Vse grdo, proč od mene!

Zgodbe | dec. '16

Ljerka Palovec Toplak je pozirala za rastavo, ki je posvečena "lepotam Ljubljane"

»Tako srečnega in zadovoljnega človeka, kot sem jaz, zlepa ne boste našli. Res sem zelo zadovoljna. K meni ljudje radi prihajajo, ker izžarevam pozitivno energijo, in to se čuti,« za začetek pove Ljerka Palovec Toplak, 92-letna gospa iz Ljubljane. »Tako kot zoprni ljudje izžarevajo negativno energijo in te zastrupijo. Takih ne maram,« še prepričljivo doda.

In vse, kar pravi, je res. Njena pozitivna energija je nalezljiva in njena ljubeznivost, neposrednost in odkritost pritegnejo. Tudi življenje je vedno jemala s tiste boljše strani, v vsaki situaciji je gledala predvsem dobro, dobro pa gleda najprej tudi v ljudeh, ki jih srečuje na svoji poti. »Rada imam ljudi, ljudi, ljudi. Pači (oče) in mami se nista razumela, bila sta si povsem različna. V meni, znotraj, pa se popolnoma razumeta. Čez dan sem pači, ki je imel vsak dan drugo družbo. Ponoči ali pa kadar sem sama, pa sem kot mami, obkrožena s knjigami. Uživam v teh knjigah kot ne vem kaj. V družbi pa tudi. Ni mi do slave, časti ali zunanjega blišča. Briga me to! Lepo pa je, ker me imajo ljudje radi. To je res nekaj vredno.«

Obkrožena z ljudmi

S svojo živahno energijo in neposrednostjo osvaja srca ljudi in v zadnjem času si pri njej kljuko podajajo novinarji. Morda se je vse začelo s knjigo, ki jo je o njej napisala pisateljica Milena Miklavčič. Knjiga ni v prodaji, gospa Ljerka jo je želela samo za svoje prijatelje. 

Prijateljice njenih let so, kot pravi, že odpotovale. Vsi, ki jo zdaj obdajajo, so stari od 50 do 70 let. Prijateljice so postale tudi hčerke od prijateljic. Tudi Natalija, ki živi v isti hiši in jo imenuje »moj bodyguard«, je stara sedemdeset let. »Mlada se mi zdi,« reče. In doda: »Tisti, ki govorijo tvoj jezik, s tistimi si lahko takšen, kot si, naraven. Nič se ni treba pretvarjati. Če nimata skupnega jezika, je bolje, da sebe ob njem utišaš. Ne bosta se mogla razumeti.« Kakšen pa je njen jezik? »Duhoven, neposreden, odkrit in naraven. To imam rada. Ob sebi ne želim domišljavih ljudi.« 

Če bi jo kdo vprašal, kdaj hoče plačati davek za življenje – v mladosti ali v starosti, bi rekla, da v mladosti. »Kako pomembno je, da nam je na stara leta dobro, četudi smo se morali vse življenje prej boriti ali smo živeli zelo skromno in ne po naših željah. Dokler smo mladi, zdravi, znamo narediti tako, da nam priteče nekaj sredstev za življenje, če smo le pridni in delavni. Ko si star, te nihče več ne potrebuje. To razumem. Imam nekaj mlajših ljudi v bližini, ki bi jim rada pomagala. Potrebovali bi delo in iščejo tudi v smeri pomoči drugim na domu. Tiste moje prijateljice in znanke, ki imajo dovolj denarja za kaj takšnega, to pomoč že imajo. Tiste, ki denarja nimajo, pa si tega tako ali tako ne morejo privoščiti.«

V prejšnjem režimu je bila služkinja sramota. »Zdaj živim v tem mojem gradu, stanovanje ima več kot 200 kvadratov. Prej pa sva z možem kar 40 let živela v samo eni (prehodni) sobi tega istega stanovanja. To je dolga doba. Takoj po vojni so nam naselili v stanovanje tuje ljudi in vsa ta leta jih nismo mogli izseliti. Priznati moram, da mi je ljubo tako, kot je bilo.«

