Janezove lesene kravate
Janez Škrilj z dvema od lesenih kravat.
Ljubezen do lesa, pridne roke in iskanje bistva življenja je Janez Škrlj vgradil v številne doma narejene izdelke, med katerimi so miniaturne žage in mlini, ptičje krmilnice in unikatne lesene kravate, katerih model je tudi zaščitil. V prostem času piše pesmi in ohranja spomin na nekdaj bogato kulturo lesenih vrat, knjig in drugih starih predmetov.
Les že dolgo ni več le surovina za pohištvo. Na policah trgovin najdemo lesena očala, ročne ure in uhane ter celo lesene metuljčke in kravate. V primerjavi z industrijskimi kravatami, ki so narejene iz kosov lesa, lepljenih na usnje ali vezanih z elastiko, je Janez Škrlj izdelal lahko leseno kravato brez usnjene podloge ter zaščitil njen model. »Kravate so unikatne, za posebne priložnosti in prijetne za uporabo. Vsaka je ročno delo in posebna tudi zato, ker ima vsak les svojo dušo. Pomembno je, da poudarimo najboljše lastnosti lesa in je lepo vidna njegova nepretrgana struktura.« Kravate izdeluje iz orehove korenine, lesa jablane, slive, oljke, hruške, platane ter javorja rebraša ali ptičarja. Les mora biti sušen najmanj tri leta. Barva jih z vodnimi laki, ki so okolju prijazni. Tako je podaljšana njihova življenjska doba. Shranjena kravata lahko preživi tudi več generacij, a njen namen je, da bi jo nosili.
Z ljubeznijo do lesa kot živega materiala, ki se spreminja in diha, se je Janez Škrlj, doma z Dolnjega Zemona pri Ilirski Bistrici, srečeval že v srednji lesni šoli in po študiju vse do upokojitve. V času zaposlitve, najprej kot obratovodja pohištvenega oddelka in kasneje kot komercialist podjetja Lesonit, ter ob gradnji hiše in skrbi za družino za ustvarjanje ni bilo časa. Po upokojitvi pa je les postal tudi njegov konjiček. Za ohranitev tradicije domačega kraja je naprej začel izdelovati miniaturne mline in žage. Izdelal je več kot 550 ptičjih krmilnic, ki so zdaj – tudi s pomočjo vnukov in njihovih sošolcev – postavljene po gozdovih in vrtovih vse Slovenije.
Na fotografijah ohranjene umetnine
Ponosen na lepo Slovenijo in njeno naravno ter kulturno bogastvo je fotografiral več kot 1000 starih vrat (portalov) in 300 dimnikov. Veliko jih danes ni več ohranjeno. »Nekdaj so bila lesena unikatno izdelana vrata ponos hiše in ogledalo gospodarja. Velikokrat so bila že prave umetnine s posebej natančno izdelanimi simboli in sporočili, ki pa jih nismo znali ceniti. Ob obnovi stavb novi lastniki hiš vrata bogate kulturne dediščine zamenjujejo z industrijskimi vrati iz umetnih materialov brez duše,« je na razstavi fotografij v domači vasi povedal Škrlj, ki za svojo dušo in veselje posebne stare predmete, ki jih kupi ali mu jih podarijo, tudi restavrira in tako ohranja zgodbe za prihodnje rodove.
V majhnem predprostoru kurilnice včasih riše, meri in brusi do poznega večera, če se ne posveča pisanju pesmi. To, da piše pesmi, je bilo do nedavnega skrito celo njegovim najbližjim. Pisal je le zase, pravi. Razkril se je šele po izidu tretje pesniške zbirke, ko jo je poklonil ženi za šestdeseti rojstni dan. Vse knjige so izdane v samozaložbi pod psevdonimom Harrija Zenajevic. Knjige je podaril Kraljem ulic, po razkritju pa tudi prijateljem in znancem. Prostovoljne prispevke, ki jih je ob predstavitvi le-te prejel, pa je podaril Društvu slepih in slabovidnih ter Aninemu skladu.
V času, ko vsi posegamo po instantnih rešitvah, on izstopa iz rutine in išče bistvo. »Človek je sestavljen iz 75 do 90 odstotkov vode, o kateri še premalo vemo. Ne zavedamo se dovolj, da nas sestavljata tako material kot duhovnost. Ne poznamo še vseh skrivnosti življenja in vesolja. Svet ni le tisto, kar vidimo z očmi,« je ob predstavitvi pesniške zbirke Obraz v senci pojasnil Janez Škrlj in dodal: »Smo unikatni kot les, zato ostanimo živi kljub vsem letnicam, ki jih riše življenje.«
