Pričakovanja in upanja
Za slovenske zmage
Ko filharmoniki, narodno-zabavni ansambli ter bolj ali manj uspešni estradniki zaključijo praznične koncerte, se znova srečamo z realističnim vsakdanom. Izrekli smo veliko lepih želja in smo bili praviloma pri tem iskreni, a se vendarle velja vprašati, ali so te lepe želje in pričakovanja uresničljivi. No, upanje umre zadnje, narobe bi bilo, če bi se vnaprej predali malodušju.
Vlada in njen statistični urad nam sporočata, da smo se v glavnem izvlekli iz krize, gospodarska rast je nad povprečjem evrskega območja, ministri pripravljajo potrebne reforme, tudi pogovori med sindikati, vlado in delodajalci so menda konstruktivni, nadzorni mehanizmi države so menda vse učinkovitejši, tudi v sodstvu in zdravstvu se krajšajo čakalne dobe … Vse to bi nas moralo spodbuditi, da bi z več optimizma gledali, kaj nam prinaša bližnja in tudi nekoliko bolj oddaljena prihodnost. Res je sicer, da je država še zmeraj zadolžena za kakih 30 milijard evrov in da je treba samo za obresti tega dolga plačati okroglo milijardo. Tudi tistih milijard, ki so jih novodobni »poslovneži« preselili v davčne oaze, pristojnim še ni uspelo vrniti v državno blagajno in tudi pri »bančni luknji« se pravzaprav ne ve, kdo jo je povzročil. Toda verjamemo, da bo prišel tudi dan, ko bo državi uspelo popraviti tudi te zablode tako imenovanega svobodnega tržnega tekmovanja, ki bi ga lahko v bolj preprostem jeziku poimenovali kot legalizirano krajo premoženja vseh državljanov. Prav bi bilo, da bi o odgovornosti vprašali stranke oziroma njihove poslance ter ustavne sodnike, ki so pravzaprav omogočili te rabote.
V državnem zboru so pred koncem leta sprejeli zakon, ki bo omogočil odpoklic županov, ki morebiti delujejo v nasprotju z voljo občanov. Za začetek spodbudna odločitev, vendar bi bilo za državljane še veliko pomembnejše, če bi predstavniki ljudstva tako možnost uzakonili tudi zase. Tega ne zmorejo, saj bi bilo treba spremeniti volilni sistem ter zagotoviti, da bodo v parlamentu v resnici odločali predstavniki ljudstva, ne predstavniki političnih strank. Za tako spremembo bi bila potrebna ustavna večina, vendar je v sedanji sestavi parlamenta najbrž ni mogoče zagotoviti. Zato bo odločanje še naprej potekalo kot do zdaj. Tako bodo različni predstavniki neuradnih »centrov moči« nasprotovali ukinitvi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in s tem dobičkom zasebnih zavarovalnic, preglednemu financiranju državnih infrastrukturnih projektov, kot je gradnja drugega tira do Kopra, odgovornosti uprav za poslovanje podjetij v državni lasti. Toda vsaj nekaj je spodbudnih znamenj, ki napovedujejo boljše čase. Državi in njenim državljanom pa lahko uspe le, če znamo »stopiti skupaj« brez fige v žepu.
Seveda ni vse odvisno le od nas, živimo pač v globaliziranem svetu in Slovenija v njem nima kake odločilne vloge. Pa vendar je do zdaj za naše predstavnike praviloma veljalo, da so v Bruselj odhajali s svojim mnenjem, vračali so se z njihovim. Kot da smo pozabili izkušnje iz prejšnje državne zveze. Takrat – še posebej konec 80. in na začetku 90. let – smo uspešno uveljavili svojo suverenost in najbrž bi nekaj takratne »svojeglavosti« veljalo uveljaviti tudi zdaj v odnosih z Brusljem. Članstvo v Evropski uniji je bilo – tako kot odločitev o samostojnosti – sprejeto po volji vseh državljanov, zato je odgovornost tistih, ki nas zastopajo, sodelovati pri krepitvi te skupnosti kot zveze enakopravnih narodov in držav. Drži, nimamo vsi enake teže ne v gospodarskem ne v vojaškem pogledu. Sogovornike bi veljalo spomniti na preprosto modrost, da ima tisti, ki ima večjo moč, tudi večjo odgovornost. Obenem pa drži, da je veriga močna le toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen.
