Topli spomini
Na darila mislim vse leto
Neverjetno, a prav zgodnjega otroštva se marsikdo spominja. Sama se ga z veseljem, prav tako praznikov. Miklavž je bil prvi dobri mož, ki je prinesel »samo« sladkarije, sadje in kakšne tople nogavičke. Prihajal je »skozi dimnik« in nikoli mi ga ni uspelo »ujeti«.
Božični večer je pomenil krašenje smrečice in vse je dišalo po dobrih jedeh. Najbolj se spominjam bakalarja in fižola s črno redkvijo pa slastne potice. Darila so bila predvsem knjige in oblačila. Najbolj mi je ostala v spominu Deklica z vžigalicami. Prebrala sem jo tisto noč. Praznovanja so bila tiha, v ozkem družinskem krogu. K polnočnici nismo šli, iz radia je prihajala lepa glasba. Do novega leta sem s smrečice pojedla skoraj vse prečudovito zavite bombone in to poskušala »prikriti«, a so me po navadi hitro odkrili. Kako slastni so bili!
Novo leto ni bilo nič posebnega, le dedek Mraz je prinesel kakšno malenkost. Takrat se nisem zavedala hitrega minevanja časa, pomena trkov s šampanjcem in odštevanja zadnjih sekund.
Kasneje smo praznovali celo manj, z lastnimi otroki pa se je vrnilo praznovanje prav vsega. Uvedla sem prave »obrede« praznovanja, zavijanja darilc in pisanja voščil, celo izbora naj čestitke leta.
Zdaj kot varuhinja na prvo adventno nedeljo vsako leto poskrbim, da je naša ustanova okrašena, saj naredim več venčkov in drugih okraskov, pod smrečico vsi prinesemo darila in jih tik pred božičem tudi svečano razdelimo. Lani smo se odločili, da izpolnimo želje otrokom, ki jim jih starši ne zmorejo. Venčke vedno pletem v valdorfski šoli, eden izmed njih gre tudi na dobrodelno dražbo. Tja prinesem tudi načrt in svoje dodatke, nekaj pa jih dobim tudi tam. Lepo je.
24. decembra vedno obiščem eno ali dve ustanovi, ki nimata najbolj srečnih »stanovalcev«, saj gre za brezdomce, otroke brez staršev, bolne otroke, otroke s posebnimi potrebami. Vse obdarim. V decembru je pri nas na praksi vedno tudi ena oseba s posebnimi potrebami, na Miklavža pa nas obiščejo tudi varovanci VDC Nova Gorica, ki prinesejo svoje lične izdelke. Z nakupi jim pomagamo.
Prazniki in praznovanja so nepogrešljiv del mojega življenja. Že danes imam za vse vsa decembrska darila. Za to poskrbim poleti, ko je malce več časa. December me nikoli ne preseneti tako kot marsikoga.
Ni pomembna vrednost darila, pač pa izvirnost in delo, ki si ju vložil v obdarovanje. Darilo je lahko tudi gumb, če ga pospremiš s komentarjem in lepim voščilom za srečo.
Praznik za povezovanje družine
Priljubljena dramska igralka in dobitnica Boršnikovega prstana Ivanka Mežan nas bo s svojimi spomini na praznične dni popeljala v Slovenske gorice, natančneje v Sveto Ano, kjer je bila njena mama učiteljica. »Takrat je bilo tam hudo, velika revščina, lastniki vinogradov so bili tujci, naši viničarji pa so trdo delali za drobiž.« Darila za Miklavža so bila temu primerna, nadvse skromna. »Spominjam se, da sva s sestro Zoro dobili v cunjico zavite piškote, ki jih je spekla šolska kuharica, morda še kakšno jabolko, a bili sva presrečni. Darila sva morali poiskati sami, mama jih je skrila in veselje, ko sva jih s sestro našli, je bilo zato še večje.« V šoli so se naslednji dan otroci pogovarjali o tem, kaj je kdo dobil, »nekateri niso dobili nič, a zaradi tega niso bili žalostni«. Razumljivo je, da so otroci dobili darila šele takrat, ko je odšel parkelj, ki so se ga vsi bali, saj niso bili vedno pridni, on pa je strašno rožljal z verigami. Župnik ni bil zelo strog. »Pri spovedi je hotel izvedeti, kaj sem storila narobe, pa sem mu povedala, da sem lagala, izrekla besedo hudič in kradla, a vzela sem le kako kocko sladkorja. Za kazen mi je naložil molitvico.« Ivankino najlepše darilo, ki se ga spominja še danes, je bila celulojdna punčka, »premikala je roke in noge, ki so bile povezane z elastiko, včasih so odpadle, a še dolgo sem se igrala z njo«.
