Kako ženske ne bi bile jezne!

mar. '17

Prof. dr. Svetlana Slapšak, mednarodno uveljavljena profesorica antičnih svetov in antropologinja spolov, humanistka, publicistka, pisateljica, že v mladosti glasna zagovornica človekovih pravic ... V študentskih letih se je znašla »v žrelu« režima, kasneje je bila dekanka na ljubljanski fakulteti za podiplomski humanistični študij, toda z nizkimi udarci ji je bilo onemogočeno nadaljevanje akademske kariere. Do zaslužene pokojnine je morala prek sodišča in mediacije. Da bi preživela, se je bila primorana spoprijeti z drugimi vsebinami in tudi tu je dosegla izjemen uspeh, ugled, priznanja ... Z dr. Svetlano Slapšak smo se pogovarjali o položaju žensk, pomanjkanju, ki ga pozna od znotraj, njenem delu in njenih pogledih na našo družbo in politiko.

V mladosti ste bili disidentka. Ali ste bili že vzgojeni v tako svobodnem duhu, da ste kot študentka v Beogradu tako pogumno zagovarjali človekove pravice, svobodo govora, pravice žensk ...? Kako se danes spominjate tistih časov?

Po letu 1966 je svet postal drugačen. Hitro in temeljno se je spremenil leta 1968, jaz pa tudi. Od tega časa naprej drugače razumemo ljubezen, seks, svobodo, modo, prehrano, mladost, glasbo, učenje in medije. Vzgojena sem v svobodnem duhu, v družini žensk, matere in babice, ki sta bili emancipirani in napredni. Nista bili v partiji, sta pa cenili vse, kar so ženske pridobile v jugoslovanskem socializmu. Deležna sem bila odličnega izobraževanja v klasični gimnaziji, kjer je tudi vladal liberalni duh. Na fakulteti pa sem prvič srečala kolege, ki so kritično premišljevali o komunizmu in socializmu. Marksizem me ni preveč zanimal, me pa kritična misel nikoli ni nehala zanimati. Nisem mogla drugače, kot da kritično opazujem sistem, v katerem smo živeli, kar pa je terjalo svojo ceno. Povsem sem se zavedala tveganja, na primer, da ne bom dobila službe na univerzi, kot tudi drugih tveganj – preganjanja, odvzema potnega lista, mogoče aretacije, sodišč, policijskega spremljanja, tudi pretepanja, vse to sem tudi doživela. Ampak kljub temu se mi je zdelo vredno. Skupaj z večino prijateljev sem živela v stalni negotovosti, vendar mi nikoli ni padlo na pamet, da bi se umaknila v zasebnost. Zanimivi pogovori, nova znanja, debate ... vse to me je izpolnjevalo. Da niti ne omenjam, kako dolgočasni so se mi zdeli drugi ljudje. Sicer je bilo to obdobje tveganj tudi obdobje prevodov, vrhunske kulture, obilice novih teorij v humanistiki. Ogromno smo brali, gledali, poslušali ... To je bilo zelo bogato življenje in ni mi žal, da sem bila na strani nekakšne opozicije; nasprotno, to me je oblikovalo za celotno preostalo življenje.

Koliko se je od takrat pa do danes spremenil oz. izboljšal položaj žensk? Kaj vas s tem v zvezi skrbi in jezi?

Šestdeseta leta so bila začetek jugoslovanske liberalizacije, potrošništva in uvajanja potrošniškega patriarhata skozi mala vrata. Med uporom na fakultetah leta 1968 moji kolegi marksisti niti slišati niso hoteli o feminizmu. Feminizem je bila točka distanciranja in tudi v drugi polovici 80. let, ko so nacionalisti prevzeli disidentsko opozicijo in jo pogoltnili, je feminizem – jugoslovanski feminizem – ostal zunaj tega. Ko so nastale neodvisne države, se je nacionalizem še bolj odkrito spečal s patriarhatom in nastopila je izrazito retrogradna konservativna politika, ki je vodila k ukinjanju mnogih že uveljavljenih pravic. Četrt stoletja po osamosvojitvi še vedno nimamo izenačenega plačila med moškimi in ženskami za isto delo, kar se še izraziteje pokaže pri izračunu pokojnin. In še danes se pojavljajo vampirji, ki nasprotujejo medicinski pomoči materam, ki želijo zanositi zunaj dvospolne zakonske zveze, ki zahtevajo, da posiljena ženska rodi, ki hočejo omejitev kontracepcije, ukinitev izobraževanja o spolnosti, prepoved različnih seksualnosti, ki skušajo uvajati vsakršno kontrolo, prepoved splava, ki pojejo pred bolnišnicami in napadajo drugačne ... Ali ponižujejo ženske, jih zmerjajo in slavijo Melanijo Trump kot vzor in podobno. Kako naj ženske ne bi bile jezne!

