Družina Sodja – poklicana za glasbo

Zgodbe | jan. '17

Iz roda v rod

Flavtist, pevec, baletnik, pedagog, organizator domačih in mednarodnih dogodkov, pobudnik številnih tekmovanj in nagrad, pisatelj, predsednik Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva … Nekoč je bil tudi odličen športnik ob boku Mira Cerarja pa tudi predan planinec in alpinist … Zelo redko je v eni osebi združenih toliko talentov in toliko energije, kot je premore profesor Lovro Sodja. Med njegovimi tremi knjigami je tudi avtobiografska Glasba, ples in gore, kjer povzema svoje bogato življenje. Ustvarjalni duh ga je vodil tudi onstran meje med naše zamejske Slovence, v srce se je zapisal tržaškim, še zlasti pa koroškim Slovencem, saj je tam 25 let poučeval in 11 let vodil slovensko glasbeno šolo.

Bil je tudi prvi učitelj sinu Dušanu, ki skupaj z ženo Tatjano tvorita duo Claripiano, oba sta člana Slovenske filharmonije. Izjemen sopran in pretanjen občutek za glasbo pa ima tudi njegova žena Jana. 

Človek z izjemno energijo

Z glasbo se je Lovro Sodja srečeval sam, saj v njihovi družini glasba ni imela kakšnega posebnega mesta. Oče, ki je izhajal iz Bohinja, je bil v Ljubljani priljubljen krojaški mojster, mama, Tržačanka, pa je bila modistka, žal pa je prehitro umrla. Oče je vsem trem otrokom omogočil dobro izobrazbo. Pokojna Dragica je delala kot medicinska tehnica, pokojna Jelka, profesorica na srednji kemijski šoli, je bila avtorica kar sedmih učbenikov, Lovro pa je kmalu ugotovil, da bo življenje posvetil glasbi. Najprej se je njegov talent pokazal pri petju, toda preden se je glas lahko dokončno razvil, so mu predlagali, da bi igral flavto. »Kako pa je to glasbilo videti?« ga je zanimalo. Tako je ob gimnaziji končal tudi srednjo glasbeno šolo iz flavte in delno tudi solopetja. Že kot dijak pa je poučeval na glasbeni šoli Franc Šturm v Ljubljani, kjer se je kasneje tudi zaposlil. Kot dijak pa je bil tudi obetaven telovadec in od takrat že prijateljuje z Mirom Cerarjem. Da bi pridobili gracioznost, so telovadcem priporočili tudi baletne ure, balet pa je Lovra tako prevzel, da je opravil štiriletni program, med njegovimi učitelji pa je bil celo Pino Mlakar.

Takoj po srednji šoli je odšel k vojakom, kjer je seveda vodil pevski zbor, in se šele nato vpisal na akademijo za glasbo in diplomiral pri prof. Borisu Čampi. Isto leto je bil sprejet tudi v zbor ljubljanske Opere in tako je en večer pel, drugi večer pa plesal v baletnem zboru – celih deset let. Ko je bil že poročen, ga je žena Jana večkrat prišla pogledat. Ker so bile vstopnice zanju predrage, je sedela kar pri »lučkarjih«. Tako je na pamet znala večino arij iz Rigoletta.

Kasneje pa se je Lovro Sodja usmeril tudi v organizacije različnih dogodkov, vodil je mnoga tekmovanja mladih glasbenikov, ustanovil tekmovanje mladih baletnih plesalcev in mladih evropskih orglavcev ter Gerbičeva priznanja za glasbene pedagoge. Z zamejskimi Slovenci pa je spletel »zlate in milozveneče niti«. Kako zelo ga cenijo, pa potrjuje odlikovanje avstrijski častni križ za znanost in umetnost. Poseben odnos ima tudi s tržaškimi Slovenci, tudi s pisateljem Borisom Pahorjem.              

Žena Jana

V primerjavi s Sodjevo družino so v družini gospe Jane, ki je odraščala blizu Slovenj Gradca, veliko peli. Samo po sebi jim je bilo umevno, da ljudske pesmi zapojejo petglasno. Njena mama Lojzka je bila aktivna v domačem kulturnem društvu in je delovala tudi kot režiserka. Veliko talentov pa ima tudi Jana Sodja, še zlasti izjemen pa je bil njen sopran. Da je to poseben dar, ki ga ne sme zapraviti, ji je povedal šele profesor matematike na srednji medicinski šoli, ko jo je slišal peti v zboru. Prisluhnila mu je, pustila medicinsko šolo in se odločila za glasbeno šolo. Gradivo, ki ga je potrebovala za sprejemni izpit, pa ji je obljubila sestrična, ki je poznala Lovra, saj je delala pri njegovem očetu. No, Lovro se je odločil, da bo gradivo kar sam predal Jani. »In tam je bilo to dekle,« se še vedno rad spominja prvega srečanja. Povabil jo je v kino in tako se je začela ljubezen, kmalu je sledila tudi poroka. Zato je Jana opustila šolanje, njen izjemni sopran, ki bi jo lahko pripeljal do opernih odrov, so lahko slišali le v domačih krogih. Hranijo tudi posnetek, ko je zapela s Ksenijo Vidali Žebre, njen mož, dirigent Žebre, pa je priznal, da so njene višine izjemne. Tudi operni pevec Vekoslav Janko, ki jo je poučeval, je bil očaran nad njenim glasom. Jana pa je napisala tudi dve besedili za popevki avtorja dr. Stiasnyja; eno od teh je pela tudi Marjana Deržaj.

