80 let na svetli strani lune
Gledališčniki živijo svoje življenje pozno v noč, predstavljam si, da je tako tudi s prevajalci, ki tuhtajo in iščejo besede, s katerimi bi kaj povedali lepše, najlepše, in če kdo v svojem delu uspešno združuje oboje, je to Alenka Bole Vrabec, igralka, režiserka in književna prevajalka, ki sooblikuje kulturno življenje v Radovljici že več kot 40 let. Luna ji sije osrečujoče svetlo. Bila je strokovna svetovalka za gledališko dejavnost v rojstni Radovljici in Kranju, direktorica Gledališča Toneta Čufarja na Jesenicah tudi takrat, ko jim je padel strop na glavo, pa se je kot levinja borila za to, da ne bi 'padlo' še gledališče, ker ima že desetletja veliko navdušenih in zvestih obiskovalcev, in Linhartove dvorane v rojstnem mestu ter umetniška vodja tamkajšnjega Linhartovega odra. Čeprav veliko dela, ji ni nikoli bilo žal časa za družino, dobro glasbo, kuho, recepte nesebično deli z drugimi in jih objavlja v več medijih.
Ne nazadnje so zanjo značilni še samosvoja izbira oblačil, lep, topel glas, prijazen nasmeh, veselje do življenja, radost bivanja. To rada deli z drugimi. Sedemdesetletnico je zaznamovala z monodramo Osama, zgodbo o osamljeni babici, ki si srčno želi, da bi jo obiskali vnuki. Novi okrogli jubilej pa bo zaznamovala z režijo komedije, katere imena še ne izda.
V gledališče si je želela od nekdaj. »Pa so bili starši proti. Želeli so, da imam spodobno kariero, ker so bili v ekonomskih vodah. Oče je bil komercialist, mama pa računovodkinja,« pojasni Alenka. Zato je odšla študirat primerjalno književnost, ki je bila druga na lestvici poklicne izbire. »Po drugem letniku sem šla, ne da bi komu povedala, delat sprejemni izpit na igralsko akademijo in bila sprejeta. Z akademije so me povabili v Mladinsko gledališče, kjer sem igrala pod taktirko Balbine Baranović. Ko zaradi bolezni nekaj časa nisem mogla nastopati, sem se začela ukvarjati s prevajanjem.« Njene gledališke zgodbe pa še ni bilo konec. »Ne, začela sem veliko delati z amaterskimi igralci, najprej kot strokovna sodelavka v Radovljici, pozneje v Kranju, tam sem bila direktorica Zveze kulturnih organizacij in sledilo je še veliko zanimivega.« V zgodovino gledališča se je zapisala njena režijska postavitev Linhartovega Matička (l. 1977), kjer je tudi igrala Nežko. »Oboje je zelo zahtevno. Režiser mora obvladati veliko večje obzorje kot igralec. Toda tudi na režijski strani rampe sem se dobro počutila, še posebej v gledališču poezije. Leta so mi prinesla vedno nove izkušnje.«
Delo s slepimi in slabovidnimi igralci
V Sloveniji imamo dobro gledališče za slepe in slabovidne Nasmeh. Režiserka Mateja Habjan je do zdaj režirala vse predstave tega gledališča, Alenka pa je postala njena mentorica. »Ko smo pred veliko leti začeli delati skupaj, nisem vedela, kako pravzaprav jim lahko pomagam. Ali naj razlago postavim na stališče, da oni ne vidijo, ali naj to dejstvo preprosto izbrišem? Konec koncev občinstvo hoče dobro predstavo, ne glede na to, kdo jo igra. In tako sem se odločila za drugo možnost. Ko sem začela pripovedovati, kaj bi spremenila, je moja prijateljica Meta, ki ne vidi, rekla, da naj pridem, pokažem, da me bo že otipala. Ko se mi kdaj zdi, da bi morali kaj natančneje pokazati, kar rečem, naj me otipajo. Poskušam stopiti v njihov svet, a seveda tega ne morem narediti popolnoma, vendar zavor ni več.« Premiere spremljajo tudi člani Lions kluba Bled, Alenka je bila med ustanovnimi člani, »z obljubo, da bom v klubu skrbela za to, čemur se posvečam, in to je kultura.« Alenka je koordinatorka za vsakoletno akcijo »plakat miru«.
