Čeferini – življenje z veliko začetnico

Zgodbe | dec. '16

Peter Čeferin – človek, poln strasti do življenja in svojega dela, predvsem pa poln ljubezni do svojih treh, kot je poudaril, krasnih otrok. Odvetnik, športnik, pisatelj … Seznam njegovih dejavnosti in talentov se s tem še ne konča. Kot sin uglednega pravnika je tudi sam študiral in doktoriral iz prava; pravnika sta tudi njegova sinova in njegovi vnukinji, hči pa se je odločila za arhitekturo. Toda ta legendarni odvetnik je bil kot mladenič zelo problematičen – popival je, večkrat se mu je »strgalo« in do »streznitve« je moral počakati v zaporu. Tudi o tem piše v eni izmed svojih knjig, ki ji je dal naslov Moje zgodbe. Zgodbe, ki jih preberemo v tej in njegovih drugih knjigah, in zgodbe, ki jih spoznavamo v pogovoru z njim, opisujejo »golo« življenje, ki nas spravi v jok in smeh. Njegovo življenje sestavljajo tako slikoviti kot tudi dramatični dogodki, ki bi bili lahko zgodba za kar nekaj filmov zelo različnih žanrov.

Na steni pisarne, kjer se pogovarjava, je med slikami tudi velik portret njegove pokojne žene Ane. »Deset let se je borila z rakom. Bila sva pri vseh 'čarovnikih' tega sveta – od Kitajske do Južne Amerike; iskala sva ozdravitev in si vlivala upanje. Ob tem pa so bila to zelo lepa in zelo zanimiva potovanja. Ana je bila pogumna, vedra, zelo optimistična.« Po njeni smrti je dve leti le životaril. Spraševal se je tudi, ali bi bilo drugače, če bi se odločila za klasično zdravljenje; verjetno ne, je bil odgovor znanca onkologa.

Ana je bila Kraševka, v družini pa je bilo enajst otrok. Oče je delal v ladjedelnici v Molfalconu in bil kot zaveden Slovenec večkrat v zaporu, med vojno pa so ga ustrelili Nemci. Ana in Peter sta se spoznala v 7. nadstropju 7. študentskega bloka in od prvega srečanja do poroke so minili le trije meseci. Tako se je odločila kljub opozorilom, naj se izogiba »temu tipu«. Po poroki je opustila študij prava in se zaposlila kot učiteljica v osnovni šoli Vodice, kjer sta stanovala v eni izmed učilnic. Peter je še kar popival, šele pogled na dojenčka, prvorojenca Roka, ga je streznil. Nato celih štirideset let ni pokusil alkohola, zdaj pa spije kakšen kozarček ob dobri hrani. V Grosupljem, kamor sta se kasneje preselila, je bila Ana ravnateljica osnovne šole in bi morala neki učiteljici prepovedati nošenje križca. Ker tega ni storila, ob izteku mandata ni dobila več potrditve za ravnateljico. Verjetno je tudi razočaranje spodbudilo njeno bolezen. »Vse nas je naučila, da je med tistim, kar je prav, in tistim, kar ni prav, jasna črta. In da je družina v življenju najpomembnejša.« Zadnjih štirinajst dni je bil večino časa z njo; kljub vsej žalosti pa so nad njim visele službene obveznosti in roki, ki jih ni smel zamuditi: »In spet se je pokazala krutost mojega poklica. Ana je umrla ob enajstih dopoldne, ob dvanajstih pa sem že moral v pisarno, saj je bil zadnji dan za oddajo pritožbe po pošti. Sovražil sem stranko, sodišče, odvetniški poklic, v prsih pa sem čutil neznosno bolečino.« Ko je sprejel dejstvo, da se njeno življenje izteka, je naročil portret – slika je bila končana šele po njeni smrti. Slikar – Iranec, ki se je na poti v Italijo ustavil v Ljubljani ter tu ostal, pa je kmalu za tem nepričakovano umrl.

Nenavadna pota

Emil Čeferin, oče našega sogovornika, je bil plod ljubezni med madžarskim študentom prava in Mici Čeferin, o čemer priča tudi ljubeče pismo, ki ga je na smrtni postelji dala Emilu, ta pa svojemu sinu Petru. Emil je v Berlinu študiral pravo in bil predviden za predavatelja na ljubljanski pravni fakulteti. Toda usoda je hotela drugače; ko se je z vlakom peljal k svoji izbranki Anici Kačnik iz Škocjana na avstrijskem Koroškem, je videl vklenjenega njihovega župnika in se pri esesovcih pogumno zavzel zanj. Ta pa mu je v oporoki zapustil svojo hranilno knjižico Jugoslovanske zadružne zveze. Ko se je Emil v Ljubljani pozanimal, ali lahko denar dvigne, ga je ravnatelj še vprašal, ali bi hotel postati tajnik Zadružne zveze. Tako je bil Petrov oče tam zaposlen več kot 60 let; vmes je doktoriral iz zadružnega prava in bil predavatelj za ta predmet na biotehniški fakulteti. Emilu in Anici sta se rodila Peter in Milena, ki je poročena s slikarjem Šantićem in živi v Dubrovniku. Peter pa bi se skoraj rodil na gradu Hmeljnik. Mama je bila tam na obisku in pri igranju taroka dobila odlične karte, zato je zadrževala popadke … Valat je naslov njegove druge knjige, ki jo začenja s to zgodbo.

