Starejši delavci se upokojujejo prezgodaj
Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti (MDDSZ) je pripravilo pomembno publikacijo z naslovom Starejši in trg dela v Sloveniji. Gradivo obravnava več tematik, ki osvetljujejo stanje na področju zaposljivosti starejših v naši državi, jo primerjajo z drugimi evropskimi državami in vsebuje konkretne ukrepe za izboljšanje stanja. Vsebinsko govori o zaposlovanju in brezposelnosti starejših, o vseživljenjskem učenju oz. izobraževanju starejših ter kritično ocenjuje stanje.
Čeprav obravnava starejšo populacijo v starosti nad 50 let, pa večji del primerjalnih podatkov zajema starostno obdobje od 55 do 64 let. Gradivo temelji na mnogih študijah in analizah pomembnih evropskih in domačih institucij, njegov namen pa je, kot je poudaril Peter Pogačar, državni sekretar na MDDSZ, da po široki javni razpravi državni organi oblikujejo in sprejmejo takšne ukrepe, ki bodo prispevali k izboljšanju stanja.
Za nami le še Grčija
Postajamo dolgoživa družba, katere prebivalstvo se vse bolj stara. Toda to že dolgo vemo, vprašanje pa je, ali razmišljamo, kaj storiti, da bi se stopnja delovne aktivnosti starejšega prebivalstva izboljšala. Stanje je namreč zastrašujoče, saj smo bili še pred kratkim po stopnji delovne aktivnosti starejših na zadnjem mestu med evropskimi državami, pred nedavnim pa nas je prehitela le Grčija. Stopnja delovne zaposljivosti starejših pri nas znaša le okoli 35 odstotkov, v Evropski uniji pa okoli 55 odstotkov.
Tako mladi kot starejši prebivalci se bomo morali vprašati, kdo bo v prihodnje poskrbel za mirno in varno starost upokojencev. Iluzija je pričakovati, da bomo primanjkljaj mlade delovne sile lahko nadomestili samo s tujimi delavci oz. priseljenci. Iz gradiva je namreč razvidno, da bomo do leta 2060 izgubili več 100.000 delovno sposobnih ljudi. Vprašati se bo treba tudi o razlogih, ki so v preteklosti botrovali temu, da smo relativno »mladi« starejši zapuščali trg delovne sile in se upokojevali. Toda ti časi so mimo. Zadnja pokojninska reforma je zaostrila pogoje za upokojitev. Obstajajo pa tudi drugi razlogi, s katerimi pa se ne ukvarjamo. Raziskave namreč kažejo, da k temu prispeva tudi naš sedanji vrednostni sistem, ki malikuje kapital, ne pa dela. Prav tako so še vedno prisotni stereotipi, da starejši niso sposobni in zmožni produktivnega in učinkovitega dela. Vprašati pa se bo treba tudi, koliko na ravnanje delodajalcev in delavcev vplivajo sistemske ureditve na posameznih področjih. Nekateri menijo, da pozitivna diskriminacija, ki je priznana starejšim delavcem prek delovnopravne zakonodaje trga dela, ne spodbuja delodajalcev k zaposlovanju starejših. Drugi pa poudarjajo, da brez temeljite analize posameznih sistemskih rešitev tega ni mogoče z gotovostjo trditi in tudi ne zagovarjati. Zato morajo v javni razpravi tako delodajalci, delavci, strokovna združenja kot tudi nevladne organizacije na podlagi svojih izkušenj povedati, kateri ukrepi pozitivne diskriminacije so sprejemljivi in jih kaže ohraniti tudi v prihodnje.
Nujno je vseživljenjsko učenje
Žalostno je, da velik odstotek starejših delavcev ne odhaja v pokoj z aktivnega dela, ampak z zavoda za zaposlovanje (30 odstotkov). Med dolgotrajno brezposelnimi starejšimi delavci, kjer prevladuje nizka izobrazbena struktura, raste revščina in s tem socialna izključenost. Zato je bilo v razpravi poudarjeno, da bi v družbi morali posvetiti večjo pozornost tudi vseživljenjskemu izobraževanju in pravočasni prekvalifikaciji delavcev. Digitalizacija družbe spreminja tudi trg delovne sile, kar pa zahteva pravočasno prilagajanje in ustvarjanje novih delovnih mest. Ravno temu problemu pa gradivo ne posveča zadostne pozornosti. Pomembno pa je, da poudarja tesnejše sodelovanje med enotami zavoda za zaposlovanje in centri za socialno delo.
Starejši delavec se bo lahko vključil v produktiven proces dela, če bo delovno okolje primerno. Žal smo tudi glede tega lahko zaskrbljeni. Že leta namreč nismo dobili nobene nove pobude glede poklicnih bolezni in tudi pristojnim organom kljub zakonski zahtevi ni uspelo pripraviti predpisa, ki bi urejal področje poklicnih bolezni.
To gradivo naj spodbudi vse medije, da bodo večjo pozornost posvetili temu, kako v naši družbi dvigniti zavest in kulturo odnosa do starejših, da bi z dobrimi praksami pokazali, da so pomemben dejavnik za zagotavljanje mirne in varne starosti prihajajočih generacij.
Naj opozorim še na duhovito misel iz razprave, da bi bilo bolje, če bi strokovnjaki svoje sile v večji meri posvetili konkretnemu delu na terenu in tako pomagali delodajalcem in delavcem, kot pa nenehno pisali razne »strategije«, ki pogosto ostajajo mrtva črka na papirju.