Neverjetno in tudi nespodobno je, da ste kot izjemna strokovnjakinja in ženska s posebno karizmo med kolegi doživljali diskvalifikacije in razočaranja. Ali se vam je kdaj kdo opravičil?

Seveda ne, zakaj pa bi? Če sem bila napoti prijateljem – liberalnim in razsvetljenim ljudem – predvsem s tem, da sem delala veliko in uspešno, so se vrgli name tudi z najnizkotnejšimi prijemi, da sem pač drugega etničnega porekla. Na koncu so me tudi odpustili in nihče iz znanstvene ali akademske sfere mi ni pomagal, da bi lahko nadaljevala kariero. Kulturna srenja pa je bila drugačna. Toda tisti, ki so me odpustili, so mi vendarle s tem dali neke vrste darilo, zaradi katerega se verjetno zdaj grizejo ... Dali so mi čas. Nasploh ostajam hvaležna vsem sovražnikom, ki so me diskvalificirali, napadali in pljuvali. Vse to mi je zelo pomagalo, včasih tudi objektivno, vsekakor pa pri samopotrjevanju.

Pomanjkanje poznate »od znotraj«, kljub temu pa ste neverjetno ustvarjalni in aktivni. Še zlasti lani ste bili izpostavljeni kot izjemno spoštovana oseba in vzor na mnogih področjih – toda s tem se ne da plačati položnic ...

Z možem sva potrebovala tri leta, da sva se po upokojitvi spet postavila na noge: on je popolnoma legalno čakal na dokaj dostojno pokojnino, jaz pa sem šla skozi tožbo in mediacijo. Tisto leto sva nato odplačevala še tri naslednja leta. Moja pokojnina je res mizerna, trenutno dobivam nekaj nad 400 evri. Sicer pa kdo je kriv, če sem delala tudi brezplačno in tudi sama plačevala članstvo institucije v evropskih konzorcijih za humanistiko. Da bi sploh preživela, sem zato morala spremeniti poklic in začeti delati v popolnoma novih pogojih. Večkrat se sprašujem, ali je tako videti upokojitev po štiridesetih letih dela. Naj ob tem dodam, da srbskega dela pokojnine še nisem dobila; kot da čakajo, da umrem. Kljub izkušnji pomanjkanja, ki jo delim z večino upokojencev v tej državi, pa vendarle lahko rečem, da se mi je vse to v nekem smislu celo »izplačalo«. Doživela sem neke vrste zadoščenje, saj sem dobila tri pomembne knjižne nagrade, kar materialno ne pomeni veliko, je pa obliž za dušo. Objavila sem več knjig in študij pa tudi operni libreto je našel svojo sceno, režiserja, skladatelja in izvajalce. Glede na vse, kar sem doživljala pred tem, lahko rečem, da je to mali čudež. Samo v letu 2016 sem objavila štiri knjige, zdaj pripravljam pet rokopisov za leto 2017. Dve drami še čakata na morebitno uresničitev ...

Vsaka revščina boli – ko gre za otroke, za mlade, ki ne vidijo prihodnosti, pa tudi za starejše, ki so nemočni. Med temi – tako kažejo podatki – so najbolj ogrožene ženske. Kaj bi se dalo spremeniti, kako doseči bolj človeški in spoštljivejši način? Skandinavci menda pravijo, da je sramota za državo, če je kdo preveč bogat, in sramota, če je kdo preveč reven.

