Življenje v zavetju gozdov – Norveška

Prosti čas | feb. '17

Ko smo se s Švedskega odpravljali še na obisk Norveške, smo prečkali mejo v hriboviti in redko naseljeni pokrajini narodnega parka Fulufjallet. Sredi poletja je bilo v gozdovih polno borovnic in malin, brusnice so se šele začenjale barvati rdeče. Tu in tam pa nam je dan popestril še kakšen jurček. Bil sem v dvomih, ali je prosto nabiranje gozdnih sadežev sploh dovoljeno. »Brez skrbi!« nas potolaži norveška družina med srečanjem v gozdu. »Dokler ne delate škode na drevju in ne pretiravate s količino nabranih gob, je vse v redu. Pa ne preganjajte trolov, bajeslovnih škratov!« so se pošalili.

Gozdnata pokrajina z rekami, jezeri in redkimi naselji je bila videti tako pravljična, da bi lahko v njej živeli celo troli. Namesto njih pa smo večkrat naleteli na severne jelene. Velike rogate živali niso prav nič plašne in se pred avtomobilom zlepa ne umaknejo s ceste. To je dober razlog za spoštovanje prometnih omejitev, ki so na Norveškem še posebno stroge, kazni za kršenje pa visoke. Sredi gozdov je Nybergsund, vasica z nekaj sto prebivalci in lesenimi hišami, ki so značilne za norveško podeželje. Vas je bila nekoč mejna postojanka, domačini pa so se preživljali predvsem s pridobivanjem lesa in spravilom hlodovine po bližnji reki Trysil. Kljub nevpadljivemu videzu in zakotni legi je vas znana večini Norvežanov. Po invaziji Nemčije sta se aprila leta 1940 sem zatekli kraljeva družina in norveška vlada. Kralj Haakon VII. ni želel podpisati kapitulacije, zato so Nemci vas bombardirali. Kralj s spremstvom se je skril v gozdu in kasneje ušel proti severu v mesto Tromso. Območje, kjer so se skrivali, so zaznamovali s spomenikom in ga poimenovali Kraljevi park, saj je kralj odigral ključno vlogo pri združevanju norveškega naroda v uporu proti nacistični invaziji.

Nedaleč stran leži največje norveško smučišče Trysilfjellet. Hrib z različno zahtevnimi smučarskimi progami je sicer visok le 1132 metrov, a zasneževati ga lahko začnejo že na začetku novembra, saj so tamkajšnji kraji znani po nizkih temperaturah. Smučarjem je na voljo kar 25 vlečnic in 6 sedežnic ter več hotelov.

Babica, ki rada potuje

Eno večjih mest tega dela Norveške je Elverum, a tudi ta ima le 17.000 prebivalcev. Prijetno mestece se ne more pohvaliti s posebnimi turističnimi zanimivostmi. A vredno se je ustaviti za ogled Glomdala, muzeja na prostem, ki je s številnimi restavriranimi starimi hišami eden največjih skansenov na Norveškem. Zanimiv je tudi muzej, posvečen gozdovom. 

»Kar pridite! Dovolj prostora imam za vse tri. In tudi za psa. Samo ne vem, kako se bo razumel z mojim mačkom ...« je odpisala Ellen Lothe, ko smo jo po elektronski pošti spraševali, ali lahko nekaj dni prenočimo pri njej v Elverumu. Z mačkom se ni izšlo, saj se je naša psička lajajoč zapodila za njim. Zato sta morali s hčerko spati v vrtni hiški, kar pa jima je čisto ustrezalo. Lesena hiška ima mikaven naziv Villa Gošbar, čeprav je v njej prostora le za zakonsko posteljo in omaro. Velika in prav tako lesena hiša, v kateri živi Ellen, pa me je spominjala na vilo, v kakršni je živela Pika Nogavička. Le še konj in opica sta manjkala ...

Spoznali smo se prek spletne strani za brezplačno izmenjavo prenočišč Couchsurfing. 74-letna babica je ena izmed starejših članic, a zelo aktivna. Rada gosti popotnike z vseh koncev sveta, nekajkrat pa je tudi sama prenočevala pri spletnih znancih. Upokojena učiteljica glasbe zelo rada potuje, in če le utegne, se vsako leto odpravi v države na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Prvič je tja potovala pred petdesetimi leti kot študentka, in to kar z avtostopom. To počne še danes, le da zdaj potuje z letalom ... »Tam sem spoznala, kaj je prava gostoljubnost. Že med prvim potovanjem so me ljudje tako prevzeli, da sem se začela učiti jezika. Ker sem se vsako leto vračala na Jadransko morje in spotoma spoznavala tudi notranjost Jugoslavije, sem kmalu razumela srbohrvaščino. In upam, da kar dobro govorim.« Lahko sem ji samo prikimal.

