Odpadkov se lotimo tam, kjer nastajajo
Majhni hiši, stisnjeni med številne druge na ljubljanski Trubarjevi cesti, bi lahko rekli kar zelena hiša. V resnici ji rečejo okoljski center, tu ima namreč svoje prostore kar nekaj ekoloških organizacij. Med njimi tudi društvo Ekologi brez meja, ki se posveča predvsem ozaveščanju javnosti o zmanjševanju obsega odpadkov in njihovem upravljanju, ločevanju odpadkov, aktivnem državljanstvu in trajnostnih načinih življenja. Kot pravi predsednica društva Urša Zgojznik, delajo na konkretnih primerih. »Saj tudi kritiziramo, a vedno ponudimo rešitve in jih preizkusimo pri projektih.« Teh ni malo, predvsem pa pritegnejo veliko somišljenikov in puščajo pozitivno sled …
Vaše društvo je širša javnost verjetno prvič spoznala in si ga tudi najbolj zapomnila po akciji Očistimo Slovenijo. Kar precej ljudi je takrat stopilo skupaj za skupno dobro. Kako se spomnite tega projekta?
Ta akcija je tudi za nas pomenila začetek. Društvo Ekologi brez meja je bilo ustanovljeno malo pred tem, aprila 2009, in je nekako po sili razmer prevzelo koordinacijo, da se je akcija leta 2010 res zgodila. Si pa nismo predstavljali, da se bo sprožila takšna snežena kepa. Množični odziv ljudi in pozitivno razpoloženje so nekateri primerjali s časom pred osamosvojitvijo.
Ali je kaj od tega »ekološkega duha« še ostalo v družbi?
Seveda je sčasoma navdušenje rahlo upadlo. Bi pa rada nekaj poudarila: takrat je prvič okoljska problematika dobila svoje mesto v družbi. Prej razen res velikih problemov, recimo onesnaženega zraka v krajih s težko industrijo, nismo odpirali okoljskih problemov na državni ravni. V bistvu smo dosegli premik na več ravneh, prvič, da so divja odlagališča nesprejemljiva; drugič, da je okolje nekaj, kar potrebujemo, in skrbi zanj ne moremo prepuščati naključju; in tretjič, začeli smo razpravljati o vodah, odpadkih, podnebnih spremembah … Od takrat je v družbi zaznati veliko več občutljivosti za ta vprašanja.
Zakaj ste se potem od očiščevalnih akcij usmerili k drugim projektom?
Po drugi akciji leta 2012 smo sklenili, da ne bomo več samo čistili, saj brez poostrene zakonodaje in nadzora na terenu, zlasti nad divjimi odlagališči, ne dosežemo prav veliko. Usmerili smo se k ravnanju z odpadki. Najslabše, kar lahko naredimo, je, da odpadke odlagamo na odlagališča – ali še huje – v naravo, tudi sežiganja pri nas ne dopuščamo. Največ pa naredimo s tem, da preprečujemo nastajanje odpadkov.
Bili ste eni prvih, ki ste opozorili na prenasičenost s tekstilom …
… da ga je preveč, da z njim ne ravnamo dobro, da se tudi humanitarne organizacije dušijo v tekstilu, vzporedno pa je v družbi ogromen pritisk potrošništva, kar naprej je treba kupovati nova oblačila. Povezali smo se s socialnim podjetjem, ki je začelo zbirati in predelovati odvečen tekstil. Ustanovili smo Tekstilnico in tako ustvarili šest novih delovnih mest. Uvedli smo izmenjavo oblačil, ki danes poteka v več krajih, v ljubljanski valdorfski šoli pa jo organiziramo vsak konec meseca že nekaj let. Ne glede na to, koliko smo varčni, vsake toliko je treba obnoviti garderobo. Vsak od nas ima v omari popolnoma uporabne stvari, ki jih zaradi različnih razlogov ne nosimo. Na teh menjalnih dogodkih pa srečaš človeka, ki je oblačilo nosil, tako odpadejo predsodki o oblačilih iz druge roke. Kar ne zamenja lastnika, odnesemo v Zadrugo dobrote v Dravogradu, kjer predelujejo odvečen tekstil v čistilne krpe.
