Leta upanja in ljubezni
Upokojena profesorica Cilka Dimec Žerdin
Malokdaj sem spoznal tako človekoljubno, sposobno in vsestransko žensko, kot je že dolgo časa upokojena defektologinja prof. Cilka Dimec Žerdin, ki živi v domu starejših občanov v Gornji Radgoni. Štirideset let je z dušo in srcem živela za otroke z motnjami v duševnem razvoju in njihove starše, bila je mentorica mnogim učiteljem in drugim, ki so skrbeli zanje.
Cilka se je rodila v Žižkih v s slamo kriti hišici malega prekmurskega kmeta kot najstarejša od dvanajstih otrok. Do četrtega razreda so jo v šoli učile šolske sestre, ki so kljub prepovedi med madžarsko okupacijo učile otroke v slovenskem jeziku. V Črenšovcih je med bivanjem pri stari mami končala osnovno šolo, kjer je bil učni jezik madžarščina.
Ker ni bilo denarja, ni mogla nadaljevati šolanja na srednji šoli. Zato je postala prodajalka v majhni trgovini starega strica Kolenka v Odrancih, nato pa je le dokončala gimnazijo, v Mariboru še učiteljišče, na ljubljanski pedagoški akademiji pa se je odločila za študij defektologije. Tedaj je dozorela misel, da bo delala z duševno prizadetimi otroki.
Septembra 1956 je ustanovila prvo pomožno šolo v Pomurju s sedežem v Gornji Radgoni. Spominja se, da je bil odpor staršev do šole za duševno prizadete otroke izredno močan in da je trmasto in z ljubeznijo do otrok premagovala vsakodnevne težave.
Globoko so se mi vtisnile v spomin njene besede, ki jih je kot mlada učiteljica zapisala v knjigi Leto upanja in ljubezni. »Ves čas moram ob tem razmišljati o okolju, v katerem živijo moji učenci, razmišljati moram o Primožu, ki dan za dnem biva v tem nevzdržnem okolju. Pa je tako bister, čustven otrok. Pred dnevi je prinesel v šolo mamino pismo. Ves čas ga je ogledoval pod klopjo, ga s solzami v očeh prebiral. Odšla je po svetu z drugim moškim in ga pustila dvema starima sorodnikoma, ki sta oba kronična alkoholika. Tu, v tej starši hiši bo propadel njegov bistri duh, njegov čustveni svet.«
Otroci so prva skrb
Z rastjo posebne osnovne šole v Gornji Radgoni so se razvijale tudi druge oblike usposabljanja otrok s posebnimi potrebami. Najprej so začeli izvajati mobilno ortopedagoško službo in na terenu obravnavali vse otroke, ki zaradi kombiniranih motenj v razvoju niso bili vključeni v usposabljanje. Leta 1975 so odprli prvi oddelek za delovno usposabljanje in naslednje leto še enega. Za predšolske otroke so odprli prvi razvojni oddelek. Za odrasle pa so ustanovili delavnice pod posebnimi pogoji.
Ko so njeni prvi učenci končali osmi razred, se je vpisala na visoko defektološko šolo v Zagrebu, tedaj edino v Jugoslaviji. Ko je diplomirala, se je vrnila na svojo šolo v Radgoni, kjer je ostala vse do upokojitve leta 1989. Kar 31 let je bila ravnateljica. Nekoč mi je povedala, da je vsa leta vsak dan z veseljem hodila v šolo, ki zanjo ni bila samo služba, ampak nenehno pehanje za boljšim in lepšim. Navezala je stike z več podjetji, ki so bila primerna za zaposlitev »njenih« otrok po koncu šolanja. Le malo jih je ostalo brez dela.
Za svoje odgovorno in uspešno delo je prejela številna priznanja, med njimi tudi državno Žagarjevo nagrado za uspehe na izobraževalnem področju, najvišje priznanje Društva defektologov Slovenije in več državnih odlikovanj.
Poleg brezplačnega dela deloma na šoli, v celoti pa zunaj šole je bila dejavna v družbenem življenju, bila je tudi prva predsednica društva za pomoč duševno prizadetim osebam v Pomurju. Našla je še čas za večletno vodenje lutkovne sekcije in režiranje pri radgonski Svobodi. Vodila je tudi šahovsko sekcijo in zbirala šahovnice z vseh koncev sveta.
Že od malega je rada brala pa tudi sama je pisala krajše zgodbe o življenju preprostih ljudi. Izdala je nekaj prikupnih knjižic za otroke, med njimi Nimam časa za otroke, Malo poredni otroci in Mokro morje. Napisala je tudi knjigo o otroškem varstvu na Janževem Vrhu Vrtec med goricami, o svojih koreninah pa knjigo Stara hiža. Pod naslovom Oj, hišica očetova pa je opisala tudi »Trstenjakovega Tuneka«, kasneje znamenitega teologa, psihologa in filozofa prof. dr. Antona Trstenjaka.
Ob vsem tem je Cilka Žerdin Dimec na svojstven način poskrbela, da so njeni bratje in sestre prišli do poklica. Bratje in sestre pa so ustanovili sklad za štipendiranje. Vsak, ki je bil že v službi, je v sklad mesečno prispeval do pet odstotkov plače. Vsako leto se vsi Žerdini srečujejo na družinskem srečanju in ob življenjskih jubilejih.
