Živeti je treba tja v tri dni

Zgodbe | jan. '17

»Včasih se ustavim in razmišljam, ali sem res stara sto let, in se čudim, da mi je uspelo,« pove Justina Rozman, čila in vesela gospa iz Kranja. Brez moža je že trideset let, ima pa hčere, vnukinje in dva pravnuka. V krogu domačih se tudi najbolje počuti. Še vedno se rada lepo uredi in lahko poskrbi zase. Še več – kuha tudi za druge. 

Na vprašanje, kaj bi svetovala ljudem, kako živeti, da je prav, malo hudomušno, malo resno odgovori: »Ne smeš se preveč 'sekirati'. Živi pametno, po meri, ne pretiravaj. Tudi v jedi ne. Pozabi slabe stvari. Živi tako, kakor da te ni. Ne jemlji se preveč resno in preveč pomembno. Živi tja v tri dni. Nikakor ne bodi domišljav. To je tisto pravo.«

Doma v Logatcu so imeli gostilno, leto pred drugo svetovno vojno pa se je vsa družina preselila v Kranj. Bilo je osem otrok: štirje fantje in štiri dekleta. Njeni starši so v najem vzeli gostilno Pri zlati ribici. Malo je pomagala tam, malo pa pri prvem možu, ki je bil doma iz Škofje Loke. Žal so ga kot partizana ujeli belogardisti, ga zaprli in pretepli do smrti. Nekaj let po vojni se je drugič poročila. Na začetku je še delala na pošti, potem pa je videla, da je bolj gospodinjski tip, in je raje ostala doma ter možu vodila knjigovodstvo ter skrbela za plače delavcev; imeli so avtomehanično delavnico.

Vse življenje kegljačica

Članica državne reprezentance, tretja z leve

Kegljanje je tema, ob kateri se ji razveže jezik. Kegljala je že kot šestletna deklica, saj so v gostilni imeli kegljišče in otroci so pomagali tako, da so ob sobotah postavljali keglje, ko so prišli kegljat občinski gospodje: župan, učitelj, notar … Tistega nekaj drobiža, ki so ga za to dobili, pa so jim starši prav hitro vzeli. Lahko pa je kegljala, ko so odrasli odšli s kegljišča.

Po vojni pa je začela aktivno kegljati, sodelovala je v jugoslovanski reprezentanci ter leta 1965 postala državna prvakinja. Natančno se še spomni, da je tekmovanje trajalo dva dni in da je takrat podrla 913 kegljev in postavila državni rekord. Kar 60 let je bila članica in aktivna kegljačica kranjskega Triglava. Mož je bil predsednik kegljaškega kluba in je bil ponosen na njene dosežke. S kegljači je veliko potovala. Največ so se udeleževali tekmovanj v Avstriji in Nemčiji in tudi po vsej Jugoslaviji ter Romuniji. Povsod je bila najboljša. Zadnji kegelj je podrla, ko je bila stara 98 let. Takrat je nastopila na evropskem seniorskem prvenstvu in razglasili so jo za najstarejšo rekreativko v kegljanju v Evropi. To so bili najlepši časi. Pa tudi zdaj je dobro, reče. »Le da čas prehitro teče. Dan je prehitro mimo.« Kaj počne čez dan? »Ali veste, kaj počne gospodinja? Kuham, pospravljam, hodim po stopnicah gor in dol … Včasih pridem v shrambo in pozabim, po kaj sem prišla. Pa moram spet nazaj, da se spomnim, kaj sem hotela,« se nasmeje. Televizije zaradi slabega vida ne gleda več pa tudi bere ne več. Redno pa posluša radio. »Saj bi bilo čudno, če mi ne bi nič 'falilo', ali ne?« se ponovno nasmeji. Ampak smeji se pa rada. Če se le da.

Obdarjena z zdravjem in bistrostjo

V hiši ima svoje stanovanje in zase poskrbi sama. Kaj dela, da je videti tako dobro? »Čisto nič. Zjutraj vstanem in se umijem, dam malo kreme na obraz, si malo popravim pričesko – in to je to,« se spet smeji. Vsak teden pride tudi terapevtska maserka in ji zmasira boleče koleno. To ji pomaga. Sicer pa je zdrava. Takšna je bila vseskozi, ne pomni, da bi bila kdaj bolna. No, pred petimi leti je zbolela za pljučnico in je nekaj dni preživela v bolnišnici. In to je bilo vse. »Saj skoraj nikamor ne grem med ljudi, da bi se česa nalezla. Ostajam doma in se sprehajam okoli hiše.« Hčerka jo dopolni, da gredo včasih skupaj kam na kosilo. In takrat se spomni, kako ji je bilo všeč nazadnje v gostilni Pod Krvavcem. »Natakarja sem vprašala, ali je kdaj že stregel kakšni stoletnici. Rekel je, da še ne. Nato je prišel nazaj in prinesel buteljko vina ter rekel, da časti hiša.

Žive ima še tri sestre, vse imajo več kot 90 let. Ivica je sicer bolna, drugi dve, Elči in Dušica, pa jo redno obiskujeta ob nedeljah in takrat igrajo tarok ter klepetajo ob skodelici kave. »Odkar ne morem več na kegljišče, me prihajajo domov obiskovat tudi kolegi kegljači. Letos so mi prinesli še posebej drago darilo. To sta star lesen kegelj in krogla, s katerima sem nekoč še kegljala.« Ob stoletnici so ji domači pripravili praznovanje v gostilni Benedik. Povabljen je bil tudi kranjski župan, njihov stari znanec, ki ji je izročil častno listino Mestne občine Kranj. Čestitke pa je prejela tudi od predsednika države Boruta Pahorja.

Besedilo in fotografija: Maja Korošak 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media