Bali – otok večnega poletja

Prosti čas | apr. '17

Indonezijsko otočje leži tisoč kilometrov južno od ekvatorja, veliko je le za četrtino Slovenije, poraščeno s pragozdom, prenaseljeno z malimi Indonezijci, namakano s potočki iz jezer izpod tritisočmetrskega vulkana Agunga in obkroženo z oceani. Na letališču južno od Denpasarja pristajajo letala s turisti z vseh celin. Neutrudni taksisti čakajo na stranke s starimi japonskimi kripami in jih razvažajo na vse strani proti Ubudu in Bangliju, proti Lovini na severu in na bele peščene plaže proti Candi Dasi na jugovzhodni strani otoka.

Dnevni utrip je zmeraj isti, jutro napoči v soju raztrganih meglic, ki se spuščajo nad bujne palmove gozdove in riževe terase, ozke ceste so zabasane z motociklisti, ki dobesedno preplavljajo jugovzhodni del otoka.

Najin taksist Katum je mlad, prijeten sogovorec in še dokaj dobro obvlada angleščino. Po ozki natrpani cesti smo se po polžje prebijali skozi predmestje milijonskega Denpasarja, ki ne sme imeti višje stavbe od najvišjega palmovca, ima pa univerzo in celo medicinsko fakulteto. Vožnja po levi in nešteti mopedisti, ki te prehitevajo z vseh strani, ti vzamejo voljo, da bi sedel za volan. Najem avta namreč ni dosti cenejši, kot če te vozi taksist. Katum naju je vozil za trideset evrov na dan, in to ne glede na razdaljo na tem malem otoku.

Pogrebci niso prav nič žalostni.

Ubud leži v osrčju otoka, znan je po čudovitih templjih, znamenitih tržnicah in opičjem gozdu, kjer turisti hranijo opice, te pa jih v zameno zabavajo. V centru mesta, ki je nekako skrit v pragozdu med terasastimi riževimi polji, ni težko dobiti prijetne sobice v kakšni nadstropni stavbi, od koder se ti potem ponuja razgled na opičji gozd, zlate templje z belimi dežniki in obdelana riževa polja, s katerih se ob vsakem času sliši petelinje kikirikanje. Številne restavracije so urejene, vendar si moraš za obrok vzeti čas, ker je na Baliju priprava hrane pravi obred. Pred kosilom si je dobro privoščiti skodelico balijske kave s priokusom aloje ali pa skodelico limonovega čaja brez sladkorja. Cene so zelo ugodne tudi za naše žepe.

Jutro napoči nenadoma, vrvež na ulicah je zmeraj isti in mi se v tej gneči počasi pomikamo proti vzhodnemu delu otoka, proti peščenim plažam Candi Dase. Ob cesti ni opaziti nobenih smerokazov, so pa tržnice in pri vsaki hiši stojijo pletene košare s pisanimi petelini, ki čakajo kupce. Nekateri jih kupujejo za petelinje boje, drugi pa zagotovo končajo na mizah. Kmalu se izvijemo iz objema pragozda in pred nami se odstre pogled na ocean in številne zelene lagune. Pripeka je neusmiljena in vlago je čutiti povsod. To je Candi Dasa. Ob cesti proti obali se vrstijo hoteli z bujnimi terasastimi vrtovi s pogledom na ocean in senčniki sredi prekrasnih orhidej ali visokih pisanih perunik. Tukaj ti vsi ponujajo več, kot potrebuješ. 

Med pogrebci

Naslednji dan spet sledi nevarna vožnja v gneči po ozkih cestah. V vasi Bugbug pod košatim evkaliptusom je na papirnati tabli komaj viden smerokaz za belo peščeno plažo. Zavijemo z glavne ceste in se skoraj čez blatna dvorišča prebijamo v palmov pragozd. Z zidanih belih ograj nas s kikirikanjem spremljajo petelinčki, skozi luknje v ograji pa radovedno kukajo v blatu povaljani prašički in od nekod prihaja rezek glas indonezijske kukavice. Starci sedijo na tesnih terasah in puhajo dim iz izrezljanih čeder. Naenkrat se znajdemo sredi kolone pešcev, predvsem žensk in razposajene mladine v pisanih oblačilih. Katun ugotovi, da so to pogrebci na poti k obredu. Prebijamo se počasi v koloni. Vsi so veseli, nasmejani in nam mahajo, od daleč je zaznati dim in na pokopališču je že vse nared. Množica sedi na zapuščenem zidu v palmovi senci, starejše ženske umivajo mrliča, mlajši moški in otroci nalagajo na ogenj suhe kokosove lupine, mladi duhovnik pa nadzoruje ceremonijo kremiranja in naenkrat mi z odločno gesto prepove vstop na tempeljsko ploščad, kjer umivajo mrliča, ker sem v kratkih hlačah, in to naj ne bi bilo najbolj primerno. Umaknem se na cesto in takrat zacvrči, še gostejši dim se vije med visokimi palmami proti nebu in v dopoldanski vročini se širi sladek vonj po mesu.