Božič pa je doživljala kot pravljico. »Mimo naše šole, kjer smo stanovali in je bila blizu cerkve, so ljudje gazili visok sneg in se z baklami premikali proti cerkvi na polnočnico. Videla sem jih skozi okno, slišala njihove glasove, zvoke, to se mi je zdelo nekaj čudovitega.« Očarale so jo jaslice, ker je bila tam tudi skrinjica, kamor so ljudje vrgli kovanec za pomoč revežem, zamorček nad njo pa je v zahvalo pomigal z glavico. »S sestro nisva imeli kovanca, pa sva iz tube kalodonta izrezali nekaj temu podobnega, ga vrgli v skrinjico in tudi nama je pokimal v zahvalo. Uživali sva.«
Ivanko je bolj kot jaslice očarala smrečica. »Na njej so bili obešeni bomboni, zaviti v raznobarven staniol papir, pa čokoladne podkve, najboljše na svetu, včasih sva po praznikih kako dobili, a čokolada je bila še komaj užitna.« Oba praznika je ohranila v svoji družini. »Otroci so vedno spraševali, kaj jim bo prinesel Miklavž, božič pa se mi je zdel odličen praznik za povezovanje družine.«
Spomnim se naše mame
Odraščala sem v kmečki družini v majhni vasici z desetimi hišami v Brezju, prav pod Nanosom. Spominjam se, da so bili dnevi v decembru bolj mirni, več smo morali pospravljati po hiši, v hlevu. To je bilo nenapisano pravilo, da je priprava na božič naloga vseh. Ob praznikih se najraje spomnim naše mame. Bila je simbol dobrote, preprostosti in spoštovanja do otrok, moža, sorodnikov, sosedov in tudi drugih ljudi. Brez skrbnih staršev in njune sloge in spoštovanja ne bi vedela, da se je za svojo družino treba potruditi. Če je jed pridelana in skuhana z ljubeznijo, ima dušo. To je nevidna »začimba«, ki da telesu moč in voljo do življenja.
Adventnih venčkov nismo poznali. Preden je zapadel sneg, smo nabrali mah, poiskali kakšno staro deblo, poseben kamen, ata je priskrbel smrečico in pod njo smo otroci nekaj dni pred božičem naredili jaslice. Spomnim se, kako smo ob večerih z atom tolkli orehe, da je mama imela za potico. Vedeli smo, da bomo lahko polizali malo nadeva, saj smo si ga z delom zaslužili.
Nikoli nismo pisali Miklavžu, pa nam je vsako leto nekaj prinesel. Zvečer smo postavili krožnike na okno v spalnici staršev, zjutraj pa jih prinesli v kuhinjo in najprej pojedli dišečega še toplega miklavžka iz finega kvašenega testa. Bili so še suhe fige, suhe hruške, kakšen lepo ovit bombon, barvice ali nalivno pero. Včasih je bila zraven drobna pomaranča, volnene rokavičke, šal ali nogavice. Šibe, čokolade in denarja nismo dobili.
V svojo družino sem prenesla Miklavža in s tem tudi preprosto obdarovanje. Pri nas še vedno praznujemo bolj božič. Novo leto je čas za obiske in počitek. Sin in hči ter njihovi dragi pridejo na božično kosilo. Skuham, spečem in postrežem jih tako, kot je moja mama sprejela mojo družino.
Ob božiču pripravim ribjo večerjo in ocvrem miške (fritole) v olivnem olju.
Sipe s krompirjem
Za 5 oseb potrebujemo: 1 kg očiščenih sip, pest grobe morske soli, 1 kg olupljenega krompirja, 10 žlic olivnega olja, 10 strokov česna, majaron, košček lovorja, pol dl vode.
Sipe operemo v mrzli osoljeni vodi, odcedimo in narežemo na tanke rezance. Krompir narežemo na kolobarje, operemo v vroči vodi, odcedimo in stresemo k sipam. Dodamo olje, začimbe, malo hladne vode ali ribje juhe, premešamo in stresemo v hladen črn ali steklen pekač. Pokrijemo s pokrovom in damo v hladno pečico. Pečemo približno 45 minut pri 200 stopinjah.
Nasvet: Čas pečenja je odvisen od tega, ali so sipe majhne in sveže ali zamrznjene in velike. Zamrznjene odtalimo v osoljeni vodi v 15 minutah.
Miške, po primorsko »fritole« ali »fancli«
Za 5 oseb potrebujemo: pol kg bele moke, 2 žlici sladkorja v prahu, ščepec soli, približno pol dl toplega mleka, košček masla, pol jabolka, 1 jajce in 2 rumenjaka, 20 dag rozin, vaniljev sladkor, 3 dag svežega kvasa; liter olivnega olja.
Moko in sladkor večkrat presejemo, solimo, premešamo, prilijemo toplo mleko, dodamo jajca, na maslu ocvrto še mlačno jabolko, prebrane rozine, vaniljo in na koncu v malo mlačne vode razmešan kvas. Zamesimo redko testo, ki ga med vzhajanjem večkrat s kuhalnico preobrnemo. Stepanje ni potrebno.
Črno kozico malo segrejemo, prilijemo olje, počakamo, da se nekoliko segreje, nato pa z žličko ali kleščami za sladoled dodamo testo in ga zlatorumeno ocvremo. Po želji jih rahlo posujemo s sladkorjem.
