Vetrovna Babna Gora

Prosti čas | apr. '17

V polhograjski dolini se z glavne cestne povezave, če prihajate iz Ljubljane, v vasi Belica levo odcepi cesta čez Gradaščico in se v nekaj ovinkih povzpne v bližnje raztreseno naselje s precej neobičajnim imenom – Babna Gora. Ime je menda dobilo po pogumnih ženskah. Nad vasjo in Babčarjevo domačijo se dviguje skalni osamelec Babčarjev tabor, na katerem naj bi bilo v času turških vpadov zatočišče domačinov, predvsem žensk in otrok. Med enim izmed napadov naj bi ženske pregnale Turke s polivanjem smole in vrele vode ter metanjem kamnov. Zato so prvotnemu imenu vasi Gora dodali še Babna ...

Na skalni osamelec s prepadnimi stenami vodi uhojena pot, z njega pa se odpirajo lepi razgledi na dolino in okoliško hribovje. Na vrhu so vidni ostanki nekdanje kamnite gradnje, verjetno nekdanjega stolpa, ki je imel nekoč pomembno strateško vlogo pri varovanju doline. Prvi zapisi kraja v zgodovinskih virih so iz leta 1315 kot Babenberch, kasneje se pojavi Babenberg in nato Wabinberg, Wabinagora ter nazadnje Babina Gora.

V raztresenem naselju brez osrednjega dela se kar malo izgubiš na številnih križiščih ozkih cest. Hiše so posejane na pobočjih več hribov: Veternika, Straže in Mrzlega hriba. Zraven spadajo še zaselka Zibel in V kotu ter naselje vikendov. V vseh skupaj živi okoli 180 ljudi. Večina domačinov hodi v službo v dobrih 20 kilometrov oddaljeno Ljubljano in le nekaj se jih preživlja s kmetovanjem. Nekoč pa je bilo naselje znano po pridelovanju sadja, saj je imelo podjetje Agrokombinat Barje tukaj veliko sadovnjakov, v katerih so našli zaposlitev številni vaščani.

V zgornjem delu v Rupah je postavljeno zidano obeležje s spominsko ploščo, posvečeno narodnoosvobodilnemu boju na tem območju. Leta 1941 sta bila tu prehodno taborišče in partizanska javka rajonskega komiteja komunistične partije za območje Polhograjskega hribovja. V Glažarjevi bajti je v letih 1942 in 1943 deloval izvršni odbor Osvobodilne fronte Slovenije. Tu je bila podpisana Dolomitska izjava, s katero so krščanski socialisti in predstavniki sokolskega gibanja formalno priznali vodilno vlogo komunistični partiji v boju proti okupatorju.

Druženje pod kozolcem

Domačini so ponosni na idiličen kraj, ugnezden ob vznožju Polhograjskega hribovja. Kadar je treba, radi stopijo skupaj. Pa najsi gre za delo, še raje pa za zabavo. »Želeli smo, da bi se večkrat družili in skupaj poveselili. S tem namenom je skupina zagnanih posameznikov leta 1996 ustanovila Turistično društvo Veternik,« pravi predsednica društva Mojca Černe. Tri leta kasneje so uredili domiseln prostor za druženje: 120 let star kozolec toplar, ki so ga pripeljali iz Črnega Vrha nad Polhovim Gradcem, kjer so ga skrbno razstavili, in na Babni Gori znova sestavili. Pri tej izjemni delovni akciji so sodelovali predstavniki skoraj vseh hiš v kraju. Kozolec je nekoč služil za sušenje in hrambo različnih poljskih pridelkov pa tudi za spravljanje vozov in različnega kmečkega orodja. Danes pa je kot urejen prireditveni prostor z odrom, mizami, klopmi, vodo, elektriko in parkirnim prostorom na voljo tudi za najem. Društvu je uspelo v vas pripeljati odmevno prireditev, ki daje kraju prepoznaven pečat: tekmovanje glasbenikov na diatonični harmoniki za pokal Babne Gore z imenom Večer pod Veternikom. To je eno izmed izbirnih tekmovanj za finalno prireditev Zlata harmonika Ljubečne. Za osrednjo vaško prireditev, ki je običajno prvo julijsko soboto, se dobro pripravijo in skrbno uredijo domača dvorišča. Strokovna žirija izbere zmagovalce petih kategorij, po tekmovanju pa vsi harmonikarji zaigrajo skupinsko skladbo. 

Turistično društvo se ne imenuje Veternik po bližnji vzpetini, temveč po vetru, ki si v spomladanskih in jesenskih dneh utira pot skozi dolino med travnike, gozdove in vrhove. Šteje že okoli 60 članov, najstarejši ima več kot osemdeset let, najmlajši le deset, ženske in moški pa so zastopani približno enako. Aprila v sodelovanju z vrtnarstvom iz okolice Ljubljane organizirajo cvetlični sejem – seveda tudi pod kozolcem. Pestro je tudi prvomajsko kresovanje. Že sredi dneva se ob ognju zberejo najmlajši in pečejo hrenovke. Zvečer pa je čas za druženje ob kresu, hrani in pijači. Ob koncu zadnje zime so prvič organizirali spuščanje gregorčkov (doma izdelanih plavajočih svetilk) na gregorjevo. Na kopališču Žabnica se je zbralo toliko navdušenih udeležencev, da bodo spuščanje ladjic po Gradaščici organizirali tudi v prihodnje. Ne smem pa pozabiti na še eno prireditev – salamijado, ki sicer poteka v bližnjem kraju Dvor pri Polhovem Gradcu. Na njej poleg izvrstnih suhomesnatih izdelkov pripravijo tudi razstavo domačega kruha. Dvor je sicer znan predvsem po veliki gotski cerkvi sv. Petra iz 16. stoletja.

Ponosni so na dvajseto obletnico delovanja turističnega društva, ki so jo praznovali lani. S skupnimi močmi želijo ohraniti prvinsko lepoto kraja, bogato tradicijo prednikov, domače recepte in folkloro. S svojimi dejavnostmi pa se trudijo privabiti čim več obiskovalcev, še posebno ljubiteljev neokrnjene narave. Stene Veternika in osamelec Babčarjev tabor predstavljajo športnim plezalcem izziv. Čez Babno Goro pa vodi ena izmed najlepših poti na Polhograjsko grmado (898 m), s katere se odpira razgled na večji del zahodne in osrednje Slovenije. Za vzpon boste potrebovali dobro poldrugo uro časa. Označena steza predstavlja del krožne polhograjske planinske poti, ki je dolga kar 80 kilometrov, zanjo pa si je priporočljivo vzeti več dni časa. Kadar vas pot zanese v te kraje, pa velja obiskati vsaj še le nekaj kilometrov oddaljen Polhov Gradec z graščino, v kateri ima svoje prostore Muzej pošte in telekomunikacij.

 Besedilo in fotografije: Igor Fabjan