Otroci

Pot Petra Čeferina do odvetniškega poklica je bila zanimiva; pred tem je bil tudi novinar pri Gospodarskem vestniku. Še kot novinar se je po čudnem naključju skoraj prisilno znašel v vlogi odvetnika: »Tako sem bil dopoldne še novinar, popoldne pa že odvetnik.« V tem poklicu je ostal ter dosegel največ, kar se lahko, prejel pa je tudi priznanje Odvetniške zbornice Slovenije. Skupaj s sinovoma ima največjo odvetniško družbo v Sloveniji, vsi trije so v njej tudi zaposleni.

Hči Petra, najmlajša od otrok, pa si je izbrala arhitekturo. V šoli je bila tako pridna, da ji je oče obljubil denarno nagrado, če bo prinesla domov tudi kakšno štirico. Z mamino spodbudo se je odločila za študij arhitekture, toda sprejemnega izpita sprva ni naredila ... Danes pa je izredna profesorica na tej fakulteti. Petra ima dvakratni doktorat – iz arhitekture in čiste filozofije. Doktorski študij je opravila v Helsinkih, eno leto pa je študirala tudi na Univerzi Columbia v New Yorku. Je tudi avtorica več člankov in strokovnih knjig, povsem je predana stroki in seveda – očetu. Prav nanjo se je obrnil, ko je bil pripravljen za novo zvezo.

Najstarejši Rok je doktor pravnih znanosti, predava na več fakultetah, je pa tudi solastnik Evropske pravne fakultete. Kot otrok je bil zadržan in skromen, pravi oče. Ko ga je sošolec vprašal, ali je hiša, kjer so stanovali in imeli v njej tudi odvetniško pisarno, njihova, je skromno odgovoril, da je njihova polovica, druga polovica pa od »neke tete«. Bil je zelo dober atlet, še zlasti je bil uspešen v teku čez ovire; saj je na državni ravni med mladinci osvojil šesto mesto. Tako kot oče tudi Rok igra kitaro in je član ansambla Ni važn. Med njimi je celo nekaj doktorjev znanosti – tudi Igor Šoltes. Ker igrajo za svoje veselje, so si tudi nadeli tako ime.

Aleksander je bil kot otrok zelo živahen, a tudi trmast in vztrajen. Oče rad pove, kako je šel komaj štiri leta star z njihovim ovčarjem na sprehod, nazaj pa ga je – vsega opraskanega – privlekel pes, kajti Aleksander povodca ni izpustil. V kočevskih gozdovih – bliže naravi kot civilizaciji – rad uživa v svoji koči. Tako kot oče je tudi on karateist. Od malega je športnik, najbolj predan pa je nogometu. V zadnjih tridesetih letih je spremljal vse pomembnejše nogometne tekme. Tudi ko je bil v deževnem gozdu sredi indonezijskega dela Bornea in ni bila mogoča nobena komunikacija, je po radiu spremljal finale svetovnega prvenstva. Skoraj čudež je, pravi oče, da je Slovenec zasedel mesto predsednika Uefe. In ve, da bo svojo nalogo zelo odgovorno in odlično opravil, saj ima velike vodstvene sposobnosti. Povedal je tudi, da je šel na večer, preden je odpotoval v Atene, kjer je bil izvoljen, tudi na mamin grob.

Življenje teče naprej

»Še v kino več ne greš,« so očeta, ki je pravi filmofil, opozarjali otroci, ko si po ženini smrti kar ni mogel opomoči. Aleksander ga je 'vzel v roke' in šel z njim v fitnes, da je ponovno začutil kri v žilah. Tudi po tistem »napornem mladostniškem obdobju« je Peter Čeferin svoje oslabljeno telo in duha spravil v red predvsem s pomočjo karateja; tokrat pa je potreboval še dodatno gibanje in akcijo. Končno je bil pripravljen, da spozna prijateljico, ki bi imela enaka zanimanja in podoben okus kot on sam. V ožji izbor je prišlo nekaj dam in sledilo je nekaj čudovitih večerij. Je pa nato oče prosil Petro, naj ga seznani s kakšno stevardeso, ki pozna svet, jezike ... Tako se že leta druži z Rio Čič in hvaležen ji je za njeno skrb, ljubeznivost in pozornost.

Življenje teče naprej. Peter Čeferin ima pet vnukinj in enega vnuka. »Z otroki se srečujemo dnevno, večkrat na dan se slišimo.« Še enkrat poudari, da mu družina največ pomeni in je nanjo tudi najbolj ponosen.

Lidija Jež