V hiši, ki je za nekaj dni postala tudi naš dom, je Ellen preživela zgodnje otroštvo, potem pa so jo prodali in se preselili na sever Norveške, kjer je njen oče (tudi učitelj) dobil službo. Čez desetletja so se vrnili in imeli srečo, da so lahko svojo nekdanjo hišo ponovno kupili. Ellen živi sama, a družbo ji dela dela maček Sibelius, večkrat jo z obiskom razveselijo otroci in vnuki, obiskujejo jo prijatelji in seveda člani združenja Couchsurfing.

Norvežani so čvrsti ljudje in navajeni na ekstremne vremenske razmere. Takšna je tudi Ellen. »Pozimi je včasih tudi 20 stopinj Celzija pod ničlo. A kaj potem? Oblečem se in grem ven! Tako kot vsi, z najmlajšimi vred, ki se tudi v hudem mrazu odpravijo v šolo ...«

Ellen še vedno rada poučuje. Ne le igranja klavirja, tudi poučevanje norveščine ji gre dobro od rok. Zadnje leto pomaga pri učenju Srbkinji, ki je prišla v Elverum kot medicinska sestra. »Njena plača je tukaj skoraj desetkrat višja, kot je bila v Srbiji,« se kar ni mogla načuditi naša gostiteljica. Dohodki so na Norveškem res visoki, toda tudi življenje je veliko dražje kot v drugih evropskih državah. Visok življenjski standard in zgledno razvit sistem socialnega varstva jim omogočajo predvsem bogata nahajališča nafte in zemeljskega plina.

Ellen dela tudi kot prostovoljka. Enkrat tedensko pomaga v bližnji trgovini z rabljeno opremo in izdelki iz afriških držav. Dobiček od prodaje namenjajo za humanitarne projekte v Namibiji.

V znamenju olimpijskih iger

V širši okolici Elveruma je več jezer, med katerimi je tudi največje norveško jezero Mjosa, ki je kar 200-krat večje od Blejskega jezera. Jezero je nekoč predstavljalo pomembno plovno pot, a po zgraditvi cest in železnice, ki te kraje povezujejo s prestolnico Oslo, po jezeru plovejo le še manjše jadrnice in turistični parnik Skibladner. Ta prevaža potnike že od leta 1856 in je danes najstarejši še delujoči parnik z vodnim kolesom na svetu. Parnik se je že dvakrat potopil, a so ga vsakokrat ponovno obnovili. Pluje le v toplejših delih leta in takrat s panoramskimi vožnjami povezuje največji mesti ob jezeru: Hamar in Lillehammer. Zadnje je znano predvsem kot osrednje prizorišče olimpijskih iger leta 1994. Zanimivo je, da je večina olimpijskih prizorišč v uporabi še danes, športna vas pa je preurejena v stanovanjsko naselje. V prikupnem mestu s pretežno lesenimi hišami velja obiskati predvsem olimpijski muzej in olimpijski park s skakalnicami. Eno izmed najzanimivejših olimpijskih prizorišč pa stoji tudi v Hamarju. Tam vzbuja pozornost olimpijska drsalna dvorana, ki je zgrajena v obliki narobe obrnjene vikinške ladje. Tudi Hamar se ponaša z nekaj muzeji: eden je posvečen železnici, potem je tu skansen, v stari leseni hiši pa je urejen muzej, posvečen najbolj znani domačinki in svetovno znani operni pevki Kirsten Flagstad (1895–1962). Mesto je prijetno za obisk, saj je majhno, mestno središče pa je rezervirano za pešce. In tu sta še marina ter urejena obala s peščeno plažo. Ob njej vzbujajo pozornost zvonovi na visokem drogu, postavljenem v plitvo vodo. Zvonovi vsako polno uro poskrbijo za glasbeno predstavo, saj je z njimi mogoče zaigrati različne melodije.

Besedilo in fotografije: Igor Fabjan