Nikoli ne bom razumela, zakaj ta država tako trmasto in pospešeno hiti, da izniči ustavno kategorijo Slovenije kot socialne države. Mar politiki sploh ne vidijo naraščanja nezadovoljstva, vse bližje grožnje upora? Bojim se, da je popolnoma prevladala plenilska motivacija, pri kateri bogati, ki jih je le peščica, s svojim pristopom pomagajo državi, da »guli« najrevnejše. Ta enostavno noče vzeti od bogatih, kjer bi lahko dobila veliko, ampak raje jemlje malo od tiste večine, ki že tako nima kaj dosti. To je pač zanesljivejše, saj je priliv kontinuiran. Ali se zavedajo, da bi lahko bil odgovor robinhoodovski: jemati bogatim in vračati revnim? Do takrat pa bo država še naprej financirala najbogatejše, ti pa bodo ob prvem znaku tveganja svoj denar odnesli tja, kjer je varnejši. Toda čeprav so nam že v prvih letih po osamosvojitvi razprodali industrijo, bi bila lahko Slovenija raj – z UTD (z univerzalnim osebnim dohodkom), butično proizvodnjo najvišje kakovosti, izvozom, prodajo vrhunskega izobraževanja ... Turizem pa je bolj nepredvidljiv, še posebej, če državo obkroža rezilna žica. Žal nobena od teh možnosti ne ustreza tajkunsko-menedžerski mentaliteti, brez katere pa politika ne zna več preživeti.

Na eni strani revščina, na drugi strani pa se tako ženske kot moški pehajo za prestižem, ki naj bi ga prinašali denar, ugled in videz ... Kaj je pa za vas prestiž?

Ne sramovati se sebe, vendar ob dobrih rezultatih, ki jih lahko pokažeš! Ne verjamem v ceneno ideologijo sebičnosti (delaj na sebi), v obsesivno treniranje slepote ('pozitivno, proaktivno') itd. To so samo nove oblike vraževerja, katerih namen je fragmentiranje družbe in uničevanje solidarnosti in sočutja.

Ali je v času, ki ga preplavlja sovraštvo, misel Antigone, ne da sovražim, da ljubim, sem na svetu, lahko vodilo današnjih žensk?

Ljubezen ima danes še veliko več obrazov – razkrijmo jih in priznajmo jih! Vedno ponavljam: ženske lahko vlagajo veliko več, saj tako in tako nimajo veliko, zato zlahka tvegajo.

Posebno pozornost že vrsto let posvečate hrani, napisali ste tudi knjigo z naslovom Hrana revežev, med vojno pa ste ta rokopis žal izgubili. Kaj pojmujemo pod hrano revežev?

Enostavna definicija bi lahko bila: hrana, za pripravo katere je potrebno veliko dela. Danes gre na žalost predvsem za visoko procesirano, nezdravo in poceni hrano. Visoka kulinarika pogosto krade ideje iz kuhinj revežev in jih potem predstavlja kot nekaj dragocenega. Kakšno korist pa imajo od tega reveži? Nikakršne!

Navdušujoče je vaše delo Kuhinja z razgledom, kjer se hrane lotevate z vseh zornih kotov – skozi zgodovino, politiko, etnologijo in seveda gurmanstvo. V knjigi so tudi zanimivi recepti. Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli objavljati eseje o hrani?

Na eni strani pretencioznost nekaterih iz akademske srenje, na drugi pa skomercializiranost današnje kuharske medijske kulture. Hotela sem povedati dobre zgodbe o najenostavnejših rastlinah in sestavinah in obenem opozoriti na ritualne in kultne vloge hrane, ki oblikujejo naše obnašanje in našo kulturo še danes.

Kot je zgodba o rimskem kuharju Apiciju in njegovih receptih, toda glavne začimbe, ki jo je uporabljal, pravite, ni več ...

