Kaj prinaša predlog nove zdravstvene reforme
Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju sta pomemben del zdravstvene reforme, ki jo že dolgo pričakujemo, saj je minilo že 25 let, odkar smo sprejeli zdaj veljaven zakon. Pri tem pa je treba vedeti, da so v razpravi tudi drugi zakoni, kot so zakon o pacientovih pravicah, zakon o zdravstveni dejavnosti, pričakujemo pa tudi nov zakon o zavodih, s katerimi lahko pričakujemo bistvene spremembe zdaj veljavnega zdravstvenega sistema.
Toda omejili se bomo le na zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju ter opozorili na najpomembnejše razlike v primerjavi s sedanjim. Nov zakon upošteva stališča Ustavnega sodišča RS, da se lahko le z zakoni uredijo pravice, vrste in njihov obseg. Sedanji zakon je v tem pogledu nepopoln in nekonsistenten, ta vprašanja pa so urejena s podzakonskimi akti oziroma pravili ZZZS. Predlagani zakon v največji meri ureja prav pravice in obseg zdravstvenega varstva, zelo podrobno, in obvezno zavarovanje.
Dve vrsti zavarovanih oseb
Cilj zakona je, da se zavarujejo vsi prebivalci v državi. Zakon pozna dve vrsti zavarovanih oseb: zavarovance in družinske člane. Kar zadeva zavarovance, opredeljuje dvanajst pravnih podlag za obvezno zavarovanje (zdaj 25), pri družinskih članih pa gre za pomembne spremembe pri partnerjih in starših. Pri zavarovancih je določen tudi prednostni red pravnih podlag. Na prvem mestu je kot pravna podlaga opredeljeno delovno razmerje. Pomembno je, da so tudi otroci, ki niso zavarovani kot družinski člani, obvezno zavarovani na lastni pravni podlagi. Kar zadeva partnerje, do zdaj ni bilo omejitev, predlog pa jih uvaja. Zavarovan je le tisti partner, ki skrbi za otroka do vstopa v šolo ali prizadetega otroka ne glede na starost; je nezmožen za delo (star nad 65 let oz. ima odločbo o nezmožnosti); je brezposeln in prijavljen v evidenci brezposelnih. Tudi starši naj bi bili v prihodnje zavarovani na lastni pravni podlagi.
Najpomembnejša sprememba je ukinitev dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. To je bila že dolgoletna zahteva veliko ljudi, tudi večine upokojencev. To zavarovanje ni bilo pravo prostovoljno zavarovanje, temveč prisilno. Ne temelji na enem najpomembnejših načel socialnega zavarovanja, to je načelu solidarnosti, temveč le na načelu vzajemnosti. Izkušnje iz prakse kažejo, da niso bili redki primeri, ko posameznik ni mogel uporabiti pravic iz obveznega zavarovanja, če ni bil dopolnilno zavarovan, ker ni imel potrebnih sredstev za kritje stroškov zdravstvenih storitev. Kajti dopolnilno zdravstveno zavarovanje krije del cene, ki je ne krije osnovno zdravstveno zavarovanje.
Namesto sedanje premije se uvaja zdravstveno nadomestilo, ki naj bi bilo odvisno od dohodkovne zmožnosti zavarovanca (sedem skupin v razponu od 20 do 75 evrov). Bistveno je, da se z ukinitvijo dopolnilnega zavarovanja za uresničevanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja zagotavlja bistveno več sredstev iz javnih sredstev.
Glavni vir ostaja prispevek zavarovancev in delodajalcev, krepi pa se prispevek države in lokalnih skupnosti. Zakon določneje opredeljuje, kaj so naloge države in lokalnih skupnosti na področju zdravstvenega varstva, ki prevzemata tudi večje obveznosti.
Pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja
Gre za pomemben in najobsežnejši del zakona. To so pravice do zdravstvenih storitev, zdravil, živil, medicinskih in drugih pripomočkov, sobivanja, spremstva, denarnega nadomestila med začasno zadržanostjo od dela (bolniški dopust), povračila potnih stroškov in zdravljenja v tujini.
Zakon podrobno opredeljuje posamezno vrsto omenjenih pravic, še zlasti do zdravstvenih storitev, zdravil in medicinskih pripomočkov, zdravljenja v tujini. Nadalje ureja postopek uveljavljanja pravic in tudi standard pravic. Opredeljuje tudi šestnajst pravic, ki ne spadajo v obvezno zdravstveno zavarovanje.
Zakon ohranja pravico do proste izbire osebnega zdravnika, ki je družinski zdravnik, pediater in ginekolog.
Ohranja se dosedanja ureditev in delitev na primarno, sekundarno in terciarno zdravstveno dejavnost. Zakon podrobno in natančno določa, katere zdravstvene storitve se izvajajo na določeni ravni. Lahko ugotovimo in zaključimo, da se s predlaganimi rešitvami nedvomno želi doseči večji red in boljše sodelovanje med posameznimi ravnmi, kar naj prispeva k racionalizaciji stroškov in odgovorni porabi razpoložljivih javnih sredstev v skladu s potrebami in zmožnostmi prebivalstva.
Pravica do zdravstvenih storitev obsega preventivne zdravstvene storitve in programe za krepitev zdravja, zdravljenje, medicinsko rehabilitacijo, zdravstveno nego, paliativno oskrbo, nujne in nenujne reševalne pravice.
Sprememba pri bolniškem dopustu
Tu gre za bistveno spremembo v primerjavi s sedanjo ureditvijo, ki ne pozna omejitve časa trajanja bolniškega dopusta. Predlagana je omejitev, da naj bi bolniški dopust neprekinjeno trajal največ eno leto oz. s prekinitvami v dveh letih skupaj največ 18 mesecev. Kar zadeva nadomestilo plače za čas bolniškega dopusta, zakon uvaja pomembne spremembe. Loči tisti bolniški dopust, pri katerem je zagotovljeno 100-odstotno nadomestilo, od drugega bolniškega dopusta, ki uvaja 80-odstotno nadomestilo. Torej gre za poenotenje glede višine nadomestila. Osebo, ki preseže navedene roke bolniškega dopusta, bi napotili na invalidsko komisijo ZPIZ za oceno invalidnosti in ji izplačevali nadomestilo v breme ZPIZ. Predlagana ureditev po oceni mnogih ni utemeljena in sprejemljiva. Za nekatera obolenja stroka že zdaj opozarja, da so predlagani roki za bolniški dopust bistveno prekratki. Ne gre pa tudi prezreti opozorila drugih, da bi predlagana ureditev bistveno posegla na odhodkovno stran finančne blagajne in celo ogrozila njeno vzdržnost ter prizadela druge pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Upravljanje in avtonomija ZZZS
Gre za bistvene spremembe v primerjavi s sedanjo ureditvijo. Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) ostaja edini nosilec obveznega zdravstvenega zavarovanja, njegovo upravljanje pa naj bi bilo povsem drugačno. Ohranjena bo funkcija generalnega direktorja, namesto upravnega odbora (zdaj 11 članov) in skupščine (zdaj 45 članov) pa je kot organ upravljanja predlagan Svet (devet članov).
Usmeritev predlaganih sprememb gre sicer v pravo smer, to je v izvajanje zdravstvene dejavnosti kot javne službe in zagotavljanje vzdržnosti sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja. Pomembno je, da celoten sistem temelji na naslednjih načelih: univerzalnosti, solidarnosti, dostopnosti, vzajemnosti, enakosti, nepridobitnosti in zagotavljanju visokokakovostne zdravstvene oskrbe.