Mož Lovro, ki je v teh letih naredil izjemno kariero in prejel nekaj priznanj, pravi, da ima Jana še bolj pretanjen občutek za glasbo kot on sam. To potrjuje tudi zgodba iz Pariza, kjer so izbirali klarinet za sina. Dušan je ves dan preizkušal zvoke klarinetov in na stran dajal tiste, ki so najbolje zveneli. Naslednji dan so se ponovno vrnili in »ponovili vajo«. Na koncu so izbrali klarinet, ki je mami Jani že prvič najlepše zvenel. Prodajalec, ki ni vedel, kdo je kdo, je pohvalil odličen izbor »gospe profesorice«. 

Otroka        

Najprej se jima je rodila hčerka Katarina, ki je po prvi stopnji ekonomije začela delati kot stevardesa in v tem poklicu tudi ostala. Zaposlena je bila pri Lufthansi, ker pa si je želela delati na dolgih letih, je odšla k čarterski letalski družbi Air Berlin. Mama pojasni, da je po horoskopu strelka – ustvarjalna, dinamična, vedoželjna, sprejemljiva za alternativne pristope, predvsem pa zelo pozitivna … Kot otrok se je učila klavir in kitaro, zdaj pa se v prostem času ukvarja z marsičim, tudi s feng šujem. Kolegi pravijo, da so varni, če je Rina (tako kličejo Katarino) na letalu. Čeprav živi daleč od doma, je s svojimi domačimi tesno povezana.      

Dušan pa je akademski glasbenik. Oče ga je štiri leta učil igrati kljunasto flavto. Ko pa je prejel prvo večje priznanje, ga je predal učitelju klarineta. Oče ga je vedno in povsod zelo podpiral, rad pa ga je vzel tudi s seboj v hribe; veliko sta jih prehodila skupaj. Ker pa je bil zelo zaposlen in precej odsoten, je bila mama Dušanova vsakodnevna svetovalka tudi pri glasbi. Klarinet, ki je najbližje človeškemu glasu, je tudi ob njenih pripombah zapel še bolj čustveno, še bolj doživeto. Po končani ljubljanski akademiji je nadaljeval magistrski študij na Univerzi Mozarteum v Salzburgu, tako kot tudi njegova žena Tatjana Kaučič. Na povabilo ameriškega pianista Anthonyja Spirija (Tatjaninega profesorja čembala na Mozarteumu) pa sta nato svoje glasbeno znanje izpopolnjevala še v njegovem razredu podiplomantov komorne glasbe v Kölnu.

Duo Claripiano

Dušan je svojo ženo Tatjano srečal ob vpisu na ljubljansko srednjo glasbeno in baletno šolo. Čeprav sta oba hodila na bežigrajsko gimnazijo, se prej nista poznala. Toda vse do njunega prvega skupnega nastopa na akademiji za glasbo sta ostala znanca. Zbližala sta se, ko sta pridno in vztrajno vadila za zelo zahteven nastop; izbrala sta si Brahmsovo 2. sonato in Schumannove Fantazijske skladbe.

Mama Jana se spomni, da jima je Dušan predstavil Tatjano po nekem koncertu v hotelu Union: »Takoj mi je bila všeč, ko pa sem spoznala še njene starše, sem bila vesela, da naš sin prihaja v tako toplo družino.« Tatjanina starša, Franc in Ljudmila Kaučič, pa se spominjata, kako zelo je bila Tatjana navdušena nad novo igračo – majhnim sintetizatorjem z oštevilčenimi notami. Lahko bi rekli, da je bil to začetek njene klavirske kariere. Starši spremljajo vse njune koncerte, sicer pa oče pravi, da je to par, ki kar sije od harmonije. »Srečna sva, da se Tatjana in Dušan ujemata tako v glasbi kot zasebno, kar je najpomembnejše.« Med obema družinama je kar nekaj vzporednic – v obeh živi eden izmed otrok v tujini (Tatjanin brat živi z družino v Zagrebu), Tatjanina mama pa je medicinska sestra, kar je bila prva izbira Dušanove mame. Obe družini pa odlikujeta tesna povezanost in ljubezen do glasbe.

Tatjani in Dušanu se je porodila izvirna zamisel o zbliževanju slovenskih ljudskih napevov in sodobne instrumentalne glasbe. Kot duo neprekinjeno delujeta že dvaindvajset let in žanjeta uspehe ter odlične kritike tudi po svetu. Ker pa v naši sodobni komorni glasbi skoraj ni zaznati pridiha ljudskosti, tako kot je to tako rekoč v instrumentalni glasbi vseh drugih evropskih narodov, sta nagovorila slovenske skladatelje vseh generacij in nastalo je osem koncertnih komornih del za klarinet in klavir v svobodni glasbeni formi. Ko so 11. oktobra 2016 na odru Slovenske filharmonije prvič zazveneli motivi ljudskih pesmi od tržaškega Krasa do Bele krajine, od Pomurja do Tolminskega, je sledilo navdušeno ploskanje. Tatjana in Dušan sta v ta za Slovenijo pomemben projekt vložila ogromno dela, torej sta srečno nasledila tudi organizacijsko žilico.

Večkrat poudarita, kako zelo hvaležna sta za podporo staršev, lepe vzglede, ki jih imata v obeh družinah, in za razumevanje njune umetniške poti, ki sta ji popolnoma predana, zato na njej ni prostora ne časa za »običajno« življenje. V družinah Kaučič in Sodja pa to razumejo in so ponosni na ljubeč par, ki živi za glasbeno umetnost. 

Lidija Jež