Največ nasilja je med štirimi stenami
Dr. Viktorija Bevc
Nasilje nad starejšimi je obsežen in resen problem. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije eden od desetih starejših ljudi vsak mesec doživlja nasilje, najpogosteje pa se dogaja v domačem okolju, povzročajo ga njegovi bližnji – zakonci oziroma partnerji, otroci, vnuki, neredko pa tudi zdravstveni in drugi strokovni delavci, ki opravljajo nego in oskrbo na domu ali v ustanovah. Raziskava Inštituta Antona Trstenjaka je pokazala, da zaradi nasilja v Sloveniji trpi 60.000 starejših ljudi. Večina tega nasilja pa ostaja skrita. Lani je policija obravnavala le 137 prijav nasilja v družini, kjer so bile žrtve starejše od 60 let.
Starejši so najpogosteje izpostavljeni psihičnemu nasilju, lahko pa tudi čustvenemu, fizičnemu, spolnemu, finančnemu (pobiranje pokojnin), materialnemu nasilju (siljenje k prepisu premoženja) in zanemarjanju. Na nastanek nasilja pogosto vplivajo slabo zdravstveno stanje starejšega človeka, nizek dohodek, finančna odvisnost, starost in spol. Pogostejše žrtve nasilja so ženske.
Le 2 odstotka žrtev nasilje prijavi ali prosi za pomoč. Žrtve storilca ne prijavijo policiji, ker so z njim sorodstveno povezane in se ga bojijo. Poleg tega jih je sram priznati, da se jim to dogaja in ker občutijo krivdo. »Nasilje se po navadi dogaja že leta. Starejši pa je bil nekoč tudi soustvarjalec odnosov v družini in na starost se pokaže rezultat, zato se žrtve zavijejo v molk. Potrebno je veliko podpore, da svojo stisko nekomu zaupajo,« pravi dr. Viktorija Bevc, regijska koordinatorica za obravnavo nasilja v družini. Vzroki za nasilje nad starejšimi so različni, med njimi tudi preobremenjenost svojcev, alkoholizem in druge odvisnosti, neurejena premoženjska vprašanja, revščina in slaba komunikacija.
Individualna soba je osnovna pravica
Dr. Jože Ramovš
Nasilje nad starejšimi pa se pojavlja tudi v ustanovah. Dr. Jože Ramovš pravi, da ga je manj, kot se včasih sliši. Veliko ga je skritega, in sicer pri hranjenju, ko človek ne more sam piti in jesti, prikrito nasilje pa je tudi zanemarjanje gibanja (na primer po operaciji kolka starejši potrebuje pomoč pri hoji, če je ne dobi, bo za vedno obležal). Starejši pa v ustanovah trpijo tudi zaradi sobivanja z več stanovalci v eni sobi. »Individualna soba je osnovna pravica, ima jo že otrok, in pripada ti tudi v starostni onemoglosti. Danes je enoposteljna soba v ustanovi za oskrbo starih ljudi osnovni standard, ne nadstandard, ki je pri nas težko dosegljiv in ga je treba doplačati,« je povedal dr. Jože Ramovš.
Nasilje nad starejšimi je težko odkrivati, zato je bolje razvijati preventivne programe in ga preprečevati. Na Inštitutu Antona Trstenjaka so razvili že več dobrih praks za preprečevanje nasilja nad starejšimi, zadnji dve leti pa izvajajo poseben preventivni program Staranje brez nasilja. Po slovenskih regijah organizirajo delavnice, namenjene svojcem starejših, kjer obravnavajo različne teme: doživljanje starejšega človeka in kako komunicirati, ko so odnosi težavni, pravni vidik starejših, premoženjska vprašanja (oporoka, zapuščinske zadeve), varnost starejših zunaj doma in trening veščin, kako povečati njihovo varnost. V nekaterih krajih so ustanovili tudi skupino za samopomoč, ki nadaljuje preventivno delo za preprečevanja nasilja nad starejšimi.
Samozaščitno ravnanje
Starejši so zaradi svoje šibkosti pogosto tudi žrtve nasilja zunaj doma, najpogosteje so žrtve tatvin, zato policisti svetujejo, naj s seboj ne nosijo vrednejših predmetov, izogibajo naj se neosvetljenim ulicam, če jim kdo sledi, naj stopijo tja, kjer so ljudje. Če se odpravljajo na banko po denar, naj gredo vedno v družbi še nekoga, PIN-kode pa naj ne nosijo zapisane na listku ali celo na bančni kartici. Prav tako naj na ulici ne dajejo osebnih podatkov neznancem in naj ne spuščajo v stanovanje nenapovedanih delavcev. Če so na ulici napadeni, naj zakričijo na pomoč, se ne upirajo, ampak se umaknejo na varno in pokličejo na telefonsko številko 113. Storilca pa naj si poskušajo čim bolje zapomniti.
Nasilje v družini, tudi nad starejšimi, ni več le stvar posameznika, ampak tudi družbe, zato je naloga vseh nas, da ga prijavimo. Obvestimo lahko policijsko postajo, center za socialno delo, nevladno organizacijo ali pokličemo na telefonsko številko 113 ali na anonimni telefon.
