Volčji Grad – brez gradu in volkov

Prosti čas | feb. '17

Vasico, na prvi pogled poimenovano po volkovih, sem našel na Krasu. A domačini me hitro poučijo, da se morda ne imenuje po mesojedih živalih in da ne premorejo gradu. Vsaj srednjeveškega ne. Ime Volčji Grad je bilo prvič omenjeno leta 1337, sicer sprva kot Voucigra, Voucigrat in Volcigrad. Po lokalni legendi naj bi se v vasi zdravila oglejska grofica Marija, ki je v zahvalo za ozdravitev dala obnoviti takratno cerkev. Grofica se je pisala Volcija in iz njenega priimka naj bi se oblikovalo tudi ime vasi. Zanimivo je, da je ta priimek vklesan na dve tisočletji star rimski nagrobnik, ki je vzidan v severno steno cerkve sv. Janeza Krstnika.

Cerkev s samostojno stoječim zvonikom stoji v manj obljudenem delu vasi, imenovanem Brith. Ob njej se stiska nekaj hiš, med katerimi je bila najbližja dolga leta v lasti pisatelja in dramatika Marjana Rožanca (1930–1990). O tem priča spominska plošča na zidu domačije. Tu so prva leta po pisateljevi smrti podeljevali Rožančevo literarno nagrado za najboljši esej. Marjan Rožanc je v hiši ustvarjal več let in je bil med domačini cenjen kot prijeten sostanovalec.

Debela griža

Zaselek ob cerkvi je oddaljen od strnjenega dela vasi za prijeten sprehod. Prav toliko kot ostanki prazgodovinske naselbine Debela griža (griža pomeni kup kamenja) iz bronaste in železne dobe v bližnjem vrtačastem gozdičku. Gre za eno najslikovitejših gradišč pri nas, čeprav se ga še pred nekaj desetletji mnogi domačini sploh niso zavedali. Marsikateri kamen z gradišča je bil porabljen tudi pri gradnji zidov in hiš. Obseg dva do sedem metrov visokega zidu, ki je bil v času naselitve verjetno še višji, znaša kar 770 metrov, a njegova prisotnost je dobro opazna šele iz ptičje perspektive. Zračni posnetki prikazujejo tudi dvojno obzidje, ki je verjetno služilo za nadzor nad vhodoma, skozi katera je vodila pot proti Komnu, bližnjemu večjemu kraju.

Po gradišču se imenuje lokalno društvo Debela griža, ki skrbi za oživljenje vasi in ohranjanje dediščine. Predsednik Sergej Stancich in člana Livjan Colja ter David Stepančič so mi razkrili marsikatero vaško skrivnost. Člani predstavljajo življenje in običaje kraške vasice na različnih prireditvah. Leta 2005 so posneli celo zgoščenko o vasi, obrteh in starih običajih. Več članov ima licenco za vodenje in tako skupine obiskovalcev po predhodni najavi popeljejo na zanimivo in dobre štiri kilometre dolgo Pot kamna. Na njej v poldrugi uri predstavijo s kamnom obzidane vrtače, kale za napajanje živine, pastirsko hišo in najzanimivejše kamnite elemente hiš – od obokanih vhodov na domačije pa do vodnjakov. Zadnje so si lahko nekoč privoščile le najbogatejše družine, drugi pa so imeli na voljo dva vaška vodnjaka. Ohranjena sta še danes, v svojih globinah pa zbirata kapnico z okoliških streh. Vodnjaka so ob suši zaklenili in poskrbeli za varčno razdeljevanje vode. Leta 1916 so zgradili vodovod, a k sreči se je veliko vodnjakov ohranilo.

Vas me je presenetila s strnjenimi hišami in kamnitimi portali, ki pričajo o nekdaj razvitem kamnoseštvu, ki je zacvetelo po prihodu železnice na Kras. Največ hiš z zanimivimi kamnitimi elementi je bilo zgrajenih v času od leta 1820 do 1870. Hiše so pogosto naslonjene druga na drugo, saj so otroci gradili svoje domovanje kar ob hiši staršev. Obrnjene so tako, da so dvorišča zaščitena pred burjo. Na zadnji strani so vzidana le majhna okna, spredaj, na prisojni strani, pa je običajno vhod na dvorišče – borjač.

V Volčjem Gradu danes živi kakšnih 70 ljudi in kar težko sem si predstavljal, da je na začetku preteklega stoletja štela okoli 450 prebivalcev. Na pomembni poti proti Trstu je bilo vedno živahno, zato ni nič čudnega, da so premogli kar tri gostilne. Danes njihovo tradicijo na malo drugačen način nadaljuje biodinamična izletniška kmetija Pri Kamnarjevih. Tam lahko pokusite tudi katero izmed tradicionalnih jedi: frtaljo, volčjegrajsko pogačo (v krušni peči pečen masleni kruh s slanino, sirom in zelišči), repo tropinko (repa, kisana v teranovih tropinah, postrežena s klobasami in kraško panceto). Zraven seveda spadata odlično domače vino in žganje, pri vaških čebelarjih pa lahko dobite še med. Celo bršljanovega.

 Druženje ob delu in praznovanjih

Med prvo svetovno vojno so vojaki zaradi bližine fronte izselili celo vas in zapečatili hiše. Tako se je Livjanov oče rodil na Dolenjskem, nekatere družine pa so odpeljali v taborišče pri Dunaju. V cerkvi je bila med vojno urejena bolnišnica. Vojaki so odpeljali dva zvona, saj so potrebovali surovino za izdelovanje topov. »Pustili so le enega, in še ta je bil počen,« pripomnita Livjan in David. 24. junija, ko goduje cerkveni zavetnik, so včasih pripravili velik vaški praznik s plesom, danes pa si vzamejo čas vsaj za procesijo in kakšen piknik. Domačini se skupaj poveselijo ob različnih priložnostih, seveda za pusta, ki ima tu dolgo in pisano tradicijo, čeprav se vaščani ne ponašajo s posebnimi maskami. Te nastajajo spontano kot odziv na aktualne dogodke. Pust pač mora biti, če želijo imeti dobro letino. Tako se na pustno soboto maškare podajo prav v vsako hišo, kjer s petjem in plesom domačim zaželijo vse dobro. Ne branijo se darov, s katerimi se zvečer pogosti vsa vas. V torek pridejo z obiskovanjem hiš na svoj račun tudi otroci, čeprav jih je danes žal mogoče prešteti na prste ene roke. Pustna sreda pa je čas za pokop pusta, ki ga vsako leto ubijejo na drugačen način.

Vsaj enkrat letno se domačini zberejo na delovni akciji (rabuta). Na skupnih akcijah so skoraj v celoti obnovili tudi vaški dom v stari domačiji sredi vasi, namenjen pa je za muzej, arhiv in različne prireditve. Nedaleč stran je urejen manjši trg – na Kržadi, nekaj deset metrov stran pa na eni izmed hiš pozornost vzbuja kamnita plošča, postavljena v spomin na partizane, ki so konec aprila leta 1945 od tod odšli osvobajat Trst. Volčji Grad poživlja tudi nekaj prireditev. Poleti se vrstijo glasbeni dogodki, imenovani Volčji sound. Maja pa bo predvidoma na sporedu že četrti KulinArtfest. Gre za edini sejem kuharskih knjig in knjig s kulinarično vsebino v Sloveniji. Popestrijo ga stojnice s hrano in domačimi izdelki na vaških dvoriščih.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan