Radar praznuje že 70 let

Prosti čas | mar. '17

Prvi radarji na slovenskih cestah

Statistika kaže: če na določenem odseku znižamo povprečno hitrost za samo en kilometer na uro, se to kaže v zmanjšanju števila prometnih nesreč za dva odstotka. Kot eno najučinkovitejših pripomočkov za umirjanje prometa pa se že 70 let kaže radarski merilec hitrosti.

Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije, kot dober primer učinkovitosti radarja navaja Dolenjsko cesto v Ljubljani. Tam so bile pred leti redno prisotne radarske kontrole in učinek je ostal. Pri omejitvi hitrosti 60 kilometrov na uro in štiripasovnici se danes praktično vsi vozniki držijo predpisane omejitve, podobno je pri Lavrici in seveda še marsikje po Sloveniji. Da je torej radar učinkovit, je nedvomno.

Prvi radarji na začetku sedemdesetih

Radarski merilec hitrosti je star 70 let, pred približno 60 leti so jih začeli redno uporabljati v Nemčiji, prvi domači radarji so se na naših cestah pojavili na začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Hitrosti takrat niso bile prevelike, saj jih niso dopuščali ne avtomobili ne ceste, to je bil namreč čas fičkov, stoenk, jugov, hroščev. Radarje je izdelovala Iskra, poznali so dva modela, enega za višje in enega za nižje hitrosti. Miličnik je moral radar pred uporabo umeriti, narediti kalibracijo in nastaviti limit, potem pa je lahko izvajal meritve. Kmalu se je samemu radarju pridružil še fotoaparat, ki pa je že lahko posegel v zasebnost prekrškarja. Upokojeni policist in zbiratelj Štefan Abraham hudomušno pove, da je razpadel marsikateri zakon, ker je policijski radar poslikal voznika z ljubico na sovoznikovem sedežu. Za dobro fotografijo je namreč potrebna bliskavica, in kaj kmalu so morali na radarskem fotoaparatu nastaviti tolikšno moč, da je kamera zajela le odsevajočo registrsko tablico.

Radar, ki praznuje, deluje po principu doplerjevega pojava. Oddaja valovanje in zna preračunati, v kolikšnem času avtomobil prevozi žarek, ter preračuna v hitrost, s katero vozimo. Doplerske radarske merilce hitrosti uporabljamo še danes, najpogostejši so v škatlah stacionarnih radarjev, a niso edini. Radarske »pištole« merijo s pomočjo laserskih žarkov, za ugotavljanje hitrosti uporabljajo tudi videotehniko, najnovejši sistem sekcijskega merjenja hitrosti pa temelji na dveh fotografijah in časovnem razmiku med njima, iz katerega izmerimo povprečno hitrost na odseku, ki ga zajameta fotografiji.

Miličniku verjeli na besedo

A naj bodo radarji še tako tehnično nesporne naprave, danes vozniki iščemo številne zanke, kako bi izpodbijali ugotovljeno hitrost. Na vprašanje, zakaj ob slovenskih cestah radarjev ni celo več, Kapun razloži, da nakup radarjev sploh ni največji strošek. Drago je še vzdrževanje, a največji problem predstavlja zapleten prekrškovni postopek. Vozniki namreč s pridom izkoriščamo številne pravne možnosti za pritožbo in se tako skušamo izogniti plačilu globe.

 A ni bilo vedno tako. Prvi radarji niso imeli možnosti fotografiranja in dokaza o prekršku. Ko te je miličnik ustavil in obvestil, da so te ujeli na radar, si verjel na besedo in plačal kazen brez ugovarjanja. Danes si česa takega skoraj ne znamo več predstavljati. A Štefan Abraham pravi, da je bilo to včasih mogoče, ker je bil miličnik spoštovan. Kazni so bile zelo učinkovite, čeprav so bile globe mnogo nižje, kot so danes.

Besedilo: Miha Merljak


Vaši komentarji


© 2024 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media