Štirje nobelovci v njeni prevajalski zbirki
Še danes se rada spominja svojega prvega knjižnega prevoda iz nemščine, k prevajanju pa jo je povabila legendarna pisateljica, urednica in prevajalka dr. Kristina Brenkova. »To je bila zgodba o Hirošimi in bolni japonski deklici, ki je verjela, da se ji bo izpolnila vsaka želja, če bo naredila tisoč papirnatih žerjavov. Naredila jih je devetsto devetinosemdeset in potem umrla. Zelo tankočutno je zgodbo napisal avstrijski pisatelj Karl Bruckner in z njo pretresel bralce povsod po svetu.« Španščina pa jo je navdušila daljnega leta 1956. »Takrat sem bila na obisku pri prijateljih v Nemčiji in tam so vrteli mehiške filme. Ko sem odhajala domov, so me vprašali, kaj si želim za darilo, in zaželela sem si špansko slovnico, vadnico in slovar. Vse to sem dobila, zraven pa še šest gramofonskih plošč za vadbo jezika. Moj prvi prevod za odrasle je bil prevod knjige Praznovanje drugih španskega pisatelja Juana Goytisola in je izšel leta 1964 v zbirki Sodobni roman Cankarjeve založbe.« Potem so prevodi rasli kot gobe po dežju. V njenem zajetnem opusu je največ prevodov iz španske in južnoameriških književnosti, med njimi so nobelovci Miguel Ángel Asturias, José Camilo Cela, José Saramago in Gabriel Garcia Márquez. Prevedla je njegova najbolj odmevna romana Sto let samote in Patriarhova jesen in njegovo avtobiografijo Živim, da pripovedujem. »Márquez me je zelo pritegnil, ker je bil izjemen zaradi svojega poznavanja in občutenja Južne Amerike, mag v spletanju zgodbe, vzdušja, v katerem ni nič nemogoče, pretresljivih pa tudi humornih situacij. V njem je neustavljiva sočnost življenja, naj bo okus grenak ali sladak. Zame je pisatelj, ki ima moč rentgenskih oči, ko iz njegovega pisanja rastejo prepričljivi liki, ki človeka dobesedno zasvojijo. Mislim, da usode njegovih junakov (to morda ni najprimernejša beseda) še dolgo potem utripajo v bralcu, ko knjigo odloži,« je povedala Alenka. Kritiki pa so zapisali, da je dela poslovenila s pretanjenim občutkom ter izrednim posluhom za vzdušje, sporočilo in njihovo besedno bogastvo.
Novi projekti, razvedrilo
Čeprav je Alenka že deset let upokojena, se še vedno loteva novih projektov. »Pravkar sem dobila obvestilo, da bo Linhartov maraton sredi maja. Tekst hvala bogu že imam, napisan je za osem žensk, osem igralk Linhartovega odra, je pa presenetljiv, odrezav, duhovit, domiseln, začinjen z besednimi vragolijami, piruetast in sproščujoč za interpretke in dar za občinstvo.« To je že cela gledališka Himalaja, vendar ne jamra. »V življenju imam srečo, da delam tisto, čemur lahko poklonim ne samo pamet, ampak tudi srce. In družina me pri tem podpira. Včasih je slišati tudi kaj o letih, a takrat sem gluha.«
Leta so jo naučila, da nikoli ne sme dopustiti, da bi se njene življenjsko-energijske baterije izpraznile do konca, zato si včasih dovoli tudi kanček lenobe in počitka, da ne bi usahnil vodomet energije in optimizma, ki je značilen zanjo. Prijazna luna pa naj ji še dolgo svetlo sije.
Alenka Bole Vrabec je za svoje delo prejela Severjevo nagrado za najboljšo stvaritev v ljubiteljskem gledališču, Sovretovo nagrado za prevode iz hispanističnih književnosti, Župančičevo nagrado Mesta Ljubljana za prevod romana Terra nostra Carlosa Fuentesa, Prešernovo nagrado za Gorenjsko, veliko plaketo občine Radovljica in zlato plaketo Javnega sklada za kulturne dejavnosti Republike Slovenije.