Bi pa rada omenila napačen vtis, ki ga zaznavamo v družbi. Seveda rabljen tekstil tudi prodajajo. Podjetja, ki zbirajo odvečna oblačila in obutev (ne mislim na humanitarne organizacije), to prodajajo na drugem trgu. Tako zaslužijo in ustvarijo nova delovna mesta, hkrati pa tekstil ne propada na kakem odlagališču. Večinoma še vedno kupujejo afriške države, Rusija, a tudi ti trgi že postajajo nasičeni. Podobna zgodba je z računalniki in drugo tehnologijo. Vse to kaže na eno samo rešitev – zmanjševanje porabe. Vsi moramo pristopiti k temu, da manj nakupujemo, premislimo, kaj res potrebujemo, zavrnemo, ko nam želijo vsiliti nekaj, česar sploh nismo imeli namena kupiti … Krožno gospodarstvo mora zaživeti.
Ampak če ne bomo kupovali, ne bo zaključen ekonomski krog …
To je tak paradoks. Zaradi takega mišljenja smo kot družba zabredli. Ker imamo dejansko na tehtnici dvoje: ali na stvari gledamo samo ekonomsko ali bomo gledali tudi trajnostno. Če pogledamo spet oblačila: ali vemo, kdo jih šiva, kako živijo delavci v Bangladešu, na Kitajskem, Tajskem, ki delajo po 14 ur v strupenem okolju? Pri tem cena izdelka nikoli ne vključuje stroška (prizadetega) okolja in obolelih ljudi. Po drugi strani pa velja, da so tisti, ki znajo ravnati z odpadki, danes najbogatejši.
Omenili ste, da se moramo naučiti zavračati stvari. Kaj ste s tem mislili?
Zavrnimo plastično vrečko v trgovini ali plastenko vode, ki jo ponudijo na nekem dogodku. Lahko nosimo s sabo svojo steklenico ali si izposodimo kozarec in si nalijemo vodo iz pipe. Vsekakor bo kakovostnejša kot iz plastenke. Spremeniti moramo razmišljanje o podarjenih drobnarijah: tu dobimo kemični svinčnik, tam mapo, v hotelih so prikupne embalaže šampona … Tako se nam doma kopičijo stvari in na koncu jih enkrat vržemo v smeti.
Res lahko plastiko recikliramo, vendar problem ostaja. Kakovost in vrednost te plastike se zmanjšujeta, z nobeno predelavo ne bo več taka, kot je bila. V reciklirano maso dodajajo granulat, narejen iz nafte, v razmerju npr. 40 : 60.
Če smo že pri plastenkah, Hrvati jih že nekaj let zbirajo in prodajo nazaj v trgovino, pa še narava ni onesnažena. Zakaj tega ni pri nas?
To me večkrat vprašajo. Pri nas tak sistem za zdaj ni mogoč, ker je naša zakonodaja drugače zastavljena. Mi govorimo o podaljšani odgovornosti. Naj ponazorim z litrom soka: ko da proizvajalec sok na trg, je v ceno že vključen znesek ravnanja s prazno embalažo soka, ko bo odslužena. Torej potrošniki brezplačno zbiramo in odlagamo plastenke v pravi zabojnik, komunala jih brezplačno odpelje in po potrebi razvrsti. Zbiralci odpadne embalaže pa jo brezplačno prevzamejo in naprej prodajo. In so edini, ki pri tem zaslužijo. Kdo pa je ustanovil ta podjetja? Tisti, ki dajejo izdelke na trg.
Na tem področju se bo v kratkem moralo nekaj spremeniti. Saj nimamo niti poenotenega sistema ločevanja oziroma zbiranja odpadkov, v državi deluje več kot petdeset komunal in vsaka ima svoj sistem zbiranja in celo zabojnike drugačnih barv. Seveda je težko presoditi, kateri sistem je najboljši, ker je že vse utečeno. Ni pa rečeno, da se ne da ...
Pri projektu Volk sit in koza cela ste opravili obsežno raziskavo o navadah potrošnikov. Katere so glavne ugotovitve?
Zelo velik problem pri odpadkih je zavržena hrana in po podatkih je kar 48 odstotkov ostaja v gospodinjstvih. Ne gre za tisto, kar nam ostane na krožniku, pač pa kupujemo naenkrat prevelike količine, ki jih ne zmoremo pojesti, vmes poteče rok uporabe, ne znamo prav skladiščiti, zato konča v smeteh. Največ zavržemo kruha in pekovskih izdelkov, nato pa zelenjave in sadja.
