S harmoniko onkraj luže
DOBRE STARE VIŽE
Naslovnica ene njegovih plošč
Tudi letos je naše kraje obiskalo lepo število slovenskih rojakov, ki živijo po svetu, z željo, da obiščejo domovino ali domovino svojih staršev ali starih staršev. Tudi Tony Klepec je med njimi. Otroštvo je preživel v vasi Boršt pri Podzemlju v Beli krajini. Tam je obiskoval osnovno šolo, nato pa se je odpravil v Ameriko.
»Moja pot v ZDA se je začela leta 1966. Oče je bil tam rojen in potem smo tja odšli tudi jaz in moji bratje, le ena sestra je ostala doma. Tako da imamo zdaj kam priti. Ko sem prišel tja, sem imel 17 let in pol.« Delo je takoj dobil v tovarni, kjer sta že delala brat in sestra. Potem se je zaljubil v svojo bodočo ženo, ki je delala v podjetju General Motors, se tam tudi sam zaposlil in delal 30 let, tako da se je upokojil, ko je bil še dokaj mlad. In ker je tudi v tujih krajih rad pel, si je že s prvo plačo kupil majhno harmoniko, saj so mu v srcu odzvanjali napevi Lojzeta Slaka. Rad je imel tudi Zadovoljne Kranjce in Beneške fante pa Avsenike. Leta 1976 je zbral svoj prvi ansambel, igrali so na piknikih, veselicah pa na porokah in obletnicah porok, na zimskih praznovanjih, ladjah, nastopali so v različnih klubih, in to kar 26 let. Decembra bo 50 let, odkar so odšli iz Bele krajine v Ameriko. Najprej so živeli v Ohiu, ko pa sta se z ženo pred 17 leti upokojila, so se preselili na Florido.
Glasba gre iz roda v rod
Belokranjec se dolenjskega cvička ne brani
A delo ansambla je teklo naprej. »Imava dvojčka, fanta, ki sta prevzela ansambel. Tone je igral na harmoniko, Jure pa na bobne in trobento. V ansamblu pa sta bila še dva brata belokranjskega rodu, Tone in Franc Smuk, rojena v Ameriki, igrala sta na kitaro, bariton in klarinet. Bil je to ansambel dveh dvojčkov, ki še dandanes tu in tam zaigrajo, sicer pa rodovi naših potomcev Slovencev izumirajo,« pove. Na Floridi živi kar precej Slovencev, ki se radi srečujejo. Pri Tonyju se dobijo na vrtu za martinovo, januarja, ko je antonovo, priredijo pustne veselice s suhimi rebri, zeljem in krofi. In na takšnih srečanjih nikdar ne gre brez zvokov harmonike.
Kaj mu pomeni, ko v Ameriki sreča Slovenca? »Ko Slovenec tam zasliši domačo besedo, je to tako, kot da bi sredi noči posijalo sonce. Pomagamo si, vesel sem, ko se kdo ustavi pri meni. Čez zimo živimo na Floridi, poleti pa smo v Pensilvaniji, kjer imamo slovenski klub, tam vsako nedeljo plešemo polke in valčke. Imamo tudi rojaka, ki dobro speče jagenjčka in kakšnega pujsa, tako da se počutimo kot doma na gasilski veselici.« Kako pa vaša mladina doživlja slovenske korenine, jezik, kulturo svojih staršev, dedkov in babic? »Ko so otroci majhni, jih učimo slovenskega jezika, potem se poročijo in to nekako zamre. A ko pridejo v zrela leta, se začnejo spraševati, kje sta se rodila oče in mati. Na naše piknike in veselice mladi nočejo priti, pri petdesetih pa se spet pojavijo,« pove Tony.
V Slovenijo se vrača vsako leto
In kaj slovenskega najbolj pogreša na Floridi? »Vinsko klet! Ko smo živeli še v Ohiu, sem sam prideloval vino, delal klobase, na Floridi pa ni vinogradov. Res so trgovine, kjer lahko kupiš marsikaj, toda tisto, kar sam narediš, je najboljše.« V Slovenijo pride vsako leto, saj vodi skupino ljudi, ki želijo obiskati rojstne kraje svojih staršev, včasih je prihajal tudi s svojim ansamblom, nazadnje se je to zgodilo leta 1985. Je pa v Ameriko pripeljal več slovenskih ansamblov: Alfija Nipiča, ansambla Stopar in Tonija Verderberja, tudi Modrijane pa Lojzeta Slaka in Henčka.
Kleni Belokranjec je tudi del letošnje jeseni preživel pri nas skupaj z vedno nasmejano ženo, ki pa ni Slovenka. »Rojena je bila v Ameriki, po rodu je Ukrajinka, ampak se je s pomočjo moje mame naučila izredno lepo govoriti slovensko in bi kar ostala v Beli krajini,« se nasmeji. »Bodite lepo in drugo leto se spet vidimo!«
