Novo središče, kjer je bil Štalekarjev sadovnjak

Zgodbe | jan. '17

ODSTRTE PODOBE – KOTLJE

Starejša razgledniška fotografija je bila narejena s hriba nad sedanjo osnovno šolo na vzhodnem koncu gručaste vasi, ki leži sredi hotuljske kotline pod gozdnato Uršljo goro, štiri kilometre jugovzhodno od občinskega središča Ravne na Koroškem. Prikazuje staro jedro naselja okoli barokizirane, v osnovi gotske župnijske cerkve sv. Marjete, od koder se cesta nadaljuje proti približno pol kilometra oddaljenemu zaselku Rimski Vrelec oziroma propadlemu istoimenskemu zdravilišču. Novo središče Kotelj s pošto, trgovino, zadružnim, kulturnim in gasilskim domom, šolo in vrtcem ter gostilnico pa je nastalo nekoliko stran na prostoru nekdanjega sadovnjaka Štalekarjeve kmetije, s katere je doma naš sogovornik 83-letni upokojeni kemijski laborant Filip Merkač - Lipi.

»Tu je raslo kakih dvesto jablan, med katerimi je bilo največ carjeviča in belflerja. Razen pridelovanja jabolk smo vsako leto naredili tudi precej jabolčnika, eno leto, ko so jablane res obilno obrodile, celo več kot tisoč litrov. Oče Filip in mama Antonija sta imela majhno kmetijo z 12 hektarji zemlje, tri hektarje je bilo gozda, drugo pa so bile njive, sadovnjak in travniki. Imeli smo vola, konja, tri krave, ovce in svinje, sejali smo pšenico, rž, ječmen, ajdo in sadili koruzo. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja je Kmetijska zadruga Prevalje organizirala tudi pridelovanje hmelja, ki je bil zasajen na šestih hektarjih njiv ob cesti proti Slovenj Gradcu, kjer zdaj nastaja naselje individualnih hiš Kotlje 3. Od tega smo mi imeli pol hektarja veliko hmeljišče. Na približno petnajstletno obdobje hmeljarstva v našem kraju še vedno spominja opuščena sušilnica za hmelj, ki stoji nedaleč stran od zadružnega doma,« se spominja Filip Merkač in doda, da sin Matjaž v drugi polovici hiše še vedno redi nekaj glav goveje živine, sicer pa s kombijem vozi hotuljske otroke v šolo na Ravnah na Koroškem, medtem ko se snaha Tatjana ukvarja s cvetličarstvom.

Podružnična šola v stavbi iz leta 1907

Potem ko smo v družbi žene Ivanke ter sokrajana in zbirateljskega kolega Mirka Osojnika, upokojenega strokovnega sodelavca Koroškega pokrajinskega muzeja, za kuhinjsko mizo prelistali nekaj skrbno urejenih in dobro dokumentiranih albumov starih razglednic in fotografij Kotelj in okolice, je Lipi, kakor ga kličejo domačini, podrobneje opisal razgledniški motiv iz leta 1903: »V večji hiši na desni strani je bila Križanova štala, ki so jo leta 1971 preuredili v gasilski dom. Ta je bil tu do leta 2003, ko so v novem središču vasi za Mercatorjevo trgovino zgradili novega. Starega so nato podrli in na njegovem mestu je zdaj parkirišče. V majhni hišici na levi strani štale je imel najprej delavnico vaški čevljar, zatem pa sta bili tu Križanova svinjska kuhinja in drvarnica.

V naslednji stavbi proti levi je Križanova hiša, v kateri je imel posestnik Ignac Wastl tudi gostilno ter pozneje še pošto in trgovino z mešanim blagom. V Kraljevini Jugoslaviji so to zgradbo prezidali, jo malce povečali in naredili še balkon. Gostilno je imel tedaj v najemu Josip Kolar - Konečki Pepi, pošta se je odselila drugam, trgovina pa je tu poslovala še nekaj let po drugi svetovni vojni. Ko so na začetku petdesetih let zgradili zadružni dom, so v njem uredili tudi trgovinske prostore, ki zdaj zaprti samevajo. Nazadnje so v šestdesetih letih zaprli še gostilno, tako da so bila odtlej v Križanovi hiši le še stanovanja. Sredi sedemdesetih let pa so to in sosednjo stavbo stare šole porušili ter na njunem mestu leta 1982 in leta 1984 postavili stanovanjska bloka.«

Prvotno šolo z razgledniške fotografije so zgradili leta 1878, vendar pa se je pouk v Kotljah začel že leta 1851 v cerkovnikovi hiši, leta 1869 pa nadaljeval na kmetiji Žerjav; poučeval je župnik v nemškem jeziku. Pred takratno dvorazrednico je bil velik vrt z lesenim vodnjakom (štepihom). Ko so leta 1907 na lokaciji, kjer stoji kapelica v ospredju fotografije, zgradili novo šolsko poslopje, so bila v stari šoli vse do rušenja stanovanja za učitelje. V to skrbno vzdrževano stavbo še vedno hodijo k pouku učenci od prvega do četrtega razreda hotuljske podružnične šole, ki spada k OŠ Koroški jeklarji z Raven na Koroškem.