Zakaj zavržemo? Nimamo vrednot, ali če hočete, pravega odnosa do hrane. Pokazalo se je tudi veliko pomanjkanje veščin, kako živila konzerviramo in še drugače shranjujemo. Zato smo razvili orodja, kako si lahko v gospodinjstvih pomagamo, ter navodila za skladiščenje, shranjevanje …
Ampak saj imamo biološke zabojnike, v katere odlagamo živila. Ali pa jih kompostiramo doma …
Ja, ampak poglejte podrobneje. Marsikdo raje kupi večji kos sira, da bi tako prihranil pri embalaži, tudi če vsega sira ne bo mogel pojesti. V resnici pa je to stokrat slabše. Če plastiko, v katero je ovit sir, pravilno odložimo in recikliramo, take škode ne bo. Kot so nam razložili na Norveškem, kjer so delali tovrstno raziskavo, ima majhen košček sira, trigramski, ki ga odvržemo, do petkrat slabši učinek na okolje kot plastična embalaža, v katero je bil zavit velik kos. Zakaj? Ker je največkrat narobe odložen (med mešane odpadke namesto v biološke ali na kompost). Ko hrana razpada, se namreč sproža metan, ki je neprimerno bolj škodljiv od ogljikovega dioksida in ima veliko večji učinek na podnebne spremembe. Tega poglavja se sploh ne zavedamo. Pri hrani ne varčujemo, lačni pa ja ne bomo!
Ali ste zato v oktobru začeli nov projekt na področju zavržene hrane? Kako ste si ga zamislili?
Glavni cilj projekta Ne meč’mo hrane stran! je raziskati stanje in možnosti preprečevanja zavržene hrane v bolnišnicah in domovih za starejše ter na splošno ozaveščati o problematiki zavržene hrane. Po ocenah iz leta 2014 količina zavržene hrane znaša 55 kilogramov na prebivalca Slovenije, a bo verjetno nova ocena, ki jo ravno zdaj intenzivno zaključujejo na Statističnem uradu RS, višja. To pa je stvar, ki zadeva vse nas, bodite pozorni, kako nabito polni so nakupovalni vozički, še posebej pred prazniki. Pa kako velike porcije dobimo v gostilnah – če prosimo za polovično, je pa že problem – čeprav ne vem, zakaj.
Po eni strani imamo toliko viškov hrane, da bi bili prav vsi ljudje siti, ker pa nimamo vzpostavljenega sistema oziroma se s tem področjem ne ukvarjamo sistematično, so med nami tudi lačni. Veliko bolj bi morali spodbujati lokalno pridelavo. Slovenija je pod 40 odstotki, kar zadeva samooskrbnost, s tem sta povezani revščina in odvisnost od drugih držav. Opažamo pa, da je med mladimi veliko več ozaveščenih, zanimajo se za vrtnarjenje, gojijo rože in zelenjavo na balkonih.
Kako bo pravzaprav potekal projekt?
Projekt smo šele dobro začeli, dejavnosti so določene, iskali bomo konkretne načine, kako zmanjšati količino zavržene hrane v naših domovih. Pri tem nam bo v pomoč starejša generacija. Ima ogromno znanja, kako konzervirati hrano, kako porabiti ostanke, napolniti shrambo … Zato bomo z Zvezo društev upokojencev Slovenije izvedli nekaj medgeneracijskih delavnic v različnih krajih.
Poskusili bomo poiskati tudi zakonodajne omejitve, ali res ne moremo pripravljene hrane, ki ostaja, porabiti kako drugače.
Iz skrbi za bolj čisto naravo prerašča vaša dejavnost v globalni projekt Zero Waste, družbo brez odpadkov. Kaj je glavni cilj tega gibanja?
Cilj družbe Zero Waste je zmanjšati skupno količino odpadkov in jih seveda sčasoma približati ničli. Se pravi, trudimo se, da nastane čim manj odpadkov, šele naslednja skrb je ločevanje, ponovna uporaba ali recikliranje … Poznamo primere nekaterih italijanskih občin, kjer so že dosegli 90-odstotno ločevanje. Se pa nenehno ukvarjajo z vsebino, ki še ostaja v črnih zabojnikih med mešanimi odpadki. Kaj sploh še ostane za črni zabojnik, če posebej zbiramo oblačila, obutev, papir, plastiko, steklo; zdravila in ostanke kozmetičnih sredstev odlagamo med nevarne odpadke; baterije v posebne zabojnike; kar je še mogoče uporabiti, pa odpeljemo v center ponovne uporabe?
Ostajajo kemični svinčniki, higienski vložki, še največ pa je plenic za enkratno uporabo. Niso še našli učinkovitega načina, kako jih predelati v nove surovine, saj je v njih toliko kemikalij, da je nemogoče vse odstraniti. Dajemo pa jih na kožo najmlajših … Poleg tega en otrok do drugega leta ustvari dve toni odpadkov, če uporablja plenice. Zato se ekologi zavzemamo za uporabo pralnih plenic.