To je bila rastlina silfium, ki je uspevala na severu Afrike in je žal izginila v ekološki katastrofi; kajti zaradi intenzivne ovčereje je izginila paša in z njo najboljši silfij iz Kirenaike (današnje Libije). Zato je danes tam puščava. Značilen okus antične hrane je za nas tako izgubljen. Ta rastlina sicer raste tudi v Perziji, vendar je slabše kakovosti. V srednjeveški Evropi so jo uporabljali kot zdravilo, še danes pa jo uporabljajo v indijski kulinariki.

Ali se je iz tistih časov ohranila kakšna jed, ki jo uživamo še danes?

O, kar nekaj jih je; šunka, kuhana po antičnem receptu s suhimi figami in lovorom, je še vedno najboljša. Tako izgubi odvečno sol, fige pa prevzamejo okus šunke. Tudi dateljni, pečeni v medu, in vino, pripravljeno kot aperitiv s poprom in medom. Mediteranska kuhinja še vedno pozna meso, kuhano s suhimi slivami in marelicami. Tudi pica ima antični izvor (seveda brez paradižnika), prav tako lazanja. Ponekod v Sloveniji še pečejo polhe, tako kot so jih imeli radi Rimljani.

V knjigi pišete, da je hrana spremenila obličje Amerike pa tudi podobo naših teles.

Evropski kolonizatorji so bili povzročitelji teh sprememb. Tako je trsni sladkor spremenil oz. povečal telo evropskega človeka, tudi kava, čokolada in tobak so spreminjali naša telesa. Koruza, krompir, paradižnik, paprika in druge rastline, od živali pa na primer puran so postali stalnica evropske prehrane. Smo pa tudi Evropejci koloniziranim pokrajinam in ljudem puščali »darila« – žal v obliki sifilisa, gripe, alkoholizma, nasilnega pokristjanjenja itd. V velikem delu severne Amerike so bile ogromne posledice semena trav, ki so jih španski konkvistadorji prinesli v žepih. Trava je osvojila dober del te celine, bizoni, katerih čeljusti niso bile prilagojene novim tipom trave, pa so se začeli seliti proti zahodu. Nastala je prerija, po kateri so divjali potomci španskih konj. Staroselci so se prilagodili novim pogojem, rodile so se prerijske kulture. Podoba severne Amerike se je torej spremenila z evropsko intervencijo.

Prepotovali ste velik del sveta, gostovali na uglednih univerzah, navezali številne stike, ki jih še ohranjate. V Grčiji so znanci po vas na primer imenovali neko posebno jed. Na katera gostovanja imate še zlasti zanimive in lepe spomine?

Petnajst let sem redno potovala tudi med Ljubljano in Beogradom. Rada sem imela vlake, kakršne danes bolj redko najdete, pravzaprav samo še na elitnih območjih Evrope. Spomnim se ameriških potovanj, kjer človek izgubi še zadnje občutke vezanosti, in uživa predvsem v tem, da nikoli in nikjer ni fiksiran. Ceste, avto, širina, dobra glasba ... nič lepšega! In seveda potepanja po grških arheoloških terenih ... Peš. In vsakič, ko prideš na cilj, se zdi vse skupaj kot popoln čudež; še zlasti, če imaš ob sebi sopotnika, ki ti pomaga ohranjati spomine.

Ali vidite svet in življenje kot ciklično ponavljanje obdobij (ponovno dvigovanje desnih strank, sejanje strahu, izključevanja, goljufije ...) ali verjamete, da se bo stanje duha vendarle spremenilo na bolje – in kako?

Cikličnost pomeni poenostavljanje, to ni moj način mišljenja. Upam, da bo tisto nepričakovano presenetilo črnoglede, in verjamem, da bo spametovalo tiste, ki imajo presežek upanja.

Pravijo, da se čudeži dogajajo tistim, k vanje verjamejo. Kaj bi si želeli zase in za našo družbo?

Enakost, spoštovanje ustave, univerzalni temeljni dohodek, več satire ... Zelo upam, da ne bomo šli na volitve s ščipalko na nosu, da bo odprta tudi tretja pot, da se bo levica nehala prepirati in da bo sposobna poslušati svoje lačne volivce.

Lidija Jež


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media