Za rezanje vezi, ki nas omejujejo, ni nikoli prepozno

Dobro počutje | mar. '17

V zrelem obdobju, ko se upokojimo in umirimo, se pri mnogih ljudeh intenzivneje obudijo spomini na otroštvo. Pravimo, da v srcu zadržimo predvsem spomin na lepe dogodke in tople odnose. Toda otrok, ki živi v vsakomer od nas, se spominja tudi vsega, kar nas je prizadelo in kar smo potlačili globoko v sebi. Zato ni redko, da starejši človek v pogovoru hitro zaide v otroštvo in se potoži, na primer, da ga mama ni imela tako rada kot brata ... Tiste, ki so bili v otroštvu pogosto tepeni, rane še vedno skelijo in še vedno nosijo v sebi grenko sporočilo, da niso nič vredni, da se nimajo pravice oglašati. Veliko je tudi žalostnih spominov na vojni in povojni čas, ko ni primanjkovalo le hrane, ampak tudi človeške topline.

Vse to pusti sledi in z leti nevede vse bolj boli. Človek, ki ni bil deležen pozornosti (ljubezni) staršev, vse življenje v sebi nosi občutek pomanjkanja, zanikanja, zato lepote življenja ne more užiti v celoti. »Žalostni spomini na lastno otroštvo ne bremenijo in omejujejo le tistega, ki jih je doživljal, ampak se ti vzorci prenašajo tudi na potomce in odnose sploh. Kajti odnose kroji naš notranji otrok, zato se moramo srečati z njim in razrešiti probleme, šele potem bomo dobesedno začutili pozitivne spremembe. Najprej pa se moramo naučiti poslušati sebe, zaupati svojemu notranjemu vodstvu, pri čemer nam lahko pomaga tudi metoda Phyllis Krystal,« pravi Maja Iskra Papež, ki je ena izmed 16 slovenskih terapevtov, ki pomagajo ljudem po tej metodi.

Phyllis Krystal je umrla konec lanskega leta v 102. letu starosti. Imela je zelo travmatičen odnos s svojo mamo (to pa se vedno kaže tako pri psihičnem kot tudi fizičnem zdravju). Po svoji prvi knjigi Odstranjevanje vezi, ki omejujejo je napisala še nekaj zelo odmevnih del, ki so bila uspešnice v mnogih jezikih. Do pozne starosti je potovala po svetu in predstavljala svojo metodo, bila je tudi v Sloveniji. Maja Iskra Papež je ena izmed slovenskih terapevtov, ki so z njo neposredno sodelovali.

Odgovori so v nas samih

»Metoda uporablja preproste simbole in vizualizacije za vzpostavljanje stika z nezavednim. Tako v svoje življenje privabimo pozitivne spremembe ter omejimo negativne vplive podzavestnih vzorcev, ki smo jih vsrkali v otroštvu. Omogoči nam, da postanemo v sebi trdno zasidrani in neodvisni od zunanjih avtoritet, da črpamo iz notranjega vira podpore, ljubezni in modrosti in da znamo to deliti tudi z drugimi,« opiše metodo.

Phyllis Krystal je skupaj s svojo prijateljico že davno pred poplavo duhovnih praks razvila to učinkovito metodo osvobajanja od subtilnih vezi (preteklosti), ki človeka psihično in fizično omejujejo. S prijateljico sta prav zares eksperimentirali. Ob dilemah in vprašanjih sta se trudili z zavestnim umom najti odgovor. Ko sta izčrpali vse razumske rešitve in skoraj že obupali, sta na njuno presenečenje dobili odgovore v sanjah ali pa so se jima pojavili z jutrom. Zato sta nadaljevali raziskovanje in zavestno vzpostavljali stik s tistim delom uma, ki jima je pošiljal odgovore. »Tako sta vzpostavili stik z notranjim vodstvom, notranjo modrostjo, ki sta jo imenovali višja zavest. Nato pa sta oblikovali še sistem vaj. Njuna zgodba nosi pomembno sporočilo: če se poglobimo vase ter znotraj sebe iščemo odgovore, se bo naša notranja modrost zagotovo odzvala. Podprla nas bo ne glede na okoliščine. Prišli bodo pomiritev, odgovor, uvid in celo razrešitev. Le vztrajati je treba in se iskreno ter z zaupanjem predati iskanju,« je prepričana Maja Iskra Papež.

