Misliš, da ne zmorem?

Prosti časmarec '17

»Ta marec bo res še posebno zanimiv – če ga bomo preživeli!« se je Cilka navsezgodaj posmehnila sama sebi v ogledalu.

Bila je sama doma, Tone je že pred pol ure odšel in ga še več kot uro ne bo nazaj. Je že malo prestar, da bi letel kot včasih na goro in bil v eni uri nazaj. Pa ne samo starost, tudi cigarete so dale njegovemu telesu svoj pečat. Vsako jutro ga je poslušala, ko je kašljal in pljuval, preden je sploh začel dan. Kadar ni imel mačka, takrat itak nisi vedel, kdaj se bo sploh splazil iz postelje. Odkar je bil v pokoju in ni bilo treba zjutraj v službo, si je to večkrat privoščil. Ali pa se mu je večkrat zgodilo – vsaj tako bi si lahko človek mislil zjutraj, ko je bil tak siromak in mu je bilo tako zelo žal. Ko ni vedel, kdaj je zvečer prišel domov, ali ga je kdo pripeljal, kje so bili in kaj se je dogajalo.