Prepričanja, v katera slepo verjamemo

Prosti čas | dec. '16

Slovencu prepih škodi, Američani pa menijo, da predstavlja vir zdravja. Slovenci ne bodo odšli niti čez prag z mokro glavo, v Skandinaviji pa lahko zjutraj videvaš ljudi, ki z mokrimi lasmi hitijo v službo – tudi pozimi! Pri nas velja, da po češnjah ne smemo piti vode, česar drugje po svetu ne poznajo. Ste se kdaj vprašali, ali obstaja še kakšna resnica poleg naše, slovenske?

Bilo je pred tremi leti, ko smo doma gostili nizozemsko družino. Starša in njuni najstniški hčeri so prišli na dopust v Slovenijo in s sabo so pripeljali kolesa. Za začetek so bili povsem šokirani, ko so opazili, da nimamo v Sloveniji na podeželju kolesarskih stez, kajti zamišljali so si, kako imenitno bi bilo našo državo prekolesariti. Ko so spoznali, da je to mogoče samo vštric s kamioni, jih je povsem minilo. In tako smo se z avtomobilom odpeljali pod Krvavec, od tam pa z nihalko na vrh. Ko smo se začeli peš vzpenjati po travnatem hribu, je navzgor še nekako šlo. Ko pa smo se spustili navzdol, sem bila povsem osupla. Ti ljudje sploh niso znali hoditi po hribu navzdol! Moja štiriletnica je bila virtuozinja v primerjavi s štirimi odraslimi Nizozemci. Še nikoli v življenju nisem videla česa takšnega. Držali so se za roke, krilili so, skoraj položen travnik jim je predstavljal problem. Povedali so, da še nikoli niso hodili po hribu, saj je njihova država povsem ravna. 

Ko smo jih peljali v gostilno na kosilo, sem kajpak kot »prava dobra« slovenska mama svoji hčeri za začetek naročila govejo juho. Nizozemska mama pa je svojima hčerkama predlagala palačinke s čokolado in kokakolo. »Palačinke bomo na koncu za sladico! Ne morete tega jesti za glavno jed,« sem se čudila. Oni pa so me enako začudeno gledali: »Zakaj pa ne?«

Potem smo se veliko pogovarjali o prehranjevalnih navadah in povedali so mi, da na Nizozemskem in tudi v Belgiji za kosilo jedo sendviče in kuhajo šele zvečer. Tudi konec tedna. »Če bi jaz hčerki za kosilo naročila palačinke in nič drugega, bi veljala za slabo mamo,« sem razložila Nizozemcem in izzvala sem strašansko začudenje. »Kaj je narobe s palačinkami?« so me vprašali. In res. Kaj je narobe s palačinkami? Od takrat naprej si tudi jaz, kadar sem v stiski s časom, rečem, kaj je narobe s palačinkami ali sendvičem. A vsaj sosedje nam ne morejo gledati v krožnik, kadar jemo doma. Na Nizozemskem pa lahko, saj sploh nimajo zaves ne naoknic ne rolet. Preprosto nimajo navade zvečer zastirati oken.

Potem pa se mi je zgodila prijateljica Natalia. Je Belorusinja, ki je prišla na Dansko in se tam poročila z Dancem. Pred kratkim sem ju obiskala na severu in zjutraj sva odšli v pekarno po sveže rogljičke. »Samo lase si še umijem,« mi je rekla. Potem pa je bila kar naenkrat iz kopalnice: »Greva!« »Si ne boš posušila las?« sem se začudila. Natalia in njen danski mož pa sta hkrati prasnila v smeh: »Ha, ha, se vidi, da si slovanska duša!«

Natalia mi je razložila, da je v Belorusiji tudi ona kar naprej težila svojemu sinu, naj pozimi nosi kapo, naj se toplo obleče, naj ne hodi ven z vlažnimi lasmi. Ko pa je prišla na Dansko, je videvala prijatelje svojega sina, ki so sredi zime prihajali k njemu z mokrimi lasmi in v kratkih hlačah. »Veš, v Belorusiji je bil kar naprej bolan. Potem pa sem ga tukaj pustila, da vidim, kaj bo. In veš, kaj se je zgodilo? Sploh ni zbolel! Postal je odporen!« In še to, tudi na Danskem smo za kosilo pogosto jedli sendviče in kuhali šele po šesti zvečer. Za malico pa smo na ulici zobali surov grah, ki ga v sezoni povsod po Skandinaviji prodajajo v škrnicljih kot so pri nas nekdaj krompirček.

Zatohle sobe bolj zdrave od prepiha?

Ljudje imamo svoja prepričanja, v katera trdno verjamemo. Slovenci, recimo, trdno verjamemo, da se bomo na vetru prehladili. Kaj šele na prepihu! Koliko sestankov ali kulturnih dogodkov v majhnih dvoranah preživimo v obupno vročih, zatohlih sobah, ne da se dihati in prav nihče se ne spomni odpreti oken ali vrat. Če pa kdo to naredi, jih pa nekdo drug v nekaj minutah zapre. Ampak to je resnično slovenska posebnost.