Od doktorice znanosti do terapevtke

Metoda Phyllis Krystal je pomagala tudi njej sami: »Kako dovršeno, popolno in harmonično opravlja inteligenca narave svoje delo, sem začutila ob svoji prvi nosečnosti.« Pred tem je bila polna stisk in dvomov v svoje sposobnosti, njena samopodoba je bila zelo slaba. Bila je tudi pretirano samokritična: »Zdelo se mi je tudi, da sem – zaradi pripomb, ki sem jih v mladosti slišala na svoj račun, češ da sem preveč zaprta in razumska – premalo sočutna.« Tako zelo je ponotranjila to prepričanje, da je šolsko psihologinjo, ki pa je Majo prepoznala kot zelo srčno in skrbno osebo in ji zato priporočila študij medicine, prepričevala, da za ta poklic ni dovolj dobra – ne po srcu ne po sposobnostih. Kljub temu je spoštovala njen nasvet, toda čudno naključje je hotelo, da je zamudila sprejemne izpite. Kemija pa je bila logična izbira, saj ji je bil jezik simbolov že od nekdaj ljub. Danes je doktorica kemijskih znanosti, z možem, prav tako doktorjem kemije, imata tri sinove. Ker pa jo je ves čas spremljala potreba po globljem raziskovanju življenja, je zapustila kemijski laboratorij in se poglobila v raziskovanje subtilnejših nivojev. Še vedno jo zaznamuje njen znanstvenoanalitični in sistematični um, vendar je zdaj v ospredju objektivno opazovanje, »prepleteno tudi z notranjim doživljanjem, tihim notranjim vodstvom in znamenji, ki jih prinaša življenje«.

Odstranjevanje vezi, ki omejujejo

Maja Iskra Papež poudari, da gre pri odstranjevanju vezi, ki omejujejo, za osvobajanje od omejujočih vplivov preteklosti pod okriljem ljubečega notranjega vodstva. V tem procesu zdravljenja se odstirajo uvidi in globoka spoznanja o sebi, prepoznamo vzroke v ozadju svojih problemov, ki se jih lahko potem končno osvobodimo. Kajti nevidne vezi nas utesnjujejo in blokirajo ter nam preprečujejo, da bi bili to, kar v resnici smo. Te vezi izvirajo iz otroštva, družinskega okolja, družbe, iz strahov, občutkov ali odzivov na dogodke ipd. Z leti pa jim dodajamo še nove in nove. Tako 'pridobljene' zunanje avtoritete zasedajo prostor, ki jim ne pripada, in človeka vodijo skozi življenje. »Zaradi teh vzorcev počnemo stvari na način, ki ni naš, ki smo ga prevzeli; podrejamo se vsebinam, ki jih v bistvu ne doživljamo kot prioritetne. In vsega tega se niti ne zavedamo, saj delujemo po vzorcu, ki se je globoko vtisnil in ga kar sprejemamo. Pa vendar nas to zelo omejuje in bremeni.«

Prvi korak k osvoboditvi je priznanje, da nas »nekaj teži«, da moramo nekaj popraviti v odnosih z otroki, okolico, da se nam ponavljajo ene in iste težave. Proces poteka s spoznavanjem travm iz otroštva (ali prejšnjih življenj), soočanjem s pogledom nase, s tem, kako so nas drugi opredelili, kajti tudi te etikete nam ne dovolijo, da sebe polno izrazimo. In končno sledi rezanje teh vezi oziroma osvobajanje. »Postopek zajema delo z osmicami in delo v trikotniku. Maja poudari, da ob vodenju višje zavesti, ki pa ni nekje daleč, ampak je v nas samih. Sicer pa postopek vodi terapevt, saj je tako pot varnejša in cilj hitreje in lažje dosegljiv.

Besedilo in fotografija: Lidija Jež