da ukinja monopole. To ni res, ukinja optimalno organiziranost dveh dejavnosti v zelo majhni državi. Ob tem želijo prikazati, da gre za spopad med javnimi in zasebnimi podjetji. V resnici ni tako,« pravi. »Gre za vprašanje, ali naj bodo pogrebno-pokopališke storitve občinska javna služba ali pa naj bodo pogrebne storitve na prostem trgu. V prvem primeru določa cene mestni oziroma občinski svet. Cene tako postanejo javno politično vprašanje. Povišanja cen pogrebnih in pokopaliških storitev se vsak župan boji kot hudič križa, saj ve, da to lahko vpliva na volilni rezultat. Na prostem trgu pa lahko vsak zaračunava, kar in kolikor hoče, in celoten zaslužek obdrži zase.«
Martinčič na primeru občine Celje ponazori, da lahko v primeru javne službe obe dejavnosti opravljajo tudi zasebna podjetja. Ta občina je koncesijo za obe dejavnosti oddala zasebnemu podjetju Veking. To pomeni, da je občina ohranila nadzor nad cenami osnovnega standardnega pogreba, Veking pa plačuje koncesnino, ki jo občina porabi za vzdrževanje pokopališč. Marsikje so pokopališča kulturni spomeniki. Za Žale, Plečnikovo umetnino, teče celo postopek za uvrstitev v Unescovo svetovno kulturno dediščino, in to skupaj z znamenitostmi iz Prage.
»Medtem ko občinska javna služba denar iz donosnejše pogrebne službe lahko porabi za vzdrževanje pokopališč ali druge občinske potrebe, zasebno pogrebno podjetje nima nobene take obveznosti. Grobo rečeno, zasluženo lahko porabijo za nakup jaht,« pravi Martinčič. Po njegovem se bodo cene pogrebov in najemnin grobov zvišale ali pa se bo znižala kakovost.
Ločitev dveh naravno povezanih dejavnosti se zdi sporna tudi ekonomistu Bogomirju Kovaču. »Bolj donosno pogrebno smo tržno liberalizirali, veliko manj donosno pokopališko pa naprtili občinam ... Tržni fundamentalizem se ne ustavi niti pred smrtjo,« pravi.
Hlinjena spodobnost
Število najcenejših pogrebov (z raztrosom pepela) se že nekaj časa veča. Cene pogrebnih in pokopaliških storitev postajajo zlasti v času hitrega naraščanja revščine zelo občutljivo vprašanje. Minister Zdravko Počivalšek je ob predstavitvi zakona vehementno zagotovil, da bodo cene »izključno nižje«. Marsikdo tega ne verjame.
»Domače in tuje izkušnje kažejo, da je bistvo zasebne dejavnosti ustvarjanje dobička, ne pa le pokrivanje stroškov,« meni direktorica Zveze potrošnikov Slovenije Breda Kutin. »Ni pričakovati, da bo množica malih ponudnikov nižala cene, ampak jih bo s svojo malo ekonomijo obsega višala.« Politika je po njenem mnenju pozabila, da je njena naloga urejanje javnih zadev v korist večine, ne pa preusmerjanje javnega denarja v zasebne žepe.
Obrtno-podjetniška zbornica nenehno razlaga, da ljudje niso neumni in da se bodo znali odločiti za najcenejšo ponudbo. Toda zasebna pogrebna podjetja – drugače kot Žale in precej drugih javnih služb – cenikov na svojih spletnih straneh ne objavljajo, ker da bi bilo to nespodobno. Pri podjetju Žale so se zato odločili za praktičen preizkus. V Mariboru, kjer deluje največ zasebnih pogrebnih podjetij, so naredili raziskavo po načelu skritega kupca. Izvajalci raziskave so v poslovalnicah zaprosili za predračun. Ponekod so predračune dobili, vendar so pri drugem obisku ugotovili, da niso bile navedene vse storitve; drugje oprema in storitve niso bile specificirane, nekatera zasebna pogrebna podjetja pa jim predračunov niso izstavila niti po mesecu dni. To so storila šele po grožnji s tržno inšpekcijo in Zvezo potrošnikov Slovenije. Rezultat raziskave: cene zasebnih pogrebnih podjetij z območja Maribora so bile tudi do sedemkrat višje od cen podjetja Žale. »Hudič je v podrobnostih,« opozarja Martinčič. »Pri nas zaračunamo mrliško vežico kot eno storitev, marsikje pa posebej njeno odklepanje in zaklepanje ter posebej čiščenje. Pri nas je v pogrebnem moštvu 6 mož in električno vozilo za tiste žalujoče, ki težko hodijo. Drugje so trije, za tiste, ki nosijo žaro, peljejo voziček za cvetje itd., pa zaračunavajo posebej.«
Tu pa je še posebno emocionalno stanje. Človek je ob smrti bližnjega prizadet, za pripravo zadnjega slovesa ima največkrat na voljo zelo malo časa, včasih le dan ali dva. »Ali bo v takem stanju zbiral predračune, da bi našel najcenejšega ponudnika?« sprašuje Martinčič. »Komaj verjetno.«
Čustveno prizadeti, izgubljeni ljudje so lahek plen prostega trga oziroma lakomnih ponudnikov storitev. Izkoriščanje take stiske je grdo. »Tržne zakonitosti, dobički in konkurenčnost so zadnji, ki bi lahko krojili usodo mrtvih duš,« pravi ekonomist Kovač. »Utopična fantazma, da trgi povsod povečujejo izbiro in učinkovitost, da cene rešujejo vse, tudi na trgu mrtvih, spada na pokopališče zgodovine tržne družbe.« Če so že politiki gluhi za ekonomske pomisleke, bi morali po njegovem prisluhniti vsaj pietetnim.
Toda politika je za taka svarila ostala gluha. Ali bo ustavno sodišče ravnalo drugače ali pa bo pomendralo lastno odločbo iz leta 2000?
