Najlepše je delati za darila

Zgodbe | dec. '16

Ana Češarek iz Dolenje vasi pri Ribnici je leta govorila možu Andreju, da ji bo posekal lipo, ko se bo upokojil. Zaobljubila se je namreč, da bo izdelala križ. In ga tudi je, a ne iz lesa, ampak iz gline. Ko se je mož upokojil, je Ano razbremenil vsakodnevnih opravil, tako da je imela več časa zase in svoj konjiček.

 Andrej je bil namreč šofer, Ana pa je kot gospodinja skrbela za družino in kmetijo. Zaradi Andrejevih pogosto celodnevnih odsotnosti od doma je bila ves čas odraščanja njunih hčera praktično sama za vse. »Na kmetiji smo si pridelali skoraj vso hrano, tisto, česar si nismo mogli, na primer sladkor, olje in sol, pa smo kupili z denarjem od oddaje mleka,« pravi in dodaja, da so imeli pri hiši dve kravi, bikca in vedno po dva prašiča, skrbela pa je tudi za obdelanost njiv. Zato so lahko preživeli samo z eno plačo, pravi. Je pa bil to tudi razlog, da je Ana, ki se je poročila že pri 17 letih in pol, čakala na moževo upokojitev kot na tisti čas, ko bo lahko Andrej kaj več postoril doma, ona pa bo zato imela čas še za kaj drugega.

Smisel za ročna dela in risanje

Ana je že vse od otroških let, ki jih je preživela v ribniški vasi Dane, vedela, da ima dobro razvite ročne spretnosti in smisel ne le za ročna dela, ampak tudi za risanje. Po osnovni šoli, ki jo je obiskovala v Ribnici, se je želela vpisati v oblikovno šolo, a kot pravi, ni mogla. Pri hiši je bilo namreč 7 otrok, in ker je starejši brat že študiral, eden pa se je šolal, si družina Aninega šolanja ni mogla privoščiti. Danes 68-letna Ana tega, da se ni šolala, ne obžaluje. Pa ne le zato, ker se je zgodaj poročila. K njeni ustvarjalni samozavesti je izdatno pripomogel kočevski akademski kipar Stane Jarm. Ko je namreč Ana začela delati z glino, ga je povprašala za mnenje. »Delaš iz sebe in tako delaj še naprej. Delaj to, kar ti srce govori,« ji je svetoval.

Ana je glino »odkrila«, zahvaljujoč zetu Janezu Pogorelcu, ki je zdaj pri hiši, kot pravi, že 22 let. Janez je vnuk priznanega dolenjevaškega lončarja in je nekega dne začutil potrebo, da nadaljuje dedovo delo na lončarskem vretenu. Pri delu mu je včasih priskočila na pomoč tudi Ana. Njeni prvi glineni izdelki so bili zato piščalke in razni okraski. »Glina me je 'vlekla',« pravi Ana, ki je zato že kmalu začela v glini udejanjati svoje zamisli. Nastajati so začeli križi in kipci različnih svetnikov, ki danes krasijo več cerkva in kapelic po Sloveniji, pa kipi različnih literarnih junakov in zgodovinskih osebnosti, najbolj prepoznavna in znana pa je postala po svojih jaslicah.

Največje jaslice delala pet let

Svoje prve jaslice je Ana sicer naredila že v četrtem razredu osnove šole, in sicer iz mavca, kar jo je naučila teta Francka, ki je bila usmiljenka. Takrat je jaslične like tudi pobarvala, danes pa barve uporablja le izjemoma. Ljubša ji je naravna barva gline, iz katere je do zdaj naredila že celo množico jasličnih likov različnih velikosti, od le nekaj centimetrov do kar 120 centimetrov. Svoje največje jaslice je naredila za župnijsko cerkev v Kočevju, delala jih je kar 5 let, od leta 2006 do 2011. Leto, ko jih je začela izdelovati, pa bo tudi sicer ostalo Ani v nepozabnem spominu. Leta 2006 je namreč prejela »apostolski blagoslov«, ki ji ga je podelil papež Benedikt XVI. za njeno neutrudno oblikovanje evangelijskih dogodkov v jaslicah na Slovenskem. To pa je za globoko verno Ano najvišje mogoče priznanje. Sicer pa je za svoje delo do zdaj prejela že veliko pohval in nagrad, tudi priznanje ribniške občine. S svojimi jaslicami, ki jih izdeluje iz gline različnih barv, je sodelovala že na več skupinskih razstavah doma in v tujini, posodila pa jih je tudi že več ustanovam, tudi televiziji, v verski oddaji v božičnem času pa vse do praznika Svetih treh kraljev jih bodo lahko tudi letos videli gledalci po vsej Sloveniji.

Svoje glinene izdelke je Ana domači javnosti prvič predstavila leta 1999 na razstavi v Ribnici skupaj z Janezovimi izdelki, prvo samostojno razstavo pa je imela leta 2012 v dolenjevaškem župnijskem domu. Na njej je predstavila reliefne podobe križevega pota. Jaslic samostojno še ni razstavljala, a kako bi jih le. »Najlepše je delati za darila,« pojasnjuje. In s tem tudi vse pove. Do zdaj je z jaslicami obdarila tudi že skoraj vse člane svoje številčne družine. A vendar še ne vseh. Letos bo, kot pravi, naredila jaslice še za zadnja dva od svojih osmih vnukov in vnukinj.

Anja Novak