Misliš, da ne zmorem?
»Ta marec bo res še posebno zanimiv – če ga bomo preživeli!« se je Cilka navsezgodaj posmehnila sama sebi v ogledalu.
Bila je sama doma, Tone je že pred pol ure odšel in ga še več kot uro ne bo nazaj. Je že malo prestar, da bi letel kot včasih na goro in bil v eni uri nazaj. Pa ne samo starost, tudi cigarete so dale njegovemu telesu svoj pečat. Vsako jutro ga je poslušala, ko je kašljal in pljuval, preden je sploh začel dan. Kadar ni imel mačka, takrat itak nisi vedel, kdaj se bo sploh splazil iz postelje. Odkar je bil v pokoju in ni bilo treba zjutraj v službo, si je to večkrat privoščil. Ali pa se mu je večkrat zgodilo – vsaj tako bi si lahko človek mislil zjutraj, ko je bil tak siromak in mu je bilo tako zelo žal. Ko ni vedel, kdaj je zvečer prišel domov, ali ga je kdo pripeljal, kje so bili in kaj se je dogajalo.
Ko se je to zgodilo prvič, je bila Cilka čisto izgubljena – takega moža ni poznala in ni vedela, kaj naj počne z njim. Ko pa se je vse skupaj nekajkrat ponovilo, je res vedela, da bo temu treba narediti konec. Toda kako?
Pogovarjala se je z znankami in slišala tisoč nasvetov – nobeden se ji ni zdel najboljši, predvsem pa je vsakič čutila, da se nobeden ne bi obnesel pri Tonetu. Tako je kar trpela in upala, da se bo kaj spremenilo – saj je vedno znova obljubljal, da se bo ...
Zadnjič je bila v knjižnici na predavanju o caminu, mlada ženska je govorila o več sto kilometrov dolgi dogodivščini, ki jo je doživela, ko je prehodila del stare romarske poti v Kompostelo – to je zdaj postalo moderno, ne kot romanje k svetemu Jakobu, ampak kot pot osebne preobrazbe. »Tudi midva bi potrebovala preobrazbo, oba!« je takrat mislila Cilka, vendar je seveda vedela, da ne bosta šla nikamor. Kar lepo bosta občepela tu doma, navajena na take dneve – in nič se ne bo spremenilo.
Pa bi se moralo. Ne le Tone, tudi ona sama je nujno potrebna obnove – kilogrami, holesterol, pritisk, bolečine v križu – vse jo opominja, da bo treba končno kaj narediti tudi zase – zdaj, ko pravzaprav veliko drugih obveznosti tudi ona sploh nima več.
Ko je pred pustom govorila o vsem tem z Marico, je ta rekla: »V sredo se začne post in jaz ga mislim letos dobro izkoristiti!« Marica in Jože sta spadala v kategorijo »dobri sosed«, in odkar se niso več vsak dan vozili v mesto v službo, so se začeli veliko družiti in so postali prijatelji. Marica je Cilko seznanjala z mnogimi običaji, za katere se ji še sanjalo ni, da še živijo. Marica je tudi hodila v cerkev in je včasih prinesla kakšna obvestila tudi sosedom – in tako je bilo tudi takrat pred pustom. »Tole je akcija, h kateri vsako leto vabi Karitas: 40 dni brez alkohola – kot solidarnost z družinami, kjer ljudje trpijo zaradi alkohola ...«
Cilka in Tone sta se molče spogledala, in ko sta bila sama, je Tone rekel: »Misliš, da ne zmorem? Ne samo alkoholu, tudi cigaretam se lahko odrečem!« »Če boš ti, bom tudi jaz, pa še shujšala bom,« se je hipoma odločila še ona in načrt za ta marec je bil narejen. Joj, najbrž res preveč na hitro, ampak potem ni hotel ne eden ne drugi popustiti.
Zdaj teče šele prvi teden, Tone vsako jutro navsezgodaj začne dan s tekom čez polja in na goro, ona sama pa doma telovadi. Izvaja vse tiste vaje, ki jih ima že sto let za utrjevanje hrbtenice. Ko se Tone ves zadihan vrne in zdravo zajtrkujeta, na skrivaj malo postrani gledata drug drugega.
»Bo hrabremu mišku uspelo?« se je zadnjič pošalila in mož jo je nejeverno pogledal. Pa ne da se je v njun dom vrnil humor? Pravzaprav bosta vse tole zmogla samo skupaj in s humorjem.
Vedno je vedela, da imajo spomladi različne vere različne postne in očiščevalne navade in obrede, v katerih se ljudje obnovijo po dolgi zimi – včasih ni premišljevala o tem, zdaj pa ve, da bosta onadva letos v tej postni akciji naredila sama zase več kot prej desetletja. In sinoči sta se pogovarjala kot v starih časih – nista odtujeno sedela pred televizijo. Kajti oba čutita, kako bi bilo lepo, če bi jima takšen način življenja uspeval ne le 40 dni, ampak kar vse življenje!
»No, za zdaj moram biti zadovoljna z današnjim dnem, dobro nama gre,« se je zdaj že ljubeznivo nasmehnila sama sebi in verjela, da je tudi danes pred njima lep dan.