Pri Gustiju na peščeni plaži

Uspešen ulov

Počasi se spuščava po skalnati poti skozi palmov gozd v skrivnostno laguno. Z vseh strani naju spremlja ptičje žgolenje in nenadoma se odpre dolgo pričakovan prizor. Zelena laguna, bel pesek, kristalno čisti valovi se lomijo ob peščenjak. Iz bambusovih hišk radovedno kukajo domačini, ki že pripravljajo ležalnike in senčnik iz palmovih vej za pol evra. Na drugem koncu lagune možje pripravljajo pisane katamarane za jutranji ribolov ali izletniške ture okrog majhnih otokov. Na eni od bambusovih kolib je napis Restoran Gusti, kjer mojster Gusti pripravlja žar iz suhih kokosovih lupin, in kmalu se začne od tam širiti omamen vonj po rdečem »snajperju« – tako imenujejo slastno ribo, ki je po okusu podobna kovaču ali morskemu listu iz našega morja.

Neutrudni mojster iz bambusovega ksilofona, indonezijskega glasbila, izvablja dva in včasih celo tri tone v neskončno ponavljajočem se ritmičnem zaporedju. Igra po naročilu, vendar se rad drži debele sence, kajti na sončni pripeki bi glasbilo dobilo drugačen zvok, česar si pa mojster ne upa tvegati. Tu se je čas ustavil, tu se nikomur nikamor ne mudi, dan je podoben dnevu …

Med vulkani in templji

Notranjost otoka je večji del dneva zavita v meglice, višje – na tri tisoč metrih – pa v temne oblake, ki nakazujejo, da se bo zdaj zdaj ulilo, vendar v tem času zelo poredko dežuje. Okrog templja Batur je zmeraj živahno, predvsem je precej vsiljivih branjevk. Najprej te prepričajo, da si nadeneš pisano krilo za štiri evre najemnine, brez katerega ne smeš za tempeljsko obzidje. Jabolko spora nastane med izposojevalkami, čigavo krilo obleči. Če vzameš krilo od ene, druga upa, da boš pri njej kupil majico za evro, tretja pa ponuja sadež dorian, ki zaudarja po dojenčkovem bruhanju, a je kaloričen in vitaminski boom.

Tempeljska častilka

Čeprav je Indonezija pretežno muslimanska dežela, je Bali otok tisočerih templjev, vsaka vas ima tempelj, posvečen Višnuju, Brahmi in Šivi. Batur je največji tempelj na Baliju in se razprostira na nekaj hektarjih. Počrnele kamnite mojstrovine se pnejo pod oblačno nebo in tvorijo nekakšen kamnit gozd. Na enem manjših podestov se leno pretegujeta v bele halje odeta svečenika in dajeta vtis, da nadzorujeta dogajanje v tempeljskem prostoru. Cele družine prihajajo počastit Višnuja, Brahmo in Šivo, prinašajo cvetje in hrano (od sadja do pečenih rac) ter prižigajo dišavne paličice. V odmaknjenem kotu se pridno mastita gotovo nepovabljena pasja nepridiprava s petelinjo pečenko, ki je bila zagotovo namenjena bogovom.

Na vpadnici v drugo največje mesto Singaraja med množico motociklistov opazim dve beli betici pod črno čelado. Pred semaforjem se vsi ustavimo, spustim steklo in pozdravim bela potnika. Nasmejani par naju pozdravi v angleščini s holandskim naglasom, saj sva prva iz Evrope, ki sta ju srečala na cesti.

Plaža Lovina je nekaj kilometrov iz Singaraje, eden izmed hotelov Adytia ponuja prvovrstno udobje. Cvetlična drevesa vseh vrst, pokošene zelenice, bazen v slogu templja in izza ograje neskončen ocean. V zgodnjih jutranjih urah odrinejo katamarani z razigranimi turisti na odprto morje občudovat sončni vzhod, porajanje novega dneva, ki je na las podoben vsem preteklim. To je Bali, to je dnevni utrip rajskega sobivanja ljudi, živali in čudovite narave, ki človeku ponuja vse, kar potrebuje za preživetje.

Besedilo in fotografije: Peter Novak


Vaši komentarji


© 2019 Zavod Vzajemnost, p. p. 134, 1001 Ljubljana, e-pošta: urednistvo@vzajemnost.si, telefonska številka 01 530 78 42

Vzajemnost najdete tudi na družabnih omrežjih Facebook | Twitter | dovod RSS

▲ Na vrh strani | Domov | Klub ugodnosti | O nas | Oglaševanje | Pogoji rabe, zasebnost in piškotki | Pravila nagradne igre

revija Vzajemnost in te spletne strani nastajajo z uredniškim sistemom podjetja (T)media