Obilje enoletnih aster
Astram s širšimi in skuštrano zavitimi cvetnimi listi pravijo nojevopernate, druge spet nekoliko spominjajo na cvetje potonik.
Puščobnih in v sivino dolgočasja zamotanih prispevkov gotovo ne berete radi. Zato naj bo vrtnarjenje barvito in aktualno. Torej letnemu času primerni namigi morda le padejo na rodovitna tla. Tokrat se razglejmo med poletnimi astrami ali nebinami, ki so nekoč tudi v strokovnih krogih veljale kot Aster sinensis, potem pa so ugotovili, da je to sicer ena sama botanična vrsta, ki spada v rod drugačnega imena. Zdaj bo čas, da posejemo njihovo seme.
Poletne astre že dolgo zavzemajo pomembno mesto na slovenskih vrtovih. Zgodovinski viri so si edini, da so v Evropi zacvetele prvič okoli leta 1730. Kot prvotne divje rastline prihajajo z Daljnega vzhoda in v botaničnem poimenovanju imajo po pravici temu primeren vrstni prilastek. Kot običajne travniške rastline jih najdemo v Koreji in severovzhodni Kitajski, tudi v botanično izredno bogatih pokrajinah, kot sta Sečuan in Yunnan. Menda pa jih v tistih krajih tudi na vrtovih gojijo že dobrih 2000 let. Poletne astre rastejo tam po traviščih ob robu gozdov v tleh z rahlo humusno prstjo. Seveda jih kot prvotno obliko srečujemo v preprosti obliki enojnih socvetij, večinoma z enim samim vencem obodnih jezičastih cvetov. Po videzu cvetni koški skoraj spominjajo na ivanjščice, vendar v več barvnih odtenkih, med katerimi ob belih prevladujejo rožnati, rdeči in modrikasti. Zaradi poenostavljene vrtnarske prakse večinoma govorimo o cvetju, čeprav so to socvetja kot pri vseh sorodnicah iz družine nebinovk (Asteraceae, Compositae). Sorodnih rodov je pač cela vrsta – od dalij in topinamburja do endivije.
Pestra ponudba semen
Zelo zanimiva je barvna kombinacija te sorte, kjer je sredina rumena, del je v modrem, obod je spet skoraj bel. Cvetje dobro vzdrži v vazi, obstaja pa tudi podobna rdeča različica.
Iz tega so nastale vse vrtne sorte, kjer skoraj več ne srečamo drugačnih kot bogato polnjene v različnih izvedbah. Ponudba semen je že v običajnih prodajalnah prav solidna, med brskanjem po tiskanih ali spletnih katalogih pa si lahko z izbranimi sortami izpolnimo tudi kakšno prav posebno željo. Žlahtnitelji namreč vsake toliko časa postrežejo s kakšno novostjo. Ena izmed zanimivih posebnosti se je pojavila pred nekaj leti in je takoj pritegnila pozornost predvsem v cvetličarskih ustvarjalnih delavnicah. Astra s sortnim imenom 'hulk' je morda prej zanimiva kot lepa, saj nima cvetnih listov. Okoli sredinskega krožca cevastih cvetov v belo rumenkasti barvi so v več krogih nanizani čašni listi, ki od zunaj navznoter postajajo vse manjši. Skupaj z barvitejšimi elementi je v šopku vsekakor zanimiv dodatek.
Poletne astre so hvaležne enoletnice, nekatere so preproste kot zvezdice, druge s togimi cvetnimi listi, štrlečimi kot žarki, ali pa spominjajo na zbite cvetne gumbke. Že njihovo rodovno ime je sestavljenka iz lep (= kallos) in venec (= stephos). Rastline glede na sorto zrastejo od 10 do 90 cm visoko. Pokončno steblo se razrašča na stranske razvejane poganjke, pogosto dovolj dolge, da so primerne za rezano cvetje. Žlahtnitelji so uspeli vzgojiti celo nekaj sort, pri katerih vse cvetje skoraj istočasno doraste, in tako imamo z eno odrezano rastlino že takoj pripravljen šopek. V splošnem lahko glavnino cvetenja pričakujemo od avgusta do oktobra.