Ameriška prevajalka in pisateljica Erica Johnson Debeljak, ki se je primožila v Slovenijo, je za tednik Mladina povedala tole: »Zanimivo je, da v ZDA mislijo, da je dobro, da je v hiši prepih. Zato moja mama, kadar je poleti na obisku, pusti v naši ljubljanski hiši vsa okna in vrata na stežaj odprta. Ko pride na obisk tašča, seveda vsa ta okna in vrata zapre, saj je pri Slovencih obratno – nimajo radi prepiha.«

Zelo veliko takšnih prepričanj se navezuje tudi na hrano. Zagotovo poznate staro nenapisano pravilo, da po češnjah ne smemo piti vode, ker nam bo slabo. Pa se vam je že kdaj pripetilo, da ste pomotoma pili vodo in pozabili, da ste pred tem jedli češnje? Kaj se je zgodilo? Če je vaš želodec zdrav, potem se ni zgodilo prav nič.

Problem takšnih prepričanj pa je, da imajo zelo veliko prepričevalno moč – če v nekaj verjameš, se bo to tudi zgodilo. In če čakaš, da ti bo slabo ali da te bo začelo napenjati …

Še eno zanimivo izkušnjo sem doživela s svojo belorusko prijateljico. Nekega dne sva skuhali omako iz gob, ki sva jih nabrali v gozdu. Zanimivo, da za dansko najboljšo gobo veljajo lisičke, čeprav tam rastejo tudi gobani. Preostanek omake je spravila v hladilnik. Naslednji dan je te iste gobe pogrela in jih ponudila kot prilogo k večerji. Spet sem bila začudena: »Pri nas nihče ne pogreva gob! To je strogo odsvetovano!« »Zakaj? Mi v Belorusiji ali pa tukaj na Danskem skuhamo gobovo juho in jo damo v skrinjo, da je za večkrat. Sezona gob vendar ne traja vse leto.«

Ko sem to podrobneje raziskovala, sem prebrala, da smemo brez težav pogreti gojene šampinjone, gozdnih gob pa ne … Torej smo merila že nekoliko omilili.

Posebni copati za na stranišče

Prepričana sem, da je največkrat izrečen stavek slovenske matere: »Obuj si copate!« Ali veste, da ponekod niti ne nosijo copat? In ne le to, sredi zime sem v Londonu večkrat videla otroke, ki jih mame vozijo v vozičkih celo brez nogavic in brez čevljev. Da ne govorim o Angležinjah in Irkah, ki pozimi sploh ne nosijo nogavic. Samo škornje, in to pogosto na boso nogo.

Pri nas se morajo v copate preobuti tudi gostje. Američanom, živečim v Sloveniji, gredo ob tem kar lasje pokonci. Vajeni so, da po svojih stanovanjih hodijo bosi ali obuti v čevlje. Po drugi strani imajo zanimivo navado Japonci. Ti uporabljajo posebne copate na stranišču in spet druge, hišne copate, v preostalem delu stanovanja. To velja tudi za goste. Če vas pred vstopom v toaletne prostore japonskega doma čakajo copate, jih torej velja uporabiti.

In kaj se zgodi, če človek hodi po stanovanju bos? Slovenec si menda prehladi ledvice … Anglež in Američan pa postaneta odpornejša. Severnjaki in tudi Američani nam očitajo, da smo preveč oblečen narod. Ampak kdor je že bil spomladi v južnih krajih Italije, Grčije, Španije, potem je zagotovo opazil, da so bili tam ljudje še v bundah, medtem ko smo mi, Slovenci, okrog hodili že v kratkih rokavih.

Mlečni riž, božična specialiteta?

Že na majhnem slovenskem ozemlju imamo različne božično-novoletne šege in navade. Da bi za srečo jedli grozdne jagode, vsekakor ni v navadi. Toda v Španiji in tudi na Portugalskem boste na silvestrovo ob polnoči dobili grozd – vsak mora pojesti po 12 grozdnih jagod – za srečo v vsakem mesecu prihajajočega leta. Španci imajo še eno posebnost, ki pa jim jo lahko prav zavidamo. Odrasli namreč nimajo težav s tem, ali naj darila prinese Miklavž, Božiček ali dedek Mraz, saj jih nosijo šele Sveti trije kralji: otroci dobijo darila 6. januarja.

Če vas bodo torej vnuki obiskali šele po novoletnih praznikih, se lahko zlahka sklicujete na svoje svetovljanstvo. Morda jim postrežete še mlečni riž, v katerega vmešate narezane mandlje in trdo stepeno sladko smetano, vse skupaj pa prelijete s češnjevim sirupom. Postregli jim boste namreč z dansko sladico, ki za božič ne manjka v nobeni tamkajšnji družini. To je njihova specialiteta. Torej se vam ni treba ves dan vrteti po kuhinji, da se potem mularija zmrduje nad vašo orehovo potico.

Besedilo in fotografije: Katarina Turnšek