Willemstad, karibski Amsterdam

Prosti čas | mar. '17

»Glavno mesto Curaçaa, Willemstad, je prikupno, takoj te zanese v Amsterdam. Če posije sonce, te zanese v Benetke. Mesto samo je lepa kulisa. To je mesto mojih sanj, je bil moj prvi vtis. Holandske hiše so kot pravljica. Sama skladišča, petrolejske cisterne, naftovodi se križajo v vseh smereh.« Za uvod sem si izposodila besede Mirana Ogrina iz leta 1969, ker je ravno tako na otok priplul z ladjo – on na svoji poti okoli sveta, jaz pa več kot 40 let kasneje s potniško ladjo, na kateri sem službovala. Zanimivo je, kako ljudje podobno vidijo ali doživijo nekatere kraje.

Otok Curaçao spada skupaj z Arubo in otokom Banaire k Nizozemskim Antilom. Skrajšano jih imenujejo otoki ABC, Curaçao pa je s 65 kilometri dolžine največji. Danes na otoku živi 145.000 prebivalcev, in sicer pretežno v glavnem mestu Willemstad ter na jugu. Willemstad je pisano karibsko mestece. Ustanovili so ga že Španci in ga poimenovali Santa Ana, otok pa so razglasili za neuporabnega. Ko so leta 1634 kolonijo prevzeli Nizozemci, so ga preimenovali v Willemstad in še vedno je del Kraljevine Nizozemske. Na brezcarinskem območju Willemstada so trgovali z vsemi dobrinami tistega časa – od sladkornega trsa do zlatih palic. Otok je bil tudi center trgovine s sužnji, ki so jo ukinili leta 1863. Naftna družba, ustanovljena leta 1918, mu je povrnila gospodarski razcvet.

Pontonski most kraljice Emme

Slikovito mestece res močno spominja na Amsterdam. Kanal ga deli na dva dela, ki ju povezuje pontonski most kraljice Emme. Odpirajo in zapirajo ga glede na promet. Ladjam omogoča, da priplujejo ali odplujejo iz središča mesta. Za most so nekdaj pobirali mitnino, vendar samo bogatim. Imeli so zelo preprosto pravilo: kdor je imel obute čevlje, je moral plačati, tisti brez čevljev pa ne. Po pripovedovanju naj bi si bogati meščani čevlje sezuli, revni pa od sramu izposodili, preden so prečkali most.

V 17. stoletju je tedanji guverner ukazal vse hiše pobarvati v pastelne barve, ker se mu je bela barva v močnem soncu preveč bleščala. Vse do danes je mesto ohranilo to bogato barvitost fasad.

Judovska tradicija

Ko sem prečkala most, kjer so bila nekdanja skladišča in tovarne, sem prišla v središče mesta, imenovano Punda, kjer ob kanalu domujejo pisane trgovinice in restavracije. V zadnjem času so se – kot posledica ladijskega turizma – razpasle trgovine z diamanti in drugimi dragimi kamni. Ustavila sem se pred najbolj fotografirano stavbo mesta, to je Penha, ki je ena najstarejših primerkov holandske arhitekture v mestu. Pot sem nadaljevala mimo vladne palače do sinagoge Mikvé Isreal-Emanuel. To naj bi bila najstarejša sinagoga v stalni uporabi na zahodni polobli. Stavba, ki so jo zgradili leta 1732, je zelo preprosta. Sredi sinagoge je prižnica, na njeni desni in levi strani so postavljene lesene klopi. Na sredini s stropa visi ogromen lestenec, v ozadju pa so orgle. Tla sinagoge prekriva pesek, kar naj bi imelo več pomenov. Prvi je ta, da so imeli Judi na Sinaju preproste molilnice, pokrite s peskom. Drugi razlog je ta, da so njihovi predniki, sefardski Judi, v času inkvizicije na skrivaj opravljali bogoslužje, zato so uporabljali pesek, ker je utišal njihove korake. Tretji razlog pa je verski. Judovska skupnost na Curaçau je bila ustanovljena že leta 1651, ko je na otok prišlo dvanajst družin. Danes šteje 350 članov in njihovo število se zmanjšuje. Poleg je še manjši muzej, kjer so različni verski in drugi predmeti, ki so jih podarile judovske družine od blizu in daleč.

Tržnica za vse okuse

Plavajoča tržnica v Willemstadu

V mestu ni nikjer dreves niti druge sence. Središče, ki ga lahko prehodiš v dvajsetih minutah, razen restavracij, barov in trgovin ne ponuja drugih zanimivosti, zato sem se odpravila nazaj proti obali, kjer je druga večja zanimivost, to je plavajoča tržnica. Venezuela je oddaljena le 56 kilometrov, zato Venezuelci na svojih čolnih prodajajo sadje in zelenjavo, ki jo enkrat mesečno pripeljejo na otok. Bila sem razočarana, ko sem spoznala, da so stojnice postavljene na ulici in da se ne povzpneš na čoln za nakup. Zvečer svojo robo pospravijo v čolne, zato se imenuje tržnica na vodi. Posel jim v zadnjem času ne cveti najbolje, tistega popoldneva sem bila edina obiskovalka. Morda je bila že pozna ura za nakupe, saj je sonce neusmiljeno pripekalo, morda si pa domačini ne morejo privoščiti uvoženega sadja, turisti pa se raje prehranjujejo na ladjah.

Obiščem še osrednjo tržnico, kjer se moj prvi vtis o blišču podre. Ponudba, čistoča in cene so me spominjale na Bolivijo, ne na Evropo. Prvi vtis, ko zagledaš lepo poslikane stavbe in bleščeče trgovine z diamanti, je velikokrat zavajajoč, vedno moraš pokukati v bolj odmaknjene ulice ali soseske, parke ali tržnice. Šele takrat doživiš mesto, kot ga živijo njeni prebivalci. Tudi tukaj je revščina vsakdan potomcev nekdanjih sužnjev in drugih prebivalcev, ki jih je zaneslo na otok. Ladijski turizem je omogočil razvoj nekaterih dejavnosti, kot so trgovina in storitve, vendar je v zadnjem času upadel skoraj za polovico. Domačini se pritožujejo, da obiskovalci ne zapravijo veliko. Preproste prodajalne z zaprašenimi in napol praznimi policami, s skromno ponudbo hrane in oblek po nizkih cenah kažejo na to, da je kupna moč povprečnega prebivalca nizka.

Zanimalo me je, kaj se skriva na drugi strani mostu, tam, kjer so bila nekdaj skladišča naftnih družb. Ulice so bile popolnoma prazne, le tu in tam sem srečala kakšnega turista. Nekatere stavbe so bile napol porušene in so samo še spomin na nekdanje bogato kolonialno obdobje, druge so prenovljene in se vračajo v urbano življenje z novo namembnostjo. Ob pomolu za križarske ladje se je razvil nov nakupovalni center z modernimi prodajalnami, bari in restavracijami.

Zaradi bližine Venezuele in nafte, ki so jo odkrili na severu, so na Nizozemskih Antilih postavili rafinerije nafte, ki je še vedno najpomembnejša gospodarska dejavnost otoka, čeprav zunanji vtis ne kaže, da so prebivalci dobro situirani, kot je to opazno na sosednji Arubi.

Besedilo in fotografije: Katja Zupančič 


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media