Setev tako in drugače
Za svoje potrebe si lahko ljubitelj kar sam pridela sadike aster, čeprav jih verjetno ponuja tudi najbližji vrtnar. Tam jih lahko kupimo kot majhne sadike s koreninsko grudo ali morda celo večje rastline v lončkih, ko se že pripravljajo na cvetenje. Konec marca in v aprilu je pravi čas za setev na okenski polici, zaprti gredi ali v domačem rastlinjaku. Seme pri okoli 15 stopinj C po izkušnjah vzkali v kakšnih desetih dneh. Sejemo v lončke ali zabojčke in seme rahlo prekrijemo, ker bolje kali v temi. Primerno razvite sejančke potem pikiramo na večjo razdaljo ali pa jih sadimo v multiplošče ali posamično v manjše cvetlične lončke, da pred sajenjem na stalno mesto razvijejo krepak koreninski sistem. Ob koncu aprila in v maju lahko sejemo tudi na prosto, če smo nekoliko pozorni na vremensko napoved ter setev za vsak primer zavarujemo s kopreno ali drugim varovalom. Bolj kot setev na široko je praktična setev v vrste, od koder jemljemo primerno velike sadike za sajenje na stalno mesto.
Najbolje je saditi v drugi polovici maja, in sicer po ledenih možeh. Astre glede prsti niso posebno zahtevne, rade pa imajo rahlejšo, vendar s hranili dobro preskrbljeno vrtno prst, ki ni ravnokar pognojena s svežim gnojem. Zelo ugodno se rastline odzivajo na dodatek komposta in pozneje med rastjo tudi na primeren odmerek rudninskih gnojil in gnojilne zalivke. Nizke sorte spadajo seveda nekam v ospredje in jih sadimo gosteje kot visoke sorte. Glede na pričakovano velikost in višino, ki sta pač odvisni od sorte, velja kot neobvezno priporočilo medsebojna sadilna razdalja 15 do 30 cm. Pri tem poskušamo čim manj poškodovati korenine in seveda do primerne vraščenosti skrbimo za dovolj vlažnosti. Sicer pa astre niso kakšni izraziti občutljivci in dobro prenesejo količkaj vestno presajanje.
Sorta "hulk" brez jezičastih cvetov ni vsem všeč, je pa zanimiva. Takšne cvetne koške z bogatim nizom čašnih listov uporabljajo floristi pri izdelavi šopkov in aranžmajev.
Poletne astre uvrščamo med rastline dolgega dne, kar pomeni, da vsaj teoretično razvijejo cvetove in svojo polno višino, ko se dnevi podaljšujejo na 14 ur. Nizke sorte lahko gojimo celo v čebricah ali balkonskih zabojčkih, kjer cvetijo vse do mraza. Vsekakor je dobro, da nekaj dozorevajočih glavic namenimo za seme, saj je posebno pri manj polnjenih cvetovih pridelek kar obilen. Seme ohranja kalivost dve ali tri leta, za kaj več pa ni jamstva. Število sort neprestano narašča in zaradi različnosti jih delimo v nekaj skupin. Večje semenarske hiše razvrščajo sorte v skupine glede na velikost in cvetno obliko. V vsaki skupini je navadno zastopanih več barv in najpogosteje je seme za ljubiteljsko rabo ponujeno v mešanici. Med višjimi skupinskimi sortami, ki so nekako univerzalno uporabne, so dobile tudi takšna imena, kot so: unikum, nojevoperne, orjaške žarkaste, potonikaste, kalifornijske orjaške in podobno. Ob domači pridelavi semena je ugodno to, da naj bi poletne astre dale v veliki meri precej staršem podobno potomstvo.