Skromnost kljub bogastvu

Kako so torej živeli, kako je odraščala? »Pred drugo svetovno vojno smo bili dobro stoječa familija. Oče je bil dentist, v teh prostorih je imel tudi ordinacijo. Imeli smo posebno sobo za posle. Imeli smo kuharico, ki je bila članica družine. Stvari v gospodinjstvu so potekale tako, kot je ona hotela. Svoje matere nisem nikoli videla pospravljati ali čistiti, a vedeli smo, da je Tilka komandantka,« se spominja. »Nekateri tožijo, če se starši za njih niso preveč brigali. Pri nas je bilo fino. Mami je šla po svoje, pači po svoje, zelo zgodaj je bil razdor med njima. Kljub temu smo živeli v skupnem stanovanju. Ko je mama prišla k nama s sestro in nama povedala, da bo spala v najini sobi, se nama je zdelo čudovito. Oba pa sta pazila, da se pred otroki nista nikoli prepirala. Oče je delal do pol šestih popoldne, potem se je oblekel in šel med prijatelje. Tudi mame ni bilo veliko doma. Meni ni manjkal ne eden ne drugi, saj smo imeli doma Tilko. Lahko sem pripeljala prijateljice in potem smo se ure in ure igrale na hodniku. Bila pa sem tudi priden otrok, rada sem hodila v šolo,« še naprej obuja spomine.

Z ljubljenim možem sta bila skupaj skoraj šestdeset let.

Potem se spomni na to, kako skromno so živeli. »Bili smo premožni, a se nismo nič izmišljevali, kaj bomo oblekli in kaj bomo jedli. Imeli smo na primer družinske prijatelje, v njihovi lasti je bilo več tovarn, ali pa druge, ki so bili hotelirji in veletrgovci. Ti bogati ljudje so doma nadvse skromno živeli. S tovarnarjevo hčerko sva skupaj hodili v šolo. Ko sva se nekoč skupaj preoblačili v garderobi, sem videla njene nogavice, ki so bile močno zašite. Povedala mi je, da to šiva njena mama in da jih ponosi za njimi, ko niso več primerne za šolo. Včasih se je tako zelo skromno živelo, vsi smo varčevali z vsem. Danes ni več tako.«

Lepo življenje z možem

Z možem pa sta živela »nebeško lepo. Spraševali so me že, kako veš, kateri je pravi partner zate. Tu ni receptov in navodil, to začutiš. Z možem sva se sijajno ujemala. Kot moški je bil zelo mehka duša. Jaz pa sem odločnejša in razum ima pri meni prednost pred čustvi. Pri naju je bilo ravno nasprotno, kot je običajno med partnerjema.«

Tudi moževa družina je bila nekoč bogata, a jim je prejšnji režim vse pobral. Zato je Joži moral s trebuhom za kruhom v Ljubljano. Prijatelj mu je svetoval, naj gre v šolo za gostinstvo in turizem, saj da bo potem zagotovo dobil tudi službo. Med šolanjem je nekaj časa živel skupaj z Mikijem Mustrom. »Sama sem odraščala v hladni atmosferi in tako sem očitno potrebovala toplega človeka ob sebi. Tudi moja tašča je bila krasna ženska, radi smo se imeli. In ja, prizadela sem jih s tem, ker so ves čas pričakovali vnuke, pa so izvedeli, da sem se odločila, da ne bom nikoli imela otrok. Z Jožijem sva lepo skrbela za njegove starše pa tudi za mojo mami, ki je tudi ostala brez vseh sredstev – vse njeno premoženje je bilo nacionalizirano. In tako smo štirideset let skromno in lepo živeli.«