»Leta 1939 sem postal prvošolček. Takrat sta bila naša učitelja gospod Emil Ozmec in gospa Jelenko,« obuja spomine na začetke svojega šolanja Filip Merkač. In nadaljuje: »V šoli sta bila dva prostora za učence. V učilnici smo spredaj sedeli mlajši, zadaj pa starejši učenci. Na žalost je moje šolanje v drugem razredu prekinil prihod Nemcev aprila 1941. Tudi med vojno je kratek čas potekal pouk. Prišla je nemška učiteljica, ki je poučevala le starejše. Ker pa sem stanoval blizu in ker je učiteljica prihajala k nam po različne dobrine, sem tudi jaz lahko nekaj časa prebil v šoli. Potem ko so jo partizani nagnali, do osvoboditve nisem več hodil v šolo. Po vojni sem hodil v nižjo gimnazijo v Mežici, a sem ostal še naprej povezan z domačo šolo, saj so učitelji, ki so prihajali službovat v Kotlje, v glavnem stanovali v naši hiši. Občasno so me prosili za fotografiranje v šoli. Prosvetno društvo Kotlje so vodile učiteljice in v njem sem sodeloval tudi jaz. Na njihovo pobudo sem leta 1983 napravil panoramski posnetek s Pratnekarjevega vrha z Uršljo goro v ozadju, na osnovi katerega je bila izdelana krajevna razglednica.«

Prežihova bajta na Preškem Vrhu

Po končani nižji gimnaziji se je naš iskrivi sobesednik leta 1949 zaposlil v ravenski železarni, kjer je nato vseskozi delal v laboratoriju. Tu je spoznal fotografa Franca Kamnika, ki ga je tako navdušil za fotografijo, da je že tri leta kasneje postal amaterski hotuljski fotograf in član Foto kluba Ravne na Koroškem. Slikal je večino krajevnih dogodkov in vse do svojega 78. leta sam razvijal črno-bele slike, ki se mu jih je nabralo več tisoč. Izmed teh fotografij jih je nekaj skupaj s starimi razglednicami izbral in razvrstil v deset velikih albumov, ki predstavljajo nadvse dragoceno fotokroniko Kotelj. Na podlagi svojega obsežnega slikovnega in filatelističnega (je tudi vnet zbiratelj znamk) gradiva pa je pripravil tudi več razstav.

Na obeh objavljenih razglednicah izstopa zvonik župnijske cerkve sv. Marjete, ki stoji na mestu, kjer je že leta 1367 omenjena kapela sv. Neže, Primoža in Felicijana, okoli katere takrat še ni bilo pokopališča. Kasneje je dobila taborsko obzidje, ki so ga v 19. stoletju znižali na sedanjo višino. Njen glavni oltar in oltar v južni kapeli so izdelali v rezbarski delavnici Janeza Jurija Mersije v Slovenj Gradcu, od koder izvira tudi kipar Franc Berneker, ki je leta 1896 naredil prižnico. Med letoma 1897 in 1913, torej v času, ko je Anton Mader iz Pliberka izdal hotuljsko razglednico, je tu župnikoval Franc Štingl, po rodu Čeh, publicist in prevajalec, slovanofil in poliglot. Znal je petnajst jezikov, vse slovanske jezike ter francoščino, angleščino in italijanščino. V slovenskih listih je predstavljal češki, slovaški in tudi drug slovanski literarni svet, v čeških časopisih pa je objavljal članke o naših pesnikih in pisateljih (Gregorčiču, Prešernu, Aškercu, Slomšku …). V češčino je prevedel dela Frana Erjavca in Josipa Jurčiča.

V ozadju črno-bele ovalne slike je redko poseljeno in gozdnato območje Preški Vrh, na katerem sta leta 1911 domačijo kupila starša pisatelja Prežihovega Voranca, oče Ivan Kuhar, izučeni tesar in dninar, in mati Marjeta. Tako so Kuharji po skoraj dvajsetih letih najemniškega življenja prišli do lastnega doma, v katerem je Lovro Kuhar živel od svojega 18. do 29. leta. »V teh letih si je dušo napolnil z vsem, kar je kasneje izbruhnilo iz njega – od Boja na Požiralniku do Ajdovega strnišča,« je zapisal koroški kulturni delavec dr. Franc Sušnik. Od leta 1979 je tu pisateljev spominski muzej Prežihova bajta z Batičevim bronastim spomenikom nad nekdanjim ajdovim strniščem.

 Boris Dolničar