Bea Johnson, avtorica knjige Dom brez odpadkov, je na predstavitev v Ljubljani prinesla kozarec za vlaganje. V njem so bile smeti, ki jih je njena štiričlanska družina nabrala v celem letu. Ali se vam zdi, da je to mogoče tudi pri nas?
Lahko povem osebno izkušnjo. Sama kupujem večino rabljenih stvari in vedno znova sem presenečena, kaj vse lahko na ta način kupiš. Oblačila tudi izmenjujem. Glede prevoza je malo težje, ker ne živim v Ljubljani, ampak vedno premislim, kdaj se moram nujno peljati z avtomobilom. Kar zadeva hrano, kupujem res minimalno in lokalno. Veliko dobim z maminega vrta, rada imam tudi divje rastline. Veliko hrane kupujem neposredno od kmetov: kruh, testenine, med, sadje … Resnično se da zmanjšati količino odpadkov, še največ naredimo, če pred nakupi temeljito razmislimo.
Marsikdo meni, da so nakupi pri lokalnih, sploh ekoloških proizvajalcih precej dražji …
Ko se vprašam, koliko res potrebujem, in odmerim vse tiste nakupe, ki jih opravim v supermarketu, ter ugotovim, da je vsaj polovica nakupov nepotrebna, mislim, da sem najmanj na istem, če ne pridem celo ceneje skozi. Ker je hrana polnejša, je potrebuješ manj. Sama vedno bolj spoznavam, da sem veliko svobodnejša z manj stvarmi. Manj imaš problemov, kam boš kaj dal, kaj boš oblekel, koliko časa boš namenil temu, da se boš uredil z vso tisto kozmetiko. Čas se mi zdi ključni dejavnik, zato mi ga je res škoda zapravljati za nakupe.
Če še nismo vsi dovzetni za korenite spremembe načina življenja, lahko pa vsak vsaj nekaj prispeva. Ampak kako začeti?
Čisto vsak korak je pomemben. Seveda moramo realno pretehtati, kje lahko varčujemo. Najprej je treba preseči občutek, da moraš kar naprej nekaj kupovati, da moraš v trgovino, ker je akcija …. Vedno imamo možnost izbire, kaj resnično potrebujemo in česa ne. Stvari, ki nam ležijo po omarah ali v kleti, bi nekomu prišle prav. Najbolje je, da jih oddamo ali prodamo. Staro oziroma pokvarjeno električno in elektronsko opremo vrnemo v trgovino ali proizvajalcu, to možnost potrošniki premalokrat izkoristimo. Ali ste prepričani, da potrebujete toliko različnih kozmetičnih izdelkov? Pogosto eno navadno mandljevo olje reši vse težave. Preverjeno. Po nakupih gremo s platneno vrečko za večkratno uporabo ali cekarjem. Ali celo s steklenimi kozarci za »razsuta« živila, kar opisuje Bea v svoji knjigi. Tudi pri nas se odpirajo trgovine, v katerih je mogoče nakupovati določene izdelke brez embalaže (prinesemo svojo ali pa je vračljiva). Pri društvu smo na spletni strani pripravili zemljevid takih trgovin, ki jih je polno v Sloveniji, pa še vsake toliko najdemo nove.
POUDARKA
Vedno imamo možnost izbire.
Če ne potrebuješ, ne kupi!
Glavno delovanje okoljske nevladne organizacije društva Ekologi brez meja (www.ebm.si) je preprečevanje nastajanja odpadkov ali ponovna uporaba že nastalih. Njihovi projekti so: Vrečka na vrečko (za zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk), Zdrave ritke (ozaveščanje o prednosti pralnih plenic za večkratno uporabo), Tekstilnica (ozaveščanje o ločenem zbiranju, predelavi in ponovni uporabi rabljenega tekstila), Volk sit, koza cela – za Slovenijo brez zavržene hrane (zavzemanje za preprečevanje nastajanja presežkov hrane), nekakšno nadaljevanje je najnovejši projekt Ne meč’mo hrane stran! Pri širjenju pozitivnih prepričanj jim pomagajo številni prostovoljci. Društvo je član evropske mreže Zero Waste Europe oziroma nacionalni koordinator programa Zero Waste Slovenija, njihova vizija je svet brez odpadkov.
Če želimo slediti njihovi filozofiji, se v vsakdanjem življenju doma, v službi, na potovanju ali počitnicah držimo petih zapovedi: zavrnimo, zmanjšamo, znova uporabimo, recikliramo, kompostiramo.