Z možem sta veliko potovala, ker je imel on takšno službo. »Šla sem le Jožiju na ljubo. Nisem mu hotela kvariti veselja. Če bi imel bolj navdušeno ženo za potovanje, bi dosti več potoval, res je ljubil to. Šla sva v Milano, Rim, Dunaj, Amsterdam … Po lastni želji sem šla še v London in Pariz. Potem pa se mi je zdelo, da sem videla dovolj. Joži bi z največjim veseljem potoval še enkrat toliko. Jaz pa imam rada predvsem stik z ljudmi.« Nekoč so se v nekem nemškem pristanišču vkrcali na veliko potniško ladjo za 3000 potnikov in odpluli na Norveško. »To je bilo zame božansko lepo. Pozneje smo šli še enkrat s takšno potniško ladjo v Grčijo. Predstavljala sem si, da bosta v Grčiji takšna favna in flora, da mi bo jemalo dih. Naletela pa sem na gole vulkanske otoke in tudi Atene niso bile tisto, kar sem si predstavljala. V mojih predstavah so bile vse Atene le Akropola. No, to smo gledali le od daleč, saj ni bilo časa, da bi se povzpeli do nje.«

Pomembni sta zunanja in notranja lepota 

Pokaže mi knjigo na mizi, ki jo pravkar bere. »Pri svojih 92 letih se še vedno učim, nikoli ne prideš do konca. To, kar berem, je hrana za dušo. Berem tudi Martina Kojca, a imam malo težav s tem, da pripoveduje, da ni nič slabega na tem svetu. To je težko dojeti, kaj s tem misli … Kakor koli že, to so vse sijajne knjige, pa tudi Anthony de Mello, Dalajlama …«

Lepota ji je vedno veliko pomenila. Tudi zato, ker je bila po poklicu kozmetičarka. A ni gledala le na zunanjo lepoto. »Navzven ena gubica več ali manj ne igra vloge. Pomembna je negovanost. Vsak te bo čutil, kakšen si kot človek, in če si prijazen in ljubezniv, te bodo imeli vsi radi. Zoprno pa je pretiravanje v negovanju zunanjega videza.« Kje je torej prava mera za starejšega človeka? »Nobene lažne mladostnosti in nobenega pretiravanja. Če se starejša gospa skladno obleče, če so barve na njej usklajene, je videti lepa. Pri tem ni predpisov. Najbolj zgovorno je to, kako se v tistem, kar damo nase, počutimo.« Ali radi pogledate, če je človek lepo urejen? »Seveda, vedno sem težila k lepoti, saj to je tudi moj poklic. Pri 'mojih' ženskah sem skrbela tudi za notranjo lepoto. Ko so prišle k meni, so bile včasih potrte in slabe volje. V pogovoru so se razvedrile, in ko so se po dveh urah nege pogledale še v ogledalo, je bilo zadovoljstvo popolno.« Salon je imela kar v stanovanju in imela je stranke, ki so leta in leta hodile k njej. Med njimi so bile tudi stare gospe, mamine prijateljice.

Zdaj pa ne dela več. »Do nedavnega sem dvema gospema še vedno delala nego, a sem postala prepočasna, preprosto se mi ne da več. Dolgo časa sem vztrajala in govorila sama sebi, da ne smem izpustiti iz rok ...« Še težje ji je bilo, ko je pri skoraj devetdesetih letih nehala hoditi k telovadbi. »Ugotovila sem namreč, da me je ponoči, ko sem vstala, rahlo zaneslo. Takrat sem bila stara že oseminosemdeset let, vse druge so bile stare okoli šestdeset. Z lahkoto sem telovadila in vse so se mi čudile. Žal mi je bilo, a ni šlo drugače, bala sem se, da bi se poškodovala.«

Telovadi pa še vedno vsak dan doma, najprej pol ure zjutraj v postelji, potem pa dalj časa hodi po hodniku s hojico. Ne da pa se ji hoditi na sprehode ven. »To je verjetno napaka, a tako srečno se počutim tu, v svojem ambientu. Okoli sebe imam veliko življenja, imam veliko prijateljic, pa te moje čudovite knjige, nič mi ne manjka. Ne menjam z nikomer na tem svetu!« Z velikim veseljem in med petjem mi pokaže fotografije, ki so jih posneli z njo ob Ljubljanici za razstavo v Narodni galeriji. »Priznati moram, da sem si na tejle sama sebi všeč,« reče zadovoljno in veselo, saj se zabava ob vsej pozornosti, ki jo je zadnje čase deležna.

Maja Korošak, fotografiji: osebni arhiv L. P